O tem, da imajo (sploh zgodnje obdobje njihovega ustvarjanja) Amorphis visok položaj v mojem metalskem panteonu, naj ne bo velikih dvomov. Ko bi ne bilo tako, bi tudi ne recenziral njihove kultne plošče Tales From the Thousand Lakes za »Ropotarnico«. Pričakovati bi torej bilo, da bom tudi pri recenziranju knjige z enakim entuziazmom pisal o dogajanju v eri njihovega ustvarjanja. Žal tokrat ni tako. Namreč, po recenziranju petih (in branju še več) biografij junakov našega sveta (metalskih skupin) se je mi je pripetilo, da pravzaprav ne morem zapisati prav veliko novega in zanimivega.

Avtor predstavi socialno okolje, razmere in družine, iz katerih so prišli bodoči člani skupine, kakšno je njihovo glasbeno ozadje, kako so prišli v stik z metalom, kaj so poslušali, kaj jih je navdihovalo. Izpostavi pomen trgovanja in izmenjave kaset kot glavnih načinov vzpostavljanja stika med »scenami« in (samo)promocijo metala v času, ko še ni bilo spleta, nastanek njihovega imena in nepozabnega »netopirskega« logotipa. Pohvaliti moram avtorjev način pisanja, ki vzporedno z glasbeno potjo članov Amorphis odlično predstavi razvoj takrat še zelo mlade in sveže finske najprej thrash in nato deathmetalske scene.

Biografija skupine v osnovi predstavlja vse prevečkrat slišano (in prebrano) zgodbo o mladih glasbenih navdušencih, katerih zanos in predanost je izkoristila (tuja) založba – konkretno Relapse Records,¹ ki si je z njihovimi izdajami (sploh Tales From the Thousand Lakes) ustvarila ime in mastno zaslužila, medtem ko so bili mladi metalski navdušenci zadovoljni že s tem, da so imeli možnost potovati ter dostop do pijače. Opisana sta vsem znani trenutek streznitve, ko se je skupina oziroma ko so se njeni člani začeli spraševati »kaj pa zdaj in kako je pa zdaj to«, ko so finančne posledice prišle na plano v času po turnejah, ter prizadevanje skupine, da bi si našla drugo založbo, s katero bi si izpogajala boljšo promocijo ter večjo finančno korist.²

Kronološko je res natančno opisana dinamika nastajanja vsake plošče in izkušnje z delom v različnih studiih (TTT Studio Timma Tolkkija, Finnvoxom, hm, megleno napihnjeno rečeno »kultnim« Sunlight Studiem idr.). V teh segmentih knjige spoznamo vlogo, ki jo je imel finski narodni ep (oz. zbirka »ljudskih« pripovedk) Kalevala in njena »sestrska zbirka ljudskih pesmi« Kantelatar nanastajanje glasbe, kam je njihovo glasbo poneslo eksperimentiranje z rockom, progom ter psihedelijo. Izvemo, v obdobju katere plošče je skupina s položaja velikega vzpona in najbolj prepoznavne metal »znamke« s Finske dosegla dno dna in kako je s povratkom k etno-metalskim koreninam uspela obrniti trend in pričeti izdajati boljše plošče, s katerimi je zaporedoma dosegala priznanja v obliki zlatih plošč na Finskem.³

Vzporedno s pisanjem o ploščah, so predstavljene tudi turneje⁴ in specifične izkušnje skupine s slednjimi. Od »blišča« do bede. V tem kontekstu je izpostavljen tudi finančno in zdravstveno obremenjujoči del rock zvezdništva ter kako je življenje na turnejah vplivalo na medsebojne odnose v skupini, na njihovo življenje v času snemanj plošč in v obdobju, ko niso imeli turnej in ne nazadnje, na spreminjanje zasedbe skupine.

Biografija se zaključi z duhom optimizma, saj naj bi se skupina tudi po četrt stoletja ustvarjanja kazala kot močna in pripravljena na nove turnejske in kreativnostne izzive. Knjiga je zapisana natančno, sistematsko in korektno. Glede vsebine ocenjujem, da gre za delo, namenjeno bolj predanim fanom kot pa v splošno branje metalskemu življu. Kot velik navdušenec nad precejšnjim delom glasbenega opusa skupine knjigo sicer imam, vendar iskreno dvomim, da jo bom v kratkem spet vzel v roke.


[1] Sploh opis, kako so pri Relapse Records podlo dosegli, da je skupina sklenila zase tako katastrofalno pogodbo, po pregledu katere je nekdanji finski državni tožilec (kot avtor knjige navaja) zatrdil, da bi, če bi kateri od njegovih sinov podpisal kaj takega, od centra za socialno delo zahteval odvzem sinove pravne in poslovne sposobnosti (in prenos slednjih nanj kot na skrbnika).      
[2] Tu je predstavljena tudi izkušnja s sklenitvijo pogodbe z gigantsko založbo EMI ter izpostavljeno vprašanje, ali je bolje biti velika riba pri mali založbi (Relapse Records) ali mala riba pri veliki založbi (EMI). Odgovor skupine je kljub grenkobi spoznanja jasen.
[3] To se seznanimo tudi s tem, kakšno vlogo je pri tem imel novi pevec Tomi Joutsen ter Marca Hietale (bolj znanega po svojem glasbenem delu pri Tarot ter Nightwish).
[4] Samemu so se mi najbolj zanimivi zdeli opisi koncertov oziroma turnej po korumpirani in ponekod komaj napol civilizirani Rusiji.