Svart Vinter je italijanska black metal zasedba iz Rima, ki je letošnjega avgusta nastopila na Oratoriju. Od leta 2021 aktivna zasedba, katere člani delujejo v mnogih drugih projektih, kot so Svnth, Veil of Conspiracy, Kaivs, Astral Emptiness, Cranial Torment, Icidar, Badfeeling, In Vespro, Veia, Thecodontion in Antonio Giorgio, kitarist Luca Gagnoni pa ima tudi svoj soloprojekt, je doslej izdala dva dolgometražna albuma, Mist (2022) in Isvind (2025), ter dva singla. Več o Svart Vinter pa lahko izveste v pričujočem intervjuju.

1. Začetki skupine

ALEŠ: Kako je nastal Svart Vinter? Kaj ste potrebovali, da ste začeli?

LUCA: Svart Vinter je nastal leta 2021 v Rimu iz želje po ustvarjanju atmosferičnega black metala, ki bi lahko izražal nekaj hladnega, melanholičnega in globoko osebnega. Nekateri člani smo se že poznali iz prejšnjih glasbenih projektov in želeli smo ustvariti nekaj pristnega, brez prisile ali pretvarjanja. Zame je bil Svart Vinter vedno predvsem ustvarjanje vzdušja in čustvene povezave, ne pa zgolj igranje agresivne glasbe.

1A. Osebne zgodbe

ALEŠ: Kako ste se prvič srečali z metalom? Katere skupine so vas pritegnile v glasbo in kako ste začeli igrati svoje instrumente?

LUCA: Prvič sem prišel v stik s hard rockom pri približno petih letih po zaslugi svojega očeta, ki je prav tako glasbenik in bobnar. Glasba je bila del mojega življenja že zelo zgodaj, zato je bilo povsem naravno, da sem jo želel raziskovati tudi sam. Kitaro sem začel igrati pri devetih letih. Moji prvi veliki vplivi so bili Deep Purple, Black Sabbath, Rainbow in Yngwie Malmsteen. Kasneje sem odkril metal in začel raziskovati vse njegove različne oblike. Od takrat naprej je postal velik del mojega življenja.

EMANUELA: Metal sem odkrila pri približno petnajstih letih, skupina Metallica pa je bila tista, ki mi je odprla ta vrata. Nato sem začela raziskovati različne stile in podzvrsti, skozi leta pa sem se postopoma najbolj našla v skandinavskem metalu, ki mi je deloval kot glasbeni dom. Veliko skupin je pustilo močan pečat. Katatonia, Opeth, Sentenced in Alcest so med najpomembnejšimi, Alcest pa je ena mojih absolutno najljubših skupin. Kar se tiče black metala, so name močno vplivali Satyricon in Mgła, vedno pa sem oboževala tudi skupine Ulver, Batushka in Emperor.

Najbolj me privlači kombinacija temačnosti, atmosfere in čustev. Vedno sem v glasbi iskala nekaj več kot zgolj agresijo. Tudi kitaro sem začela igrati pri približno petnajstih. Kot otrok sem nekaj časa igrala klavir, a ko sem prijela v roke kitaro, je vse takoj kliknilo. Začela sem z akustično kitaro, nato pa prešla na električno. Bila je ljubezen na prvi pogled.

ANDREA: Z metalom sem se prvič srečal pri dvanajstih letih, ko mi je starejši bratranec poslal kompilacijo skladb skupin Metallica in Linkin Park. Pozneje sem se navdušil nad številnimi podzvrstmi ekstremnega metala. Pri black metalu so me močno navdihovali Immortal, Satyricon in Dark Funeral. Sem precej eklektičen poslušalec in ustvarjalec, zato sem sodeloval pri številnih projektih, navdihnjenih z izvajalci, kot so Agalloch, Fallujah, Mournful Congregation, Abominable Putridity, Violet Cold in mnogi drugi.

JACOPO: Moj prvi stik z metalom je bil precej nepričakovan. V moji družini nihče ni bil ljubitelj metala. Vsi poslušajo precej lahkotnejši rock, moj oče pa je bil in je še vedno velik oboževalec Pink Floyd. Glasbeno se sprva sploh nisem usmeril v metal, ampak sem se osredotočil na osnove igranja bas kitare. Nato je okoli mojega šestnajstega leta v moje življenje povsem po naključju vstopil thrash metal. Presunilo me je dejstvo, da lahko glasba vsebuje toliko agresije.

Velika četverica thrasha me je spremljala, dokler nisem odkril nemške thrash scene, še danes pa sem velik oboževalec skupine Sodom. Black metala sprva nisem razumel. Nisem ga sovražil, vendar ga nisem zares dojel, potem pa sem nekega dne začel poslušati Marduk in ni bilo več poti nazaj.

VALERIO: Pravzaprav sem imel tri »prve stike« z metalom, med seboj precej časovno oddaljene. Prvič sem slišal Rhapsody of Fire pri približno petih letih, nato Linkin Park pri devetih in končno Slipknot pri enajstih letih. Od takrat naprej sem vedno bolj raziskoval ekstremnejše skupine, pri vseh pa me je najbolj očarala moč bobnov. Bobni so motor, ki narekuje tempo.

2. Razvoj albuma in proces pisanja pesmi

ALEŠ: Od kod prihajajo besedilni koncepti?

EMANUELA: Besedilni koncepti običajno izhajajo iz podob, čustev in vzdušja, ki ga ustvari glasba. Z albumom Isvind smo želeli raziskovati zimske pokrajine, snežne nevihte, mraz in samoto. Besedil ne pišem kot neposredne zgodbe. Raje ustvarjam slike in pustim poslušalcu prostor, da pesmi doživi po svoje. Narava, temačnost in notranja čustva se pri pisanju pogosto prepletajo.

ALEŠ: Kako nastajajo riffi in skladbe?

LUCA: Večinoma se vse začne z riffom ali določenim vzdušjem, ki ga imam v mislih. Ideje snemam takoj, ko se pojavijo, in postopoma začnejo dobivati obliko. Običajno napišem celotno skladbo in posnamem demo različico. Nato Emanuela napiše besedilo, zatem pa se vsi skupaj ukvarjamo z aranžmaji in v skladbo vključimo ideje vseh članov.

EMANUELA: V tej fazi se lahko skladba še precej spremeni. Vsak član vnese svoj slog igranja in svoj občutek. Včasih lahko že majhna ideja nekoga izmed nas povsem spremeni občutek določenega dela skladbe. Zame je to pomemben del procesa.

ANDREA: Ko Luca in Emanuela dokončata demo posnetke, uredim svoje vokalne dele. Kompozicije me običajno močno navdihnejo, zato dodam svojo interpretacijo besedil ali napišem dodatne vrstice.

JACOPO: Ko prejmem demo posnetke, jih nekaj dni samo poslušam, preden vzamem v roke bas kitaro. Želim, da je bas prisoten in prepoznaven. Ne nujno tehnično zahteven, ampak tak, da teče skupaj s skladbo in se sliši, ne da bi prevladal.

VALERIO: V skupini sem še precej nov, vendar mislim, da smo našli skupen način dela. Mnogi menijo, da je ritem sekcija temelj skladbe, kar je v določeni meri res. A vedno mora služiti sami pesmi. Orkestracije morajo slediti melodiji. To je po mojem mnenju pristop Johna Bonhama, tega pa lahko nato razviješ v katerokoli smer.
 

3. Oprema in glasbena oprema: razvoj opreme skozi leta, kako ste prišli do trenutnih nastavitev

LUCA: Moja oprema se je skozi leta precej spreminjala. Preizkusil sem različne ojačevalce, kitare in konfiguracije, danes pa imam raje bolj praktičen in zanesljiv sistem, ki mi še vedno omogoča zvok, kakršnega želim. Danes uporabljam Solar Guitars, GHS Strings, SwissPicks in Neural DSP Quad Cortex. Všeč mi je oprema, ki mi omogoča, da se lahko osredotočim na igranje in nastopanje brez nepotrebnih zapletov.

EMANUELA: Tudi moja oprema se je skozi leta precej razvijala. Kar se tiče kitar, sem jih imela in igrala kar nekaj, moja predstava o tem, kakšna naj bi bila metalska kitara, pa se je precej spremenila, odkar sem se pridružila Solar Guitars. Z njimi sem resnično zelo zadovoljna. Obožujem njihov značaj, vsestranskost in udobje tako na odru kot v studiu. Resnično delujejo kot kitare, ustvarjene za metal.

Svojo Solar kitaro sem še dodatno usmerila v bolj blackmetalsko smer z magneti Seymour Duncan Black Winter. Naravnost obožujem jih. So agresivni in močni, hkrati pa imajo zelo atmosferičen značaj, ki se odlično ujema z zvokom Svart Vinter. Ta kombinacija mi daje napadalnost in temačnost, ki ju iščem, ne da bi pri tem izgubila atmosferično plat naše glasbe.

Največja sprememba pri moji koncertni postavitvi je bila odločitev, da opustim tradicionalno kombinacijo glava-kabinet in preidem na efektni procesor, priključen neposredno na PA sistem. To je bila zame precej radikalna sprememba, vendar zelo cenim svobodo in praktičnost, ki mi jo daje na odru.

Tako lahko ohranim enak zvok od prizorišča do prizorišča, ne da bi bila odvisna od fizičnega ojačevalca in zvočne omare. Trenutno uporabljam Ampero II Stomp. Je izjemno vsestranski in zanesljiv procesor, ki mi daje ogromno prilagodljivosti tako na odru kot v studiu, in mi tako ni treba prenašati ogromnih količin opreme.

ANDREA: Kot vokalist se zanašam predvsem na svoj mikrofon, ki sem ga skrbno izbral tako, da poudarja frekvence mojega krulečega in kričečega vokala. Če lahko delim nasvet: mikrofona ne izberite zgolj na podlagi dobrih ocen. Vsak glas je drugačen in vsak mikrofon poudari drugačne frekvence. Preizkusiti ga morate enako, kot bi preizkušali glasbilo.

JACOPO: Večino svoje glasbene kariere sem igral predvsem na bas kitare Warwick in Ibanez, pred tremi ali štirimi leti pa sem začutil potrebo po spremembi. Potreboval sem nekaj bolj osebnega in bolj usklajenega z zvokom, ki sem ga želel ustvariti. Naveličal sem se obiskovati glasbene trgovine in cele popoldneve preizkušati instrumente brez pravega rezultata.

Zato sem stopil v stik z dolgoletnim prijateljem Davidejem iz DIGuitars. Skupaj sva zasnovala projekt mojih osebnih instrumentov z vsemi podrobnostmi in pozornostjo, ki sem jo potreboval za oblikovanje lastne glasbene identitete. Seveda se zanašam tudi na opremo Darkglass, ki izboljšuje moj zvok in močno prispeva k temu, kako danes zveni moja bas kitara.

VALERIO: Moram reči, da sem precej zgodaj našel tisto, kar mi ustreza. Vedno sem imel jasno predstavo o tem, kakšen zvok želim ustvarjati in kako ga uporabiti pri različnih projektih. Moji glavni stebri so:
●    težke in debele činele (trenutno igram serijo Centent Tang),
●    aluminijaste oziroma po možnosti plastične udarjalke za pedal,
●    palice iz hikorijevega lesa velikosti 5B, pa tudi metlice in tolkalske palice.

Nikoli nisem imel rad zvoka triggerjev. Verjamem, da del moči bobnov izhaja iz njihovega prvinskega koncepta. Resda lahko brez triggerjev izgubiš nekaj napadalnosti udarcev, vendar lahko z ustrezno membrano in trdo udarjalko to zelo lepo nadomestiš.

ALEŠ: In seveda obvezna, popolnoma brezsramna reklama za Solar Guitars! Vsi skupaj, in to ni šala, hehe.

LUCA: Že nekaj časa sem pri družini Solar Guitars in resnično sem vesel, da sem del njihove družine. Njihove kitare imajo zvok, občutek in zanesljivost, ki jih iščem tako v studiu kot tudi na odru. Odlično je sodelovati s podjetjem, ki razume potrebe sodobnih metalskih kitaristov. Vsekakor sem ponosen na to partnerstvo.

EMANUELA: No, če je obvezno, tega res ne moremo preskočiti! Z Luco sva izvajalca pri Solar Guitars že nekaj let in resnično sva vesela, da sva del njihove družine. Za metal jih lahko samo priporočava.

4. Širše teme: 

ALEŠ: Kaj menite o današnjem svetu, okolju, v katerem živimo, in kje se po vašem mnenju konča umetniška svoboda? (To vprašanje sem zastavil namenoma, povejte svoje iskreno mnenje!)

LUCA: Mislim, da je svet, v katerem živimo, včasih lahko zelo obremenjujoč. Glasba je eden redkih prostorov, v katerih lahko še vedno izraziš stvari, ne da bi moral vse podrobno razlagati.

Zame umetniška svoboda pomeni možnost raziskovanja neprijetnih čustev, temačnosti in težkih tem, ne da bi bil prisiljen razmišljati na določen način. Glasba mora biti iskrena. Ni nujno, da je vedno udobna, prijetna ali lahka za razumevanje.

EMANUELA: Popolnoma se strinjam z Luco. Glasba mora biti iskrena. In resnična.

ANDREA: Nenehno sem šokiran in travmatiziran zaradi sveta, v katerem živimo, sveta, ki me vedno znova negativno preseneča. Zato v glasbi vidim način izražanja frustracij, jeze in trpljenja. Verjamem, da so v umetnosti legitimne vse teme. Zato po mojem mnenju umetniška svoboda nima konca. Obstaja le cenzura s strani kritikov.

JACOPO: Kje sploh začeti? Živimo v svetu, ki stoji na robu nečesa strašnega. Živimo v svetu, ki noče, da bi čutili katerokoli drugo čustvo razen sovraštva in jeze do nečesa ali nekoga. Pogosto pozabljamo, kako so videti resnična čustva in pristni občutki, zaradi česar postaja življenje zelo površinsko in brez topline.

Lahko rečem, da smo kot skupina pravzaprav srečni, da se lahko v svoji državi svobodno izražamo. Številne skupine tega zaradi različnih razlogov ne morejo. Hkrati se ne morem znebiti občutka, da pri govorjenju o umetniški svobodi ni vse vedno pristno in ustvarjeno z najboljšimi nameni. Lahko bi ure in ure govoril o umetniških projektih, ki se oddaljijo od same ideje umetnosti in izražanja ter postanejo zgolj »plastificiran« izdelek: ogromno podobe in videza, a nič izvirnosti.

VALERIO: O tej temi bi lahko govoril ves dan. Če zelo skrajšam: mislim, da današnji svet dobro ponazarja slika Splav Meduze (Le Radeau de la Méduse) francoskega slikarja Théodora Géricaulta. Predstavljajte si, da ladja v daljavi za seboj pušča sled krušnih drobtin, namesto da bi preživele potegnila na krov.

Kar se tiče umetniške svobode, ne verjamem, da ima meje. Umetnost ni nič drugega kot sredstvo oziroma orodje. Podobno kot opeka. Z opeko lahko zgradiš hišo ali pa razbiješ okno. Za koga je zgrajena hiša oziroma čigavo okno bo razbito, pa ostaja odločitev umetnika.