Pyroclast so skupina iz Škotske, ki igra heavy metal (z zdravo mero power metala)¹ in pri tem ne sramoti svoje ponosne očetnjave (in metal scene) z verzi tipa »we are here to drink your beer, to steal your rum at the point of the gun«, kot to počno Failstorm. Pardon, Alestorm. Skupina je pod aktualnim imenom dejavna šele dve leti, a glej ga zlomka – v tem času je izdala dve plošči. Osem pesmi v dolžini malenkost manj kot tri četrt ure skozi ušesa završi kot prijeten, vlažen in hladen vetrc po obdobju nepremičnega vročega zraka na obali.

Uvodna pesem Pyroclast nam že v prvih minutah pokaže, s čim imamo opravka –  s steroidi power metala nabito dinamičen in živahen heavy metal. Sekanje kitar in kot neukročeni viharni veter divjajoče bobnanje držita poslušalca v položaju aktivne napetosti, medtem ko razgibano (in v refrenskem delu večglasno) petje razgraja po glasbi ter se razteguje po višjih oktavah. Prepletanje glasbe in petja najbolj zažari v refrenskem delu, vendar pesem žar svoje energije drži do konca in jo prenese na naslednjo pesem Slaughterhouse. Slednja sicer ohranja testosteronsko moč predhodnice, vendar ne tako intenzivno. V primerjavi s predhodnico je ozaljšana z res intenzivnim in dovršenim soliranjem kitar, pri katerem je videti, kot bi solaža kakor iskra (z enega kupa suhe trave na drugega) preskočila z igranja ene kitare na drugo.

Plošča svoj powermetalski značaj najlepše pokaže v Break the Tide. In to tako skozi melodično in drobeče igranje kitar kot tudi skozi zabijanje bobnov, ki pesmi dahne lepoto po Orientu dišeče mističnosti in magičnosti power metala. Petje – in to je mišljeno kot pohvala – spominja² na petje spoštovanega Andyja od Brainstorm.

Moj favorit je Brought by a Flame, ki se kot melodično-epska heavymetalska pripoved razgibano razvija prav do svojega konca. Petje je v vseh svojih raznolikih podtonih čustveno močno in doživeto. Jasno je, da je prav pri tej pesmi skupina zložila vse (soliranje kitar, ritem, bobnanje in melodiko) točno tako, da se nahaja prav tam, kjer mora biti, da pride do optimalne popolnosti. Refrenski del ne deluje kot nekaj posebej ločenega od pesmi, marveč se res lepo preliva v njeno nadaljevanje. Tako pesem v svoji dinamičnosti in prehodih izkazuje vse mojstrstvo ustvarjanja lepote v heavy metalu (kot rečeno) do konca.

Pesmi Prisoner Game, Beneath the Beyond ter Ozymandias so vse po vrsti spodobne in ravno tako izkazujejo lepo heavy/power metalsko lepoto, vendar se mi v ušesu ne zasidrajo, kolikor se do tu recenzirane. Edina pesem, ki mi na plošči nekoliko »škripa« in štrli iz konteksta, je Erebus and Terror. Skupina si je prizadevala podariti 10-minutni pomorski ep. Pri tem je uporabila vse pravilne sestavine (akustični začetek, zvoke valov, cviljenja vrvi in ptičjih klicev ob solidnem igranju heavy metala), a ji je pri tem žal zmanjkalo čarovnije, zaradi česar lahko rečem, da ni med boljšimi tozadevnimi epi, kar sem jih slišal.

Seveda je na plošči mogoče zaznati reinterpretacijo (ne kopiranja, kot smo temu na slovenski in mednarodni metal sceni žal priča) prijemov in dela očakov obeh podžanrov, vendar plošča zveni enostavno zanimivo, svojstveno in zato dobro. Škotje, naprej!³


[1] Pošteno povedano imamo dandanes včasih velike težave pri začrtavanju ločnic med obema legitimnima in zveličavnima podžanroma ljubega nam metala.
[2] Vokali pri obeh podžanrskih rabah, power in heavy metalu, na splošno dišijo po prijemih drugih očakov.
[3] AMPAK! Živite z zavestjo, da so najlepše powermetalske pesnitve o vaši domovini in nje slavni zgodovini zložili – NEMCI! All Hail Grave Digger!