»Kar se je zgodilo dvakrat, se bo zagotovo tudi tretjič,« pravi stara ljudska modrost. V tretje sem prispel na prizorišče okoli druge ure popoldan in žrtvoval nastope na Area 53 tradicionalnega »Frühschoppen« (»sproščenega dopoldanskega pregovorno nedeljskega druženja, na katerem se dobro jé in pije ob dobri glasbi«) avstrijske dive Jazz Gitti kot tudi »pravih« metal bandov Apis in Watch Them Fail. Spodbudno dejstvo dneva je bilo, da si je boleč hrbet mojega indijskega pajdaša opomogel, in tako sem imel poleg dobre družbe še zelo priročno frazo za začetek pogovora s poljubnimi neznanci na festivalu: »Lej, ta tip je prišel iz Indije le zaradi Area 53!« Delovalo je 100-%. V glavnem je čudenju sledilo (rahlo neumno) vprašanje: »Ti je bolj všeč v Indiji ali v Avstriji?«

Ne glede na osebno geografsko preferenco je bil v tem časovnem pasu dan tak:

14.10 Never Obey Again
15.10 Brutal Sphincter
16.10 Vinegar Hill
17.20 Ad Infinitum
18.30 Bleed from Within
19.50 Pain
21.30 In Flames

Never Obey Again na festivalu Area 53 2026

Po končanem pogovoru z začudenimi lokalci in potrditvijo, da so Indijci bolj srečni v Indiji tako kot so Avstrijci v Avstriji in Slovenci v Sloveniji, sva se s kolegom ozrla na oder, da bi preverila, kako pa je kaj nastopajočim Italijanom všeč v Avstriji. Moderni metal – mična pevka z growlom, nizko uglašene kitare in groovy ritmi – recept, po katerem novejši bandi vse bolj radi posegajo. Never Obey Again so v tem oziru tipični primer »novejših« – na sceni so bora tri leta, ampak že z dvema albuma pod pasom. Vzdušje je bilo dobesedno enako (»kopiraj prilepi«) kot v četrtek ob isti uri, ko so igrali Igel vs. Shark, le da je bilo občutno več obiskovalcev. Vikend ima svojo moč …

Brutal Sphincter na festivalu Area 53 2026

Njih sem se najbolj veselil, saj je grind redko na sporedu na festivalih kot tudi v mojem koncertnem življenju (mislim, da sem nazadnje poslušal grind v živo aprila na festivalu When in Sodom). Poleg grinda samega so mi ljuba bandova besedila in specifičen smisel za humor, ki ga marsikdo ne razume ali odobrava. »Mi igramo političen goregrind, in če mislite, da ste boljši zaradi svoje narodnosti, barve kože, družbenega statusa ali spolne usmerjenosti, potem se j*****,« je zvenel uvodni nagovor. Grind je pač tak, da naravno vabi k plesu, in prvi circle pit dneva je bil tu. Sam sem sodeloval v rajanju celoten set z izjemo tako imenovanega »all female« circle pita, ko je band povabil v pit le ženske, da so se počutile varne pred toksično moškostjo, moškimi pogledi in vsem hudobijam, ki jih ljudje s penisi zadajamo tistim brez. Dame so se, mimogrede, vrtele na pesem »The Art of Squirting« v nasprotni smeri urinega kazalca. »Zdaj pa spet rabimo opice v circle pitu,« je prišel poziv z odra in s tem implicirano dovoljenje vrnitve penisov v za vse vključujoče plesišče. Zanimivost seta je bila tudi, da je bandu uspelo prepričati opice, da smo naredil »največji in najpočasnejši circle pit festivala«, saj smo se po polžje, kot v cerkveni procesiji, odpravili okoli mešalnega stolpa in ga nekajkrat obhodili, preden smo se vrnili pred oder. Nič ni boljšega kot s črnim humorjem in hrupno glasbo opozarjati na resne teme in diskriminacijo, kajne? Hidžab = feminizem! (Kot tudi komad, ki so ga igrali Brutal Sphincter.)

Vinegar Hill na festivalu Area 53 2026

Dobesedno domačini, kar so gospodje na odru tudi sami potrdili (»Servus Leoben, das ist für uns ein Heimspiel!«) in začeli set z mahanjem zastave Area 53, preden so jo zalučali v publiko. Kljub domačnosti in sproščenemu vzdušju si Vinegal Hill niso dovolili neprofesionalnosti. Oblečeni so bili stanu primerno v srajce, jopiče in še kaj – dolgi rokavi na vroč dan??! Za marsikoga so bili Vinegar Hill ogrevanje za finale večera z In Flames, vsaj meni, no. Kombinacija melodičnega death metala z metalcorom dobro sovpada z modernimi In Flames. Band tudi ni skoparil s plameni na odru, saj so v primerjavi z večino ostalih bandov dokaj pogosto ponudili pirotehnične vložke. Band je igral mešan set iz diskografije, a poudarek je bil na aktualnem lanskem albumu Darkness Echoes.

Ad Infinitum na festivalu Area 53 2026

Žanrska raznolikost je na oder prinesla moderen simfonični metal z močnim priokusom popa. Podoben recept kot pri Never Obey Again – mična, pomanjkljivo oblečena pevka s harsh ali clean vokalom, izjemno nizko uglašene kitare, ki se nagibajo na osemstrunski razpon, groovy bobni in dolgočasno, črno oblečeni moški člani banda, da pogledi niti po nesreči ne zaidejo s pevke. Mene je posebej prevzel njen pristen, če citiram indijskega kolega, »sladek nasmešek«, kakršnega sem v življenju redko videl. Glasba je bila za opico mojega kova sicer preveč simfonična in sladka, a dovolj zanimiva, da sem ostal pred odrom do konca nastopa. Banda ne spremljam ali poznam, zato o setlisti nimam kaj dosti za povedati, sem pa v okviru predpriprav na Area 53 na hitro poslušal nekaj njihovih pesmi, za katere imajo uradne videospote na portalu Youtube. Tako sem iz konteksta prepoznal pesmi My Halo in Into the Night.

Bleed from Within na festivalu Area 53 2026

Ker sem po prvih treh komadih, ko sem odložil kamero, večino nastopa preživel v circle pitu, ne znam povedati kaj dosti o nastopu na odru ali komadih, ki so jih igrali Bleed from Within. Glede na to, da je indijski kolega po zaključku iskal bandovo glasbo na Spotifyju, sklepam, da je bilo dobro?

Festival je prišel do trenutka, ko sta na sporedu ostala le še poslednja banda do zaključka festivala. V tem duhu je pred Pain prišel čas za tradicionalni nagovor glavnih dveh organizatorjev festivala in celotne ekipe kot tud zahvala vsem obiskovalcem ter soorganizatorjem. In ljudje so kar hodili in hodili na oder, ni jih zmanjkalo … Naštel sem celo trideset glav, odraslih in otroških, kot tudi našega Mesijo. »Začeli smo leta 2017 s približno 300 obiskovalci, zdaj pa nas je že več kot tisoč,« je bil osrednji povzetek nagovora. Sledil je bučen aplavz in počasi, kot so hodili na oder, so (so)organizatorji kapljali z odra in dali prostor »polfinalnu« festivala – Pain.

Pain na festivalu Area 53 2026

Po norišnici, ki so jo zakuhali Bleed from Within, je deloval nastop Pain statično, in če sem zloben, dolgočasen. Vse lepo in prav profesionalno izveden nastop, ampak razen občasnega čupanja pod odrom ni bilo znakov življenja. Tudi na njem ne – trije čupavci, ki so stali na mestu in z odliko opravljali svoje delo. Ironično, saj je glasba Pain zelo plesna, ampak na drug način, kot bi se pričakovalo v logičnem sosledju po Bleed from Within. Zaradi pomanjkanja elana po plesu sem vsaj bil zbran, da sem lahko prepoznal setlisto: Same Old Song, I Just Dropped by (to Say Goodbye), Don't Wake the Dead, End of the Line, Call Me, Bye/Die, Zombie Slam, Suicide Machine, Party in My Head, I'm Going In, The Great Pretender, Go With the Flow. Končali so s klasiko Shut Your Mouth, drugega nisem pričakoval.

In Flames  na festivalu Area 53 2026

Vedno, ko ponovno v živo vidim band (iz) svoje mladosti, se najprej vprašam: »Kdaj sem jih nazadnje videl?« Ne vem, zakaj se moji možgani gredo to igro. Morda želim poiskati zadnjo referenco, s katero lahko primerjam današnji nastop. Odgovor se je glasil decembra 2022 na Dunaju, ko sem imel čast še zadnjič v živo gledati At the Gates s Tomasom Lindbergom, RIP! Pred tem sem jih pred desetletjem, leta 2015 videl na Resurrection Festu v Španiji, dlje v spomin pa nisem vrtal, saj nisem želel zaradi spominov zamuditi sedanjosti – čas, da ustvarim nove spomine! Organizatorji so nas fotografe vnaprej opozorili na »vremensko napoved«, da je na In Flames velika verjetnost crowdsurfanja in da moramo v tem primeru zaradi varnostnih razlogov takoj zapustiti fotopit. Ko je z odra udaril uvodni Colony, sem se panično oziral za hrbet, če proti meni leze rafal teles, a je na srečo ostalo vreme stanovitno. Setlista je bila uravnotežena z logičnim poudarkom na aktualnem Foregone ter (presenetljivo) A Sense of Purpose. Ostali albumi so bili zastopani s po enim komadom. Na svojega najljubšega, Take This Life z albuma Come Clarity, sem moral čakati čisto do konca. Old school fani so se nasitili s klasikami A Quiet Place, Only for the Weak, Trigger, Cloud Connected in Artifacts of the Black Rain. In pogled na oder? Hja, leta naredijo svoje. Videti so kot dedki, nabiti z energijo!

In tako se je završil še en festival Area 53, ki mi bo ostal v lepem spominu. Metal vojska je dobila novega bojevnika iz Indije, ki bo širil metalsko vero v daljne kraje. Na poti domov sva se z indijskim kolegom pogovarjala o doživetjih. Predvsem me je zanimalo, kako je on, ki nikoli v življenju ni slišal metala in je bil na festivalu iz prve izpostavljen black metalu, doživljal celotno situacijo pa tudi, kateri bandi so mu bili najbolj všeč. Z nasmehom je dejal, da mu je bil všeč predvsem sproščen in prijeten folk ter pozitivno vzdušje – brez predsodkov ali čudnih pogledov na njegovo pojavo in opravo. Glede bandov pravi, da so mu bili med najljubšimi Firewind, Visions of Atlantis, Ad Infinitum ter Bleed from Within. Izbira me je nasmejala in ne ravno presenetila, sem pa ob vsem tem pomislil na letošnjo predvolilno kampanjo in se vprašal, ali v primeru, da kolega ostane v Evropi – bodo njegovi vnuki zdaj, ko sem ga zastrupil s hudičevo glasbo, še sploh prepevali slovenske pesmi?