Mariborska zasedba PirhAlter predstavlja prvenec Izliv, album, ki že po naslovu precej jasno nakaže, da ne gre za zadržano, lepo počesano in sterilno rockovsko vajo. Band deluje v okolju KC Pekarna, sestavljajo pa ga Aleš Čerček na kitari in vokalu, Leon Pondelak na basu in Tin Matuš na bobnih. Material so posneli v Studiu Gustaf, za miks in mastering je poskrbel Simon Jovanović iz Studia Evolucija, naslovnico pa je ustvaril Sašo Gorjup.

Žanrsko PirhAlter niso povsem enostavni za hitro razvrstitev. Najlažje bi jih postavili nekam med grunge, hard rock in težje metalske prijeme, vendar se album skozi trinajst skladb dovolj premika, da nobena oznaka ne zdrži sama. V osnovi gre za umazan, neposreden in riffovsko zasidran rock, ki zna biti jezen, težak in robat, a se večkrat odpre tudi v precej melodične prehode. Prav v teh zasukih je Izliv najbolj zanimiv.

Album odpre Stanje, ki nastopi brez posebnega ovinkarjenja. Težak riff, jezen vokal in neposrednost, ki ne skriva, kaj si misli o svetu okoli sebe. Refren je skoraj programska izjava: grob, preprost in namenoma brez finega filtra. To ni skladba, ki bi poskušala poslušalca pridobiti z niansami, temveč ga najprej postavi pred dejstvo. Kot uvod deluje dobro, ker hitro začrta osnovni temperament banda: nezadovoljstvo, teža, frontalnost. Precej bolj zanimivo se začne dogajati pri komadu Poper, ki je hitrejši, bolj razgiban in precej drznejši od uvodne skladbe. Bobni tu dobijo več prostora, prehodi so bolj živahni, band pa se ne zadovolji le z enim načinom napada. Tudi kitarska solaža v začetnem delu za trenutek zadiši zelo rahlo orientalsko, kar skladbi doda nepričakovano barvo. Poper pokaže, da PirhAlter niso samo band težkega riffa in jezne parole, ampak znajo v komad vnesti tudi nekaj hudomušnosti, igre s tempom in koncertne energije.

Prvi večji preskok albuma se zgodi z Zmedo. Namesto vrnitve k vzorcu prvih dveh skladb dobimo bolj melodičen, bolj pet in skoraj intimen komad. Riffi pogosto slonijo na tercah, bobni so v primerjavi s Poper precej bolj osnovni, bas pa se umakne iz ospredja. Ravno zato se odpre drugačna atmosfera. Zmeda ni najmočnejša skladba albuma, je pa ena pomembnejših, ker pokaže, da band premore več kot samo težo. Tu se prvič zares začuti hardrockerska plat zasedbe, ne kot dodatek, temveč kot ena njenih osnovnih možnosti. Če Zmeda album odpre navznoter, ga Svet znova porine navzven, a tokrat precej bolj prepričljivo kot uvodno Stanje. Začne se počasi in težko, nato pa udari s pospeškom, ki skladbi da pravo moč. Verzi stojijo na močnem riffu, refren pa se odpre v bolj rockersko melodiko, zaradi česar kontrast zelo dobro deluje. Tudi solaža ostane bližje težjemu delu skladbe kot refrenu, kar je dobra odločitev, saj komad ne izgubi ostrine. Svet je eden tistih trenutkov, pri katerem se različni obrazi PirhAlterja sestavijo v najbolj učinkovito celoto: družbena kritika, teža, dinamika in melodija. Med najmočnejše skladbe albuma sodi tudi Mesto. Tu band pokaže najbolj odprto, skoraj osvobajajočo plat. Veliko je petja, spremljevalni vokali dodajo dimenzijo, ki je prej ni bilo, skladba pa ima občutek gibanja proti nečemu svetlejšemu. Posebej dobro učinkuje prehod v bolj durovski kompozicijski občutek, kjer se glasba ujame z besedilnim premikom in za trenutek res zadiha drugače. Vokalist v eni izmed točk doda intenziven hrapav poudarek, nato pa se skladba razpre v melodičen, odločen zaključek. Proti koncu album naredi zanimiv obrat. Po vsem razočaranju, družbeni jezi, notranjih bojih in težkih riffih se pojavi Domu, ki je čisti rock'n'roll ventil. To je najbolj neposreden rockerski komad na plošči, narejen za oder, za znoj, za dvignjene kozarce in za trenutek, ko se več ne analizira preveč, ampak se samo igra. Fake zaključek in zadnji povratek skladbi dodata ravno prav koncertne nagajivosti. Ritalin, instrumentalni zaključek albuma, ta obrat še utrdi. Zanimivo je, da PirhAlter plošče ne zaprejo z najbolj mračno ali najtežjo skladbo, temveč s komadom, ki nadaljuje hardrockerski adrenalin. Po vsej temi iz prejšnjih skladb je to skoraj »plot twist«. Namesto dokončnega padca dobimo energijo, pogon in občutek brezglavega sproščanja pritiska.

Izliv je zato zanimiv prvenec domačega banda, ki še ne skriva vseh robov, a jih večinoma zna obrniti sebi v prid. Najbolj prepričljiv je takrat, ko težo združi z melodijo in ko se za grobim grungeovsko-hardrockerskim oklepom pokaže občutek za dinamiko komada. PirhAlter niso band, ki bi ga bilo smiselno zapirati v eno žanrsko oznako. Prav raznolikost med komadi Stanje, Zmeda, Svet, Mesto in zaključnim dvojcem Domu/Ritalin pokaže, da zasedba že na prvencu išče širši izraz. Bolj smiselno jih je razumeti kot zasedbo, ki iz lokalne težke rock tradicije vleče jezo, iz hard rocka refrene in koncertno neposrednost, iz grungea pa občutek utrujenega, a še vedno trmastega odpora. Izliv mogoče res izbruhne iz teme, vendar se na koncu ne konča v njej.