Tokrat objavljamo nekoliko drugačno reportažo. Letos so In Flames, najljubša skupina našega dolgoletnega bralca, v rodnem mestu prvič organizirali festival Göteborg Brinner. Na njem so poleg njih v vlogi headlinerjev nastopili še Múr, Gaerea, Thrown, Napalm Death, Raised Fist, Avatar in Dark Tranquillity. Tako se je Oliver avgusta podal v prečudovito mesto Göteborg na Švedskem in pripravil reportažo, tokrat skozi oči oboževalca. Vse fotografije so iz osebnega arhiva avtorja.

Koncert, ki je odgovoril na vprašanje o najboljšem od mojih 31 obiskov In Flames

Na Göteborg Brinner sem čakal skoraj leto dni. Pravzaprav je bila to moja želja za 40. rojstni dan – da bi v Göteborgu, rojstnem kraju melodic death metal scene, od koder so v svet prišla imena, kot so In Flames, At the Gates in Dark Tranquillity, proslavil svoj 30. obisk koncerta skupine In Flames. No, življenje je imelo očitno drugačne načrte, saj sem vmes skočil še na Area 53 v Avstrijo, skoraj tudi na Tolminator, zato mi številke 30 v Göteborgu na koncu ni uspelo doseči. Tako sem se v Göteborg odpravil proslavljat številko 31.


Pot v Göteborg

Od doma sva se z ženo odpravila v četrtek ob 3.00 zjutraj proti letališču v Zagrebu, od koder sva imela direkten let v Göteborg. Najina nastanitev Good Morning Hotels je bila nekaj posebnega – hotel na ladji, zasidrani v kanalu dobesedno nasproti Frihamna, kjer se je naslednji dan zgodil Göteborg Brinner.

Prvi dan sva izkoristila za ogled mesta. Prehodila sva neverjetnih 30.000 korakov, pri čemer sva obiskala Liseberg in Hago. Romala sva seveda v sveto mesto vsakega jesterheada – restavracijo 2112, ki sta jo leta 2011 odprla kitarist Björn Gelotte in Peter Iwers, takratni basist skupine In Flames. Restavracija je dobila ime po istoimenskem albumu skupine Rush iz leta 1976. Ampak dovolj turistike.

D-Day

Naslednje jutro sem se zbudil okoli 9.30. Zame to nikakor ni stalnica, ampak tokrat sva bila z ženo sama. Štiri hčerke so ostale doma, zato sem si lahko privoščil tudi nekoliko daljše spanje. Po poznem zajtrku sva ob 11.00 krenila peš čez kanal proti Frihamnu. Pot nama je vzela približno 15–20 minut in že ob prihodu je bilo jasno, da se pripravlja nekaj velikega. Prvi metalci so se že zbirali pred festivalskimi vrati.

Vrata naj bi odprli ob 12.00, vendar se je vse skupaj nekoliko zavleklo zaradi tehničnih težav z neko plinsko jeklenko. Na prizorišče so nas spustili ob 12.20. Ko so mi končno odčitali vstopnico MasterTicket, se mi je odvalil kar precejšen kamen od srca. Že doma v Sloveniji sem imel namreč ogromne težave, da sem vstopnico sploh lahko naročil in jo spravil na telefon. Slovenija očitno ni bila vključena v njihov sistem, saj aplikacije MasterTicket v naši prelepi državi ni mogoče prenesti. Do vstopnice sem na koncu prišel s telefonsko številko prijateljice iz Avstrije in predvsem zaradi sreče, ker živim tik ob avstrijski meji in lahko vstopnico naročil prek avstrijskega omrežja. Huje kot politika, vam povem.

Ko sem kot eden prvih stopil na prizorišče, je bilo vse skupaj na prvi pogled ogromno in fantastično. In ker bo v nadaljevanju veliko stvari zvenelo mega, super in čustveno, najprej največji minus festivala.


15.000 ljudi in premalo vsega

Na festival je prišlo okoli 15.000 ljudi, za vse nas pa je bil na voljo en sam šotor z merchem, šest stojnic za pivo, gin, kokakolo, energijske pijače in ostalo, ena stojnica s hamburgerji, ena s kebabom, ena s pomfrijem z različnimi nadevi in še kake štiri stojnice z različnimi švedskimi dobrotami. To je bilo vse. Za 15.000 ljudi. V največjem navalu, tik preden so nastopili Avatar, se je na hrano čakalo tudi do dve uri, za pivo približno pol ure.

Drugi večji kiks je bil drugi oder. Bil je sicer odličen, celo pokrit v eni od dvoran in zelo lepo metalsko okrašen v precej temačnem, skoraj gotskem stilu, toda sprejel je le okoli 5.000 obiskovalcev. In to se je hitro poznalo.

Múr – nekaj novega, česar morda še nismo slišali

Prvi band, ki sem ga šel pogledat na drugi oder, je bil Múr. Leta 2018 ustanovljena metal skupina iz Reykjavíka velja za enega najbolj vznemirljivih in perspektivnih novih glasov islandske podtalne metal scene. Njihov zvok združuje progresivni metal in postmetal, ki mu dodajajo elemente atmosferičnega doom metala, death metala in elektronike.

Doma sem njihovo glasbo samo na hitro preletel, zato mi je bilo na koncertu praktično vse novo. In res je bilo. Igrali so večinoma skladbe, ki takrat sploh še niso bile izdane, kljub temu pa je bilo takoj jasno, da obetajo. Med koncertom mi je celo prišlo na misel, da bi se nekoč zelo dobro ujeli na turneji recimo z Orbit Culture.

Potem sem se obrnil na desno. Moral sem dvakrat pogledati. Poleg mene je stal Mikael Stanne iz Dark Tranquillity skupaj z (menda) ženo. Nisem želel biti nevljuden, ampak sem ga na hitro prosil za fotografijo in mu na uho povedal, da obožujem njihovo glasbo. Setlista skupine Múr je bila: Fall, Halgrima, Vegferd, Tálvon, Eldhaf, Hamar, Frelsari (če komu ti naslovi kaj pomenijo).

Raised Fist – zame prvič v živo

Ko so Múr zaključili, sem oddrvel do glavnega odra, kjer so bili na vrsti Raised Fist. Med potjo sem med drugim srečal Jesperja Strömblada, ustanovnega člana In Flames, ki je moral skupino zapustiti zaradi svojih demonov, alkohola in drugih težav. S svojimi težavami se očitno še vedno bori, saj pri The Halo Effect sodeluje predvsem pri ustvarjanju glasbe, ne pa tudi pri nastopih v živo.


Raised Fist sem šel gledat prvič, čeprav sem jih celo leto nabijal v slušalkah in so mi nekako prirasli k srcu. Gre za kultno švedsko hardcore punk skupino, ustanovljeno leta 1993 v mestu Luleå na severu Švedske. Ime so si nadeli po pesmi Know Your Enemy skupine Rage Against the Machine, v kateri se pojavi besedna zveza »raised fist«. Skupina slovi po izjemno energičnih nastopih, agresivnem zvoku in udarnih besedilih.

Pri politiki imajo precej svojevrsten pristop. Čeprav je hardcore punk scena tradicionalno zelo politično angažirana, ima frontman in pisec besedil Alexander »Alle« Hagman do politike precej specifičen in samosvoj odnos. Že takoj na začetku prve pesmi je omenil: »This is no joke, we are coming for the Epstein class.« Čeprav je večino napovedi govoril v švedščini, je bilo precej hitro jasno, kaj je povezano s politiko in kaj z glasbo, jaz pa sem bil tam predvsem zaradi glasbe. S setlisto niso razočarali: Perfectly Broken, Chaos, Flow, Working on Wood, Murder, Killing It, Some of This Times, Man & Earth, Friends and Traitors, Venomous.

Pri slednji sem edino pogrešal tisti del besedila po naše: »PUŠI KURAC.« Nastop je bil vrhunski. Ogromno energije, mišic, salt in norenja po odru. In spet sem moral teči na drugi oder. Žena je medtem odšla v vrsto za pivo.

Gaerea – črna senca v nabito polni dvorani

Ujel sem še skoraj zadnjo vrsto v dvorani, kjer je bilo že vse nabito polno. Na odru so sekali Gaerea. Portugalski post/black metal band iz Porta, ustanovljen leta 2016, danes velja za enega največjih fenomenov in vizualno najbolj prepoznavnih sil sodobnega ekstremnega metala. Da se ne bom šel nekega leksikona metala – njihove pesmi poznam precej slabo, poznam pa Nomad, Phoenix, Submerged in Hellbound, ki so ga igrali v tistem trenutku. Bil sem že precej žejen, zato mi ni bilo do tega, da bi stal nekje čisto zadaj. Smuknil sem na pivo in se začel mentalno pripravljati na ene od velikih göteborških legend. Dark Tranquillity.

Dark Tranquillity – trenutek, ko je Göteborg utihnil

Pivo sem spil precej hitro. Na festivalu so prodajali 3 dl piva za 89 kron (pribl. 8 EUR). Na celotnem festivalu sem jih spil približno pet, poleg tega pa še en poseben gin In Flames s tonikom za 159 kron (dobrih 14 EUR). Približno take so bile tudi cene hamburgerjev, posebni hamburgerji z dodatki pa so stali tudi več kot 250 kron (dobrih 22 EUR). Še dobro, da sem imel ženo. Sicer ni največja ljubiteljica te glasbe, ima pa rada pivo, tako da ji to ni predstavljalo prevelikega problema. Skupaj sva odšla na Dark Tranquillity in se prebila nekje do 10. vrste. Tradicionalno so začeli z The Wonders at Your Feet, nato pa nekoliko premešali vrstni red pesmi, zato sem pričakoval drugačen potek. Sledile so klasike: Punish My Heaven, Therein, Lost to Apathy, Misery's Crown, Not Nothing, Nothing to No One, Terminus, Atoma, Unforgivable, The New Build … In potem trenutek, ki je zarezal naravnost v srce.


Mikael je začel govoriti. Tokrat v angleščini. Govoril je o tem, kako sta z Andersom Fridénom skupaj odraščala in kako sta imela svojega vzornika in mentorja – Tompo. Govoril je vedno bolj tiho. Vedno teže ga je bilo razumeti, na velikih ekranih pa se je videlo, kako mu po licu tečejo solze. Vedno bolj ga je lomilo. Moram priznati – jokal sem z njim. In nisem bil edini, čeprav mi je prvo kocino dvignilo in spravilo solzico v oči že pri pesmi Punish My Heaven. S tem sem odraščal!

Potem pa naslednji udarec. Dark Tranquillity so zaigrali priredbo skladbe Blinded by Fear skupine At the Gates. V ozadju so se ves čas pojavljale fotografije Tomasa Lindberga (Tompe) in nekje na polovici komada je sledil še en šok – na oder je prišel Anders Fridén! Anders in Mikael sta skupaj odpela oziroma odgrowlala »fucking« Blinded by Fear. V tistem trenutku nisem vedel, ali naj gledam na oder ali ekran telefona. Fotografije, ki sem jih naredil, so bile močne kot sama pesem. Na eni sliki sem imel vse tri: Andersa. Mikaela. Tompo. Za tiste, ki morda ne veste – Anders in Mikael sta nekoč prihajala iz praktično nasprotnih taborov göteborške metal scene, kjer zdaj igrata, in sta se dobesedno zamenjala. Ja, ta konec je bil šok. Nisem se čisto pobral.

Napalm Death

Po tem čustvenem delu sem srkal pivo in se mi ni več tako mudilo na Napalm Death, čeprav sem legende seveda šel pogledat. Ujel sem Suffer the Children, When All Is Said and Done in seveda njihov znameniti krik: Deaaaaaad! Ko sem odhajal, se mi zdi, da so igrali še priredbo Nazi Punks Fuck Off. Drugi oder je bil sicer res super in tudi zvok je bil vrhunski, ampak se na zadnji band Thrown nisem več vrnil. Njihove glasbe sicer sploh ne poznam in vem le, da gre za mlad band iz Stockholma, ki nima basista – kar meni kot basistu seveda sploh ne ustreza. Kolikor sem doma na hitro preletel YouTube, gre za metalcore oziroma nu-metalcore. Vsekakor jih preverite.

Avatar – in najdaljša vrsta za hamburger

Moj želodec ni več klical samo po pivu. Klical je tudi po hrani. Z ženo sva se pred nastopom Avatar postavila v vrsto in dobila hamburger morda pet minut, preden so Avatar končali. Imajo ogromno bazo privržencev, a meni osebno niso čisto potegnili. Daleč od tega, da bi bili slabi. Ne poznam jih dovolj dobro, zato niti ne bom našteval njihovih pesmi. Po tem, kar sem slišal od drugih, so bili perfektni.

Preden je šlo zares in so na oder stopili moji In Flames, moram povedati še zgodbo o slovenski zastavi.


Slovenska zastava na festivalu Göteborg Brinner

Na festival so prišli ljubitelji glasbe iz 35 različnih držav, zato sem se odločil, da s seboj vzamem slovensko zastavo. Kjerkoli sem bil, se je kdo obrnil in zaklical: »Pogačar! Dončić!« Zaradi izgovarjave v tako čudnem švedskem naglasu sem potreboval trenutek, da sem sploh ugotovil, kaj mi želijo povedati. Zaradi zastave sem srečal tudi Slovenko, ki živi v Göteborgu. Potem je v slogu Zlatana Ibrahimovića do mene pristopil še en pravi bosanski Šved, ki je pogledal zastavo in vprašal:»Ti si Slovenec? Oče me je učil, da moram spoštovati vse bivše jugoslovanske narode, zato sem moral pristopiti do tebe.« Potem pa še bolj samozavestno: »Sem pa splezal čez ograjo in tako prihranil 1300 kron (pribl. 117 EUR). Tudi to me je naučil moj oče.« In na koncu dodal še življenjsko modrost: »Kaj naj … Čeprav sem rojen na Švedskem, sem jaz Jugo!«

Göteborg Brinner 2026 – prideš na metal festival in na zadnji koncert odneseš še malo Jugoslavije.

In Flames – doma pred svojimi

Takoj po Avatar, čeprav je bilo do začetka In Flames še približno uro in 45 minut, sem se šel borit za prvo vrsto. Nekako mi je uspelo. Pristal sem v drugi. Od tam sem opazoval, kako pripravljajo vse za spektakel. Potem je ura odbila za začetek, a še preden so sploh začeli igrati, so nas na velikih zaslonih presenetili s kratkim videom iz studia. Uradno so napovedali nov album. Na zaslonu se je pojavila tudi QR-koda, ki je ni odprlo nikomur. Klasika. In čeprav je bilo ves dan sončno in je bila napoved vremena, ki sem jo spremljal v Sloveniji, precej bolj grda – v Göteborgu naj bi deževalo vse 4 dni – se je potem zgodilo točno to!

Ko so In Flames stopili na oder, se je v göteborškem pristanišču Frihamnen dobesedno utrgalo nebo. Industrijsko okolje je gorelo. Ulil se je dež in hkrati je izbruhnil ogenj. Sprva sem mislil, da je vse skupaj del šova. Potem sem ugotovil, da po nas dejansko lije. Tompa joče za nas.

Prva pesem je bila Colony, jaz pa sem požiral vsak trenutek Andersa, oblečenega v majico At the Gates. Čudovita in spoštljiva gesta. Prva pesem se je končala in tudi o dežju ni bilo več sledi. Sicer je ogenj bil tako peklensko vroč, da bi nas lahko ves koncert pralo, pa bi nas sproti sušilo. Bal sem se edino za svojo brado. Vsakič, ko je eksplodiralo, je malo zasmrdelo po skurjenih kocinah.

In Flames so poleg že tradicionalne setliste zadnjih nekaj let tokrat pripravili nekaj posebnega. Na letošnji festivalski turneji so po navadi igrali 18 pesmi, za Göteborg Brinner pa so dodali še tri – Gyroscope, Behind Space in My Sweet Shadow – da je Göteborg dobil tisti pravi občutek svojih začetkov.


Matt Heafy in še en gost

Pred tem je na oder priletel Matt Heafy iz Trivium. Skupaj z In Flames je odrohnel zadnji del pesmi Artifacts of the Black Rain. Če je bil Anders prej gost pri Dark Tranquillity, je zdaj sledila še obratna verzija zgodbe. Na oder je stopil Mikael Stanne. In spet se je pisala zgodovina. Behind Space. Pesem iz leta 1994, v Göteborgu, domačem mestu In Flames in z originalnim studijskim vokalistom. To je bilo preprosto nerealno. Mikael Stanne in Anders Fridén na istem odru. Po vsem, kar se je zgodilo prej. Po Tompi. Po Blinded by Fear. Po Dark Tranquillity. In zdaj še Behind Space. Spet solze.

Konec je bil mogočen in čudoviti so bili predvsem ognjeni dodatek, rakete in iskrice. In Flames so pri My Sweet Shadow naredili še zadnji spektakel, preden so zaključili z zaključno skladbo The Flames of the End, priredbo At the Gates. Slovo od nas je trajalo dlje kot običajno na ostalih koncertih. Kot da tudi njim ni bilo čisto do tega, da bi se večer že končal. Potem se je na velikem platnu še zadnjič pojavil Tomas Lindberg in s tem se je tudi zaključil Göteborg Brinner.

Setlista In Flames: Colony, Deliver Us, In the Dark, Voices, Paralyzed, The Quiet Place, Meet Your Maker, The Chosen Pessimist, Cloud Connected, Artifacts of the Black Rain (z Mattom Heafyjem), Gyroscope, Behind Space (z Mikaelom Stannejem), Trigger, Only for the Weak, Foregone Pt. 2, State of Slow Decay, Alias, The Mirror's Truth, I Am Above, Take This Life, My Sweet Shadow, The Flames of the End (outro – priredba At the Gates).


In odgovor je končno tukaj

Ljudje so me velikokrat vprašali: Kateri je bil najboljši koncert od vseh 31 obiskov In Flames? Nikoli nisem imel odgovora. Do danes. Ne vem, ali je bil Göteborg Brinner tehnično najbolj popoln festival. Ni bil. Kot sem že neštetokrat omenil – čakanje na hrano je bilo absurdno! Drugi oder je imel premajhno kapaciteto. QR-koda ni delala. Vmes sem se boril za hamburger, polival s pivom, namočil v dežju in kuril svojo brado, ampak festivala ne smeš soditi po tem. Koncert so trenutki. Ljudje. Pravo mesto. Spomini. Zgodovina. In v Göteborgu se je vse to združilo na enem mestu. Prišel sem v rojstni kraj glasbe, ki jo poslušam že desetletja. Prišel sem proslavit svoj 31. koncert In Flames. Stal sem v drugi vrsti pred bandom, ki je oblikoval velik del mojega glasbenega življenja. Videl sem Mikaela Stanneja in Andersa Fridéna jokati za Tompo. Gledal sem In Flames v njihovem domačem Göteborgu, med ognjem in dežjem. In na koncu sem gledal obraz Tomasa Lindberga na velikem platnu, medtem ko se je zaključil festival.

31. In Flames. In prvič imam odgovor. Da, to je bil njihov najboljši koncert. Zato, ker se je za nekaj ur zdelo, kot da se je celotna zgodovina göteborške metal scene zbrala na enem mestu, imenovanem Göteborg Brinner. In jaz sem imel srečo, da sem bil del nje.

In Flames We Trust.