Tako, zgodi se, da imate dovolj vsega in da se morate enostavno umakniti. Na srečo ste na morju, nataknete si masko na obraz in zaplavate stran, stran od obale ter stran od ljudi. Ne, saj ne rabite plavati daleč, le toliko, da ne vidite več postav in silhuet drugih kopalcev ter je pod vami razločno vidno dno, povsod okoli vas pa mogočna modrina, v katere motnosti se pogled izgublja v daljavi. Dogajanje na dnu in okoli vas je tako, kot je: tukaj rak, tam ostanek leščurja, vrane/volkci (ribice) in kakšni lumbraki leno plavajo ali drsijo mimo vas, manjši glavoč se sonči na dnu … Potem pa obrnete pogled in bum! Tam nekaj metrov naprej in desno od vas se v vsej svoji estetski popolnosti kot strela z jasnega pojavi prava pravcata jebena barakuda! Najprej nepremično lebdi v vodi, dokler ne locira plena in se v sunkovitih izbruhih sile ne začne poganjati za njim … in vi ste priča vsej tej lepoti in drugačnosti!

Prelude je tisti začetek, trenutek, ko zagledate mogočno barakudo, ki se postopoma kaže v svoji strašljivi eleganci moči: pompozni in usodni zvoki klaviatur se začnejo blago-napeto, vendar z vsakim naslednjim trenutkom pridobivajo na usodnosti in strašljivosti. 

In potem sunek – v The Darkened Sphere se barakuda prvič sunkovito in z vso silo zažene proti plenu. Pri tem je tako hitra in močna, da uspe oko spremljati le njene gibe, ne pa tudi napadenega plena. Ob intenzivnem bobnanju se malenkost dvigne hrbtna plavut in v suho hreščavem kriku vokala se barakuda (pesem) požene: bobni ponorijo kot sunkoviti zamahi repne plavuti, kitare vodijo gibanje telesa in vokal hlasta, hlasta z ostrimi zobmi barve glasu, ki združuje moč velikanov thrasha z brezkompromisno energijo mladostniške zagnanosti. Sekundne variacije igranja kitar v kombinaciji s petjem in mojstrstvom bobnanja nam kažejo do sedaj čisto neznano popolnost gibanja ribe (glasbe oz. thrasha), katerega filigransko natančnost lepo vodijo kratke solaže. Wau! 

Barakuda se za sekundo umiri, saj je očitno njeno oko zaznalo drugačen plen, in spremeni način napada. Tako (malenkost počasneje in z manj sunkovitosti) »zaplava« A Soul to Cope. Pristno thrashersko žaganje kitar nakaže, da se je barakuda lotila taktike premišljenega zasledovanja. Slednje nam (skozi spremljanje spreminjanja tempa – z njegovo pospešitvijo ali upočasnjevanjem – ter predvsem skozi izstopajoči in glasbo navdihujoči refrenski del) omogoča natančno opazovanje vse lepote in popolnosti premikanja ter gibanja (beri: popolnosti igranja thrasha). Skozi petje postaja zasledovanje (igranje že kar melodične glasbe) vse intenzivnejše, tako da ostane le še vprašanje časa, kdaj bo plen srečal svojo usodo v barakudinih zobeh.¹ Kitare in bobni izrisujejo usodnost približevanja plenilke žrtvi, zaključni krik prekine lov: čeljusti se stisnejo in nedistorzirano igranje kitar pokaže le še na mrtvo lebdeče kosce žrtve v vodi … dokler se v izbruhu distorzije in bobnanja barakuda ne požene stran.

Glej si ga no, z odlično slišnim igranjem bas kitare in bobnanjem začne barakuda v Forever Feared izvajati gibe, ki jih še ne poznamo. Oster izbruh kitar in rafali bobnanja odprejo prostor počasnejšemu, mirnemu in pravzaprav užaloščenemu petju. Ja, barakuda tokrat kaže moč svojega ugriza, ko počasi stiska čeljusti in zobje prodirajo skozi tkivo mesa žrtve v njenem gobcu. Občutek v pesmi je thrashersko-melanholičen (ohranja namreč tako melanholijo v petju kot tudi surovo glasbeno čustveno silo naravnega thrasha). Česa takega že dolgo nisem slišal² in zveni naravnost prelepo odlično.

Ne želim delati krivice katerikoli pesmi na plošči, a enega od vrhuncev plošče zame predstavlja Eyes of Wrath zaradi energične nabitosti thrasha in tempa speeda. Očitno se je na ozemlju naše barakude pojavila tekmica in barakuda se je skozi izbruh kitar in s silo petja (ki potuje nekje vmes, med suho surovostjo in čustveno nabitostjo) pognala proti vsiljivki. Ribi se v divjem stampedu kitar in bobnov spopadeta tako hitro, sunkovito in močno, da več ni mogoče slediti, katera je katera. Od sunkovitosti spopada celo voda okoli njiju sika in vrši. Vsa silovitost, tehničnost, mojstrstvo in thrasherska nasilnost oziroma brezkompromisnost se izrazijo nepopisno lepo, saj se v njih razodene vse bistvo thrasha kot takega (sploh v zadnjem delu pesmi, ko vsa glasbila in petje potisnejo čez svoje meje in se uspešno dotaknejo bistva thrasha).

Zmagala je, naša barakuda je po boju prepodila izzivalko in zdaj svojo prevlado kaže s prikazom, kako nevarna je, tj. s plavanjem skozi Triumph Through Pain. Joj, kako prekrasno popoln thrasherski uvod z ritmičnim igranjem bobnov in zavijanjem lead kitare! Iz surovega igranja kitarskih melodij kar sekajo sile strele in vokal kar šavsa kot barakudina glava okoli sebe. Intenzivno, nasilno (skozi solaže tehnično) in v refrenu spevno – brez kompliciranja, udarec v glavo z vso silo. To je to in tako je treba!

Stain of Roses težko vkomponiram v podobo opazovanja barakude, saj gre za čustveno izpovedno pesem, ki nima nravi, kakršno bi mogel pripisati barakudi. Atmosferično igranje klaviatur se postopoma prepleta z igranjem bobnov, nedistorziranimi kitarami in deklamacijo s suhim pridušenim glasom. V nadaljevanju pesem dobi distorzijo po žilah, ampak … ne uspem jo vključiti v kontekst plošče.

Z igranjem nedistorziranih kitar ter žalostnim petjem se pri The Mountain’s Gaze ustvari vtis, da bomo dobili »thrash balado«, vendar se pesem skozi igranje kitar spet razdivja in barakuda v polni sili napade jato sardelic, ki jih je tja prineslo morje. Z divjo silo se poganja skozi jato in hlasta za nemočnim mesom. Vokal ponovno stopa iz grla z močno opazno noto grenkobne jeze … in pesem se spet razvije v popoln, raznolik in zanimivo zveneči speed/thrash, ki (zaradi vokalov) ohranja jezo, ki ni le enodimenzionalno surova, temveč žari v bolečini žalosti.

I Know, The Fire Burns Inside je pesem, ki nas iz skoncentriranega poslušanja vrne v vode telesnega doživljanja thrasha, konkretno v intenzivno moshanje, k čemur največ prispevajo ritmi glasbe in »vrtenje« bobnanja ter kitarskih akordov, medtem ko suhi in jezni izbruhi petja nastopajo kot sprožilci izbruhov divjega pospeševanja gibanja. Z njenim koncem barakuda počasi odplava iz našega vidnega polja.

Tako nekako lahko opišem prve občutke ob poslušanju šele druge plošče Švedov Eternal Evil. Čista neukročena in popolna sila spajanja speeda in thrasha, ki brezkompromisno seka vse okoli sebe in se poganja naprej! Fantje, pa kje za vraga se vi skrivate?! Zakaj za vraga se sploh skrivate?! Vi ste tisto, kar danes rabimo v thrashu, da sceno požene naprej – brezkompromisno silo, energijo in glasbeno inteligenco! Thrasherskim titanom v ponos in thrasherski mladini v navdih!


[1] Medtem ko se poslušalec že zdavnaj znajde tamkaj skozi predajo popolnemu uživanju v pesmi.
[2] Nekoč je take občutke na prelep, vendar zelo drugačen način znal pričarati Warrel Dane od Nevermore na plošči Dead Heart in a Dead World.