Ker je letošnje poletje doseglo domala abnormalne temperature, ki jih povprečen Evropejec raje preživi pod klimatsko napravo kot pod svobodnim, žgočim soncem, sem se na dopust odpravil nekoliko pozneje kot po navadi. Poznejše dopustovanje je prineslo številne prednosti in unikatne izkušnje, ki jih bom opisal v spodnjih vrsticah. Nedolžen in miren dopust sem pričel pod senco borovcev z dobro knjigo in izklopljenim telefonom, zaključil pa sem ga na ladji razdejanja, ki je izplula iz Pulja pod zastavo, na kateri je bila upodobljena velika kozja glava z napisom GoatHell. Sem bil morda žrtev ugrabitve puljskih satanističnih piratov, se boste vprašali? Brez skrbi, seveda ni bilo tako, lahko pa vam predstavim, kaj točno se je ta dan dogajalo.

Najprej bi rad odgovoril na vprašanje, kaj torej sploh je ta GoatHell? To je hrvaški metal festival, ki gosti predvsem predstavnike ekstremnejših variacij tega žanra ter ima kar turbulentno in zanimivo zgodovino. Prva edicija festivala se je odvila leta 2018 v Pulju. Potekal je kot večdnevni dogodek s precej velikimi imeni, kot sta Jinjer in Sinister. Na kasnejših izvedbah je gostil na primer Destruction, Pestilence in mnoga druga, nekoliko manj odmevna imena metalskega sveta. Torej smo zdaj razčistili, da gre za festival z večjimi in manjšimi imeni ekstremne glasbe, ki je lociran na čudoviti lokaciji, poleg vsega pa so (kot zanimivost) vstopnice za to, kar festival ponuja, cenovno zelo ugodne. V vseh teh letih seveda ni šlo brez težav, zato je posebnost tega festivala, če se lahko tako izrazim, da se je uspešno odvil le trikrat, trikrat pa je bil tik pred zdajci odpovedan. Razlogi za odpovedi so bili različni, od pandemije novega koronavirusa v letih 2020/2021 do brezveznih birokratsko-logističnih težav. Skratka križi in težave, na katere mnogokrat kot organizator pravzaprav ne moreš vplivati. Tako je bila zadnja uspešna izvedba festivala leta 2023, nakar se je po ponovni odpovedi leta 2024 ta zgodba vsaj navidezno zaključila. Kozica je torej romala nazaj v pekel, od koder je prišla, ljudem pa je ostal le spomin na prejšnja leta. Tako pač je.

Ampak kot vemo, metalska predanost in železna volja enostavno ne poznata poraza. Tako je kar iznenada in brez predhodnega draženja na dan privrela novica o ponovnem prebujenju festivala. GoatHell se je tokrat vrnil v malenkost skromnejši obliki, saj je bil letos načrtovan le kot enodnevni dogodek s petimi nastopajočimi skupinami, med njimi tudi naši Extreme Smoke 57. Za moje pojme odlična poteza, ker zadnje čase nekako bolj prisegam na koncerte kot pa festivale z roza samorogi in zdaleč prevelikimi količinami alkohola. Ta napoved je sicer prinesla veselje, ampak se je kljub temu nekje v ozadju zaradi prejšnjih izkušenj nehote pojavilo vprašanje: Ali se bo festival odvil nemoteno? Bo šlo za četrto uspešno izvedbo ali nemara za četrto odpoved? Možnosti so bile torej 50 : 50 in nekaj se bo letos definitivno zgodilo četrtič. Tako je slab mesec po napovedi vrag vzel šalo in kozo ter poskrbel za ponovno odpoved festivala. Da. Festival je bil ponovno odpovedan. Kljub temu, da je bil tokrat predviden na novi lokaciji, je očitno nekomu bila tudi ta ideja trn v peti in je poskrbel, da tudi ta lokacija ni bila primerna za koncerte ekstremnoželeznega kova. Jao.

Nisem nekje omenil metalske predanosti in volje? Hja, dodajmo še trmo in dobimo dokaj natančen opis organizatorjev festivala, ki so po odpovedi odkorakali naravnost v pekel, kozo zgrabili za rogovje in jo privlekli nazaj v svet živih. Tokrat je niso izpustili na kopnem, temveč na morju. Kaj? GoatHell Open Air je naenkrat dobil novo napoved v novi preobleki kot BoatHell Open Air oziroma na koncu GoatHell Open Sea. Nabor skupin se je zmanjšal s pet na tri, število vstopnic pa omejilo na 150. Ampak nič ne de, očitno bomo v manjšem številu s temi skupinami pluli po morju in z njimi nemara izmenjali celo kakšno besedico ali dve, sem si mislil. Tako so od petih skupin ostali še potrjeni Impaled Nazarene iz Finske, Portugalci Godiva in slovenski Extreme Smoke 57. Slednji so bili zaradi zdravstvenih težav znotraj skupine primorani odpovedati sodelovanje nekaj dni po najavi, zamenjali pa naj bi jih prav tako Slovenci Tomcat. A ker tudi njim zdravje očitno ni bilo naklonjeno, so odpovedali tudi oni. Zamenjave ni bilo. Nastopili sta dve skupini.

Vkrcanje je potekalo od 16.30 do 17.50, nakar smo pet minut čez šesto izpluli. »Neverjetno, očitno se bo dogodek le odvil,« sem si priznal, saj vse do izplutja nisem bil povsem prepričan v to. Dvonadstropna barčica je v spodnjem delu ponujala sedišča in šank, zgoraj pa je bil prostor za koncertno dogajanje. Sicer sem pogrešal izobešeno časovnico, ampak roko na srce – le kako bi ti lahko koncert ušel, če si tako ali tako ves čas navzoč v epicentru razdejanja? Smo se pač pustili presenetiti, in ko bo udarilo, pač bo. Pluli smo dobri 2 uri do prvega nastopa. Z rosno hladnim pivom v roki smo uživali ob res lepem razgledu čez mirno, modro morje in občudovali pogled na Brione, delfinov pa nismo srečali, kot je omenil organizator, da se nam bodo po možnosti pridružili. Delfini, ki se mečejo iz vode ob zvokih Impaled Nazarene. Si predstavljate? Kot bi gledali South Park.

Dvajset minut čez osmo so na oder oziroma na prostor, namenjen izvajalcem, stopili simfonični death metalci Godiva iz Portugalske. Priznam, da za skupino prej še nisem slišal niti nisem imel nekih norih pričakovanj glede njihovega nastopa. Zanimivo se mi zdi dejstvo, da je aktivna že vse od leta 1999, pod streho pa ima zgolj en EP in en celovečerec Hubris, ki je izšel pred tremi leti. Kakorkoli, nastop Portugalcev me je pritegnil od prve minute in me držal v fokusu vse do konca. Klaviature, ki se njihovemu glasbenemu stilu podajo v piko, so bile sicer posnete, ostali instrumenti pa so bili brez vidnih težav odigrani v živo, če upoštevamo, da so igrali na ladji, ki se ziblje sem in tja. Povzročili so že prvo pravo razdejanje. S svojo energijo so obiskovalce spravili v nekakšne pomorske približke circle pitu, tako da so na pevčevo pobudo z nasmeški na obrazih krožili okrog stopnic, ki so vodile v spodnje nadstropje. Kot bi gledali neke vrste vlakec, le da nismo bili na poroki, ampak na metal koncertu. Skratka zelo zabavno. Meje med skupino in občinstvom pravzaprav ni bilo, tako da sem se v danem momentu tudi sam nekako znašel zadaj za skupino in sem naenkrat stal kitaristu za hrbtom. Kako in kdaj sem prišel na ta položaj, nimam pojma, ampak moram priznati, da je bila kar fina izkušnja. Naj omenim, da nastopajočih to ni zmotilo niti najmanj, saj so bili tudi sami vidno pod močnim čustvenim vplivom dobrega odziva publike in pozitivne energije, ki je vladala med ljudmi. Njihov eno uro dolg nastop bi označil za odlično otvoritev obetavnega večera, ki se je začel na tej točki jasniti, saj smo tukaj približno vedeli, kaj pričakovati in kako bo potekal večer.

Setlista skupine Godiva: Faceless, Death of Icarus, Hollow Within, The Meaning of Life, Memento Mori, Dawn, Rotten Black, Media God, Kill the Witch, Superbeast, The All Seing Eye, Final Act

Pavza je trajala nekje 45 minut in vmes smo imeli čas za obisk šanka v spodnjem nadstropju. Nekateri so v tem času tudi napadli hamburger ali cheeseburger, kar je bila menda edina opcija prehrane na ladji, in če si vegetarijanec kot na primer moja malenkost, si se pač moral zadovoljiti z ocvrtim sredincem leve roke in si pač spil kakšno pivo več. V prihodnje bi morda rad videl tudi kakšno brezmesno varianto, saj ni potrebnega veliko truda za to. Ampak pustimo to, kajti v tem času si je z viskijem in vodko že ogreval glasilke Mika Luttinen z druščino. Dvajset minut čez deseto so ladjico dobesedno napadli Impaled Nazarene – skupina, ki ne potrebuje nobene dodatne predstavitve. V svoji 36-letni karieri so dvignili toliko prahu, da se še vrsto let ne bo zlepa polegel. Tokrat so nastopili kot trio, saj je bil basist zaradi družinskih težav primoran ostati doma. Njihov nastop je bil neverjetno energičen, hiter, divji in – kako da ne – zabaven. Bilo jih je odlično gledati z razdalje le nekaj centimetrov. To je nekaj, kar preprosto ne moreš doživeti vsak dan. Zvok je bil naravnost fantastičen in odigrali so nam res pretežno starošolski nabor sedemindvajsetih skladb dolžine 31 minut, hehe. Šalo na stran, igrali so dobrih 75 minut. Med setom smo bili priča tudi stage divom. Si predstavljate  stage dive na ladji? Kar videl sem te ljudi, kako poletavajo naravnost v morje, ampak nihče ni padel nikamor in domov smo se vrnili vsi. Zaradi odličnega odziva so tudi Impaled Nazarene dodali nekaj skladb več, ki niso bile na njihovi prvotni setlisti, ampak to, čemur smo bili priča, tako ali tako ni bil navaden koncert. To je bilo eno veliko metalsko rajanje sredi morja, ob katerem sta bili vidno več kot zadovoljni tudi obe skupini. Mika nam je kasneje tudi zaupal, da je bil to njihov najboljši nastop v letošnjem letu. Osebno se nam je tudi prišel zahvalit za obisk in nam nekoliko pihal na dušo, koliko mu pomenijo oboževalci ipd. Torej vtis, ki ga je pustil, absolutno ni niti najmanj skladen z govoricami, ki krožijo o njemu in celotni skupini po širnem spletu. Pustil je vtis zelo prizemljenega in glede na ves popiti alkohol visokih procentov prijetnega možakarja. Samo omenim.

Setlista Impaled Nazarene: Apolokia, Condemned to Hell, The Crucified, Eight Headed Serpent, For Those Who have Fallen, Let's Fucking Die, Steelvagina, I Am the Killer of Trolls, Flaming Sword of Satan, Disgust Suite O:P I, Goat War, Coraxo, Soul Rape, Motörpenis, Goat of Mendes, Blood Is Thicker than Water, Cogito Ergo Sum, Sadhu Satana, Ghettoblaster, Sadogoat, We're Satan's Generation, 1999: Karmageddon Warriors, The Horny and the Horned, Zero Tolerance, Armageddon Death Squad, Total War – Winter War, Kuolema kaikille (paitsi meille)

Po koncertnem dogajanju, po tej fantastični izkušnji smo se ob zvokih znanih izvajalcev iz zvočnikov nekoliko utrujeni, spet drugi nekoliko okajeni, tretji željni žura do jutranjih ur nekaj pred 1.00 zjutraj vrnili živi in zdravi v puljsko pristanišče. Organizator nam je tudi zaupal načrte za prihodnost, ker GoatHell nikakor ne bo umrl. Omenil nam je tudi možne headlinerje, ki jih seveda ne bom izdal, ampak vam le povem, da se lahko pripravimo na še bolj noro izkušnjo, kot je bila ta letos. Četudi si tega trenutno niti ne znam predstavljati. Hvala organizatorjem, hvala ekipi za odličen in nadvse unikaten večer, hvala za to četrto odpoved, ki je bila hkrati napoved nečesa nepozabnega.