Sredi avgusta smo dočakali ognjeno nadaljevanje. Oratorij se je znova odvil na že poznani lokaciji v objemu prelepe narave, edinstvenem vzdušju in s krasno ekipo, ki vse leto predano skrbi za izbrane dogodke pr' Stržnkarju. Koncept je v samem bistvu ostal enak kot lani, le da letos zaradi suše in razglašene požarne ogroženosti ni bilo velikega kresa. In če so lani nastopile izključno domače zasedbe, so letos drugi dan zaznamovale večinoma italijanske zasedbe. Nekatere izmed njih so se pri nas že predstavile na kakšnem mrtvaškem plesu, ritvalu, klavnici ali gomiljenju. Tudi tokrat se je poleg nastopajočih na Oratoriju predstavilo tudi nekaj drugih umetnikov, med drugim ilustratorka in tetovatorka Lina Noir, modni oblikovalec Monostalgik in oblikovalka nakita Natisone.

Kot je pr' Stržnkarju že tradicija, so tudi letos gostiteljice in gostitelji poskrbeli, da nismo ostali lačni in žejni. Pravzaprav so nas razvajali z zdravo in izjemno okusno hrano, za kar sem vsem zaslužnim iz srca hvaležna, ker sem lahko jedla vsak dan nekaj brez težav oziroma posledic. In to pišem kot nekdo, ki ji je nedavno ena najboljših alergologinj v državi rekla, da se lahko počasi sprijaznim, da ne bom nikoli več mogla jesti »zunaj« (beri: v restavracijah, menzah, na družinskih praznovanjih itn.). Da je bilo (pre)dobro tudi vse drugo na jedilniku, verjamem na besedo prijateljem, saj smo šli vsi večkrat po rêpete. Tudi ponudba pijače je bila dobra, v resnici boljša kot na večini metalskih koncertov po državi, a sem se zaradi že omenjenih zdravstvenih omejitev držala hišne pijače. In spet lahko potrdim, da je Morana točno to, kar piše na embalaži – naravna – po vrhu pa še čisto preveč pitna. Degustacijo pršuta in sira smo zaradi vsakodnevne vožnje žal zamudili tako kot tudi prve nastopajoče – prvi dan sta to bila domači kantavtor Gašper Letonja in češki multiinstrumentalist Vyšehrad, drugi dan pa primorski black metalci Livergga in njihovi italijanski kolegi Unviâr. Zaradi odročnosti lokacije je zato brezplačno kampiranje in tudi parkiranje nadvse dobrodošlo, v vsakem primeru pa vsem, ki še niste bili na Oratoriju, toplo priporočam avto z dovolj visokim podvozjem. Da je prizorišče v osrčju neokrnjene narave, potrjujejo tudi številne divje živali, ki smo jih srečali med nočno vožnjo domov – od kar nekaj srn, lisic, ježev, podlasic in zajcev pa vse do jazbeca. Čudovito.

Pot do domačije je morda edina slabost tega festivala, a verjamem, da je po drugi plati tudi prednost, saj so na Oratorij prišli samo tisti, ki so si to res želeli. Ljudje, ki resnično cenijo vse, kar organizatorji in domačini ponujajo, so spoštljivi do drugih obiskovalcev in narave, predvsem pa v tem kotičku pod soncem resnično raste skupnost. V soboto sem med nastopom Svart Vinter, ki mi je bil edini nepoznan band na dogodku, Oratorij nepričakovano še bolj povezala s festivalom House of the Holy na planini Neudegg v Avstriji. Ob pogledu na hči in očeta pod oboki – brez njiju tega prelepega prizorišča ne bi bilo – sem se spomnila na letos preminulega Bartha in njegovega očeta, ki sta vsak na svoj način in skupaj kot družina udejanjila nekaj res posebnega in edinstvenega. Vse to je kljub prvim zadržkom uspelo tudi Oratoriju ob podpori dobrih duš pr' Stržnkarju.

Zdaj bom končno prešla še h glasbenemu delu festivala, ki bi sicer moral predstavljati glavnino reportaže. Večino letošnjih domačih nastopajočih smo v vseh teh letih na portalu pokrili že večkrat, od tega pa so trije od petih nastopili že na lanskem Oratoriju. Sama sem jih pod temi oboki in med svečami videla prvič. Kolegi, ki so jih videli že lani, so bili vsi enotnega mnenja, da je bil letos veliko boljši zvok – čeprav naj bi bila po besedah organizatorja ozvočenje in ekipa tonskih mojstrov ista kot lani.

V petek sem kot prvi (v resnici že tretji) band večera ujela Srd. Vsem ljubiteljem čislane domače črne kovine še predobro poznan band je tokrat nastopil v mnogo intimnejšem vzdušju in ožjem krogu, a njihov nastop ni bil nič manj ognjevit in bojevit kot običajno. Odsotnost poigravanja z lučmi je ustvarila svojevrsten učinek, saj je bil pri vseh zasedbah notri z neprekinjeno rdečo svetlobo osvetljen samo bobnar (oziroma bobnarka), vsi drugi člani pa so se večkrat porazgubili v temno modri svetlobi in megli. Goran se niti za trenutek ni vdal modremu breznu, s katerim so se uspešno »borili« tudi preostali člani zasedbe. Med večino nastopov sicer še kar zadržano občinstvo so uspešno napeljali k hudiču in božjasti, največ odobravanja pa so poželi z zaključno Srečo na vrvici. Vsekakor višek večera za našega Mateja F.

Črnemu srdu so sledili imenu nezvesti (vse prej kot mirni in zasanjani) The Canyon Observer in nam v razširjeni zasedbi ponudili svojevrstno kakofonijo zvokov in žanrov v najboljšem smislu. Čeprav sem bila v njihovem zgodnjem in srednjem obdobju na večini njihovih koncertov, jih v zadnjih letih še nisem ujela v živo v akustični postavi, s katero so posneli Figuro. Tako sem band prvič videla z vokalistko/pripovedovalko in čelistko – Tadeja, nor krik! Band je na srečo pustil svoje stroboskope doma, vokalist Matic nam je večino koncerta pričakovano kazal hrbet, in ker je bilo v zasedbi toliko ljudi (največ prostora sta zavzela oba bobnarja), nekaterih članov ves koncert nisem niti videla, preden je vse spet tako ali tako požrla megla. Nastop so zaključili z enim od starejših komadov in od navdušenja je nastop malodane požiral tudi kolega, ki je tokrat pustil fotoaparat doma. Nedvomno višek večera za našega Mateja M.

Glasbeno dogajanje se je nato znova preselilo na prosto, kjer je glasbeni program še pri dnevni svetlobi s samostojnim setom začel njihov kitarist Gašper Letonja. Pod milim zvezdnim nebom ga je zaključil njegov mlajši stanovski kolega Jan Bajc Funa, ki je prav tako nastopil na lanskem Oratoriju s svojim instrumentalnim projektom Stamor, le da se je letos predstavil kot kvartet. Sicer sem vedela za njegov album The Absurd, odkar je izšel predlani, a nisem mogla vedeti, da me bo v živo tako prevzel. Višek celega festivala je bil zame ravno nastop Stamor. Prav užitek je bil izmenično opazovati četverico, kako se čutno, lahkotno in povezano »igra« z opremo med kamni in koprivami ter zvezdne utrinke na nebu – Oratorij se je obakrat do zdaj odvijal v dneh, ko so na nebu najbolje vidni Perzeidi. Skladbe so me dobesedno posrkale v obdobje, ko sem odkrivala Merkstave, Sigur Rós, Desiderii Marginis, Croatian Amor in Grouper, prijatelj pa je med vožnjo domov navezal pogovor še na Lustre. Pa ne da Stamor nujno zvenijo kot kateri izmed teh projektov, vendar se v skladbah pojavljajo določeni podobni elementi in od predstavljenih skladb se mi je najbolj vtisnil v spomin Collector. Menda so predstavili tudi material z lanskega izida Iz Zemlje raste. Žal mi je edino, da se niso mogli glasbi zares prepustiti tudi drugi obiskovalci, oziroma še zdaj ne vem, kako se lahko med tako čudovito glasbo na glas pogovarjaš 20 minut o Sashi Grey.

Medtem ko se je nadaljevalo druženje bojda še pozno v noč, sem po vsem makadamu in serpentinah najprej razvozila Ljubljančane in se nato končno odpravila proti domu na Štajersko. Po najbolj dolgočasnem sončnem vzhodu nad avtocesto in treh urah spanja sem jutro in dopoldne spet preživela v naravi s psom, preden se je spet vrnila vročina, ga po kosilu predala v varstvo in se spet odpravila na pot nazaj. Čeprav sem šla prej od doma, nam to ni kaj dosti pomagalo, saj se je v soboto program začel že kakšno uro prej in smo tako zamudili Liverggo in Unviâr. Naslednje leto bo res treba ali kampirati tam ali bolj »težiti« za točno časovnico.

Blutsauger si v koncertni postavi delijo člana in članico z Unviâr, zato najprej nisem niti dojela, da smo zamudili že dva banda. Začetno slabo voljo sem nato uspela hitro odmisliti ob opazovanju bobnarke Giulie, ki je kirurško hladno in natančno opravljala svoje delo. Prijateljica, ki je včasih igrala bobne, je vmes pripomnila, da jo po igranju spominja na Marduk, kar je bilo mišljeno kot pohvala (»ker so res zajebani«). V tej smeri so tudi zveneli Blutsauger in v živo je sicer idejni vodja banda H. Škrat prevzel baskitaro in vokal, kitarske zadolžitve pa prepustil Manuelu, ki je na trenutke že enolične komade lepo razbil s solažo pri komadu Wash Them with Fire. Kaj vse so poimensko igrali, težko rečem (in dam roko v ogenj), ker njihovega dema ter prvenca Nocturnal Blood Tyrants prej nisem preverila in sem se raje pustila presenetiti. Postregli so soliden nastop z dobrimi komadi, ki pa v živo prepričajo bolj kot na studijskih posnetkih. Z vsakim naslednjim komadom je bilo spet čedalje več megle, ki je kot dimni signal sporočala, da se nastop Blutsauger počasi bliža koncu.

Po premoru je sledilo še eno pozitivno presenečenje. Iskreno priznam, da me odbija, če ima kak brazilski ali italijanski band skandinavsko ime. Spomnim se celo enega mehiškega folk metal banda, ki je zvenel pristno norveško, a se kot prevajalka potem vedno sprašujem – zakaj? Na to vprašanje sicer nisem našla odgovora, a vseeno priznam – kvintet iz Rima je naredil vse »prav«. Njegov black metal je zvenel hladneje kot pri predhodnikih, imel je tisti ta pravi zvok kitar in vokal, tudi sam nastop je bil bolj mogočen, vzdušje pa svetlejše. Band je ponudili nekaj za vse ljubitelje atmosferičnega black metala, predstavil pa je skladbe z lanskega albuma Isvind in tudi prvenca Mist. Ob poslušanju doma me bežno spominja na Ancient Wisdom, zaradi vokalistove podobnosti z Nathanom še najbolj na Wolves in the Throne Room, po kratkih in podobnih naslovih pa na Tryglav. Nič presunljivo novega, a v tistem trenutku je bilo vsekakor pisano na kožo vsem navzočim. Pojava članov se je spremenila v trenutku, ko so začeli igrati skupaj kot ena nerazdružljiva entiteta, brez posebnih oprav ali okrasja in kljub okoliščini, da je bil to menda njihov prvi nastop z novim bobnarjem Valeriom. Prva skupinska slika banda je mimogrede nastala ravno v naravi okoli prizorišča Oratorija.

Po koncertu je nato za domačijo sledilo še napovedano presenečenje. Kamniti podij med koprivami je zavzela Bojana. To je bilo vse, kar smo v tistem trenutku vedeli o njej, pa tudi sam nastop je deloval kot improvizirana točka. A zaključni akt festivala je kljub očitni spontanosti in začetni nervozi na koncu požel največ navdušenja. Bojanina zanimiva igra z efekti (tu imam v mislih predvsem loop) in ponavljajočimi se posnetki njenega glasu je bila sicer čisto nekaj drugega kot Void of Voices, podoben projekt Attile Csiharja, ki sem ga leta 2010 ujela na Dunaju, ko je na turneji spremljal Ulver ob izidu albuma Shadows of the Sun, a njena interpretacija in glas sta pustila drugačno, na trenutke že prav srhljivo vzdušje. Kot da bi iz gozda do nas prišla sama Laura Palmer (tokrat oranžnih las) in se nezmožna razumljivega govora zaman trudila izpovedati, kaj se ji je v resnici zgodilo. Vsekakor je jasno, da ima Bojana Pejanović še veliko za povedati ter da svojo persono in glasbeni izraz že več let kali v drugih projektih, kot sta Moving as a Giant in My Secret Grind Project. Bilo je svojevrstno in čudovito.

Z veseljem bi še ostala dlje, a smo okoli druge krenili na pot, ki je bila zaradi neprespanosti tokrat na srečo vsaj pol krajša. Krasno je bilo spet videti en kup dolgoletnih znancev na kupu, spoznati nove obraze in preživljati čas ob dobri glasbi, družbi, hrani in brez mobilnega omrežja. Hvala vsem vpletenim in zaslužnim, se spet vidimo ob naslednji priložnosti.