V nekem zatohlem zatišju plavanja v majhnem in plitvem bazenu death metala (kar je slednji dolgo predstavljal edino in najekstremnejšo zvrst metala, ki se jo je dalo takrat dobiti pri nas) v prvi polovici devetdesetih let je moje oko uzrlo zelo mistično naslovnico hladnega, vendar mogočno delujočega pejsaža. Tudi naslov plošče je deloval vabljivo. Ravno radovednost, kaj se skriva za tem pejsažem in naslovom plošče, je pognala moje prste v denarnico, da sem kupil CD z naslovom Tales from the Thousand Lakes. Doma so moja ušesa, kot otrok ob rojstvu, prvič vdihnila finski, z ljudskim izročilom navdahnjeni mračni, melodični death metal in moj metalski jaz je postal drugačen ter bogatejši za pomembno izkušnjo življenjsko-glasbene usmeritve.

Moj svojevrstni prvi vdih novorojenca se je začel takoj, ko sem stisnil tipko play in vdihnil gosto, hkrati toplo in hladno mešanico igranja klaviatur ter vrste drugih zvokov, ki sliši na ime Thousand Lakes. Valovanje glasbe s temperamentnimi gibi mirne roke kot nek stvarnik predstavi okolje – z jezeri in gozdovi bogato ter gorami obdano mi(s)tično pokrajino, v kateri se bo odvijalo dogajanje, ki ga bodo pričarale sledeče pesmi. Kot mirno valovanje se začne in kot napeto valovanje pesem izzveni (ob zvokih cimbal?) v meni še vedno ena najboljših stvaritev Amorphis – pesem Into Hiding. V pljuča ušes se kot oster zrak zarežejo počasnejše bobnanje in težje deathmetalsko zveneče igranje kitar, ki za nekaj trenutkov ustvarita stopnjujočo se napetost, ki izbruhne v etnomelodiki in razumljivem growlanju. Bum! To je to, pesem steče v svoji divjosti in lepoti kot naša Soča v svojem krasu. Vključitev markantno zvenečega moškega čistega vokala in dvoglasno prepletanje obeh vokalov da krono krasote tej lepi melodičnosti death metala. Zaprite oči in naj vas tokovi glasbe poneso po vodovju dežele tisočerih jezer.

Morda nekoliko orientalsko zveneče melodično igranje kitar sunkovito ustvari občutek padca oziroma krika izgubljenosti. Si želite v zavest priklicati podobo kosa lesa (ali človeka kot mesa), ki se nemočno drži na površini neusmiljenega in mogočnega morja, ki se igra s to nepomembnostjo? To sliko upodobi divje igranje kitar (in sledeče mu bobnanje), ki podpre osnovno melodijo pesmi. V nadaljevanju surovo igranje kitar ter solaže odlično upodobijo najprej intenzivno in potem pojemajoče prizadevanje »odplaknjenca«, da bi se rešil iz vode, kar se ob zvokih, ki spominjajo na oglašanje kitov, konča z utopitvijo. Vokal je surovo hrapav in podobo tesnobne zavesti odplaknjenca, da padec v vodo pomeni neizbežen in počasen konec, zriše do popolne potankosti. Atmosfera celotne pesmi kaže na to, da se opisani boj za preživetje dogaja pod težkim, temačnim, doomerskim nebom. Popoln zvočni užitek z rockersko zvenečo špico na koncu. Vse to drži v svojih nedrih pesem The Castaway.

First Doom v še vedno močno deathmetaski osnovi zveni že bolj meditativno-atmosferično, torej že precej gotsko-doomersko. Vključevanje valovanja melodij klaviatur tak občutek le še okrepi. Pesem lepo drži gotsko mračno in še vedno deathmetalsko težko rdečo nit plošče ter nas prepelje do najbolj prepoznavnega »hita« plošče – pesmi Black Winter Day. O slednji težko napišem kaj precej novega, saj jo poznavalci opusa skupine nedvomno poznate. Za nepoznavalce lahko napišem le: pesem je intenzivna, močno atmosferična, lepo melodična, mogočna in temačna. V njej se ponovno prelepo pokaže krasota povezovanja growlanja s čistim vokalom. Skratka, predstavlja odličen medij za prelep individualen polet v svet mračne, mistične magičnosti starih ljudskih bajk in pripovedk.

Če The Castaway upodablja boj brodolomca za preživetje, Drowned Maid slika naslednjo stopnjo: utopitev. Začne se nekoliko kitarsko udarneje in hitreje ter zveni v tem delu konkretno težko. Potem pride do točke preloma, ko jo preseka počasnejši in bolj melodičen refrenski del, ki poslušalca oziroma poslušalko kot vrtinec potegne v gosto, mračno vodovje proti dnu, pri čemer pogled na oddaljujočo se in umirajočo svetlobo blede gladine kaže na neizogibno utopitev. Mračno-surovi vokal, ki v pesmi izpade zelo doživeto, celo grgrajoče, poleg lead kitare predstavlja glavni čopič te prelepe mračne upodobitve tragičnega dogodka.

Kot divje in nepredvidljivo vršanje vetra po gozdnato-jezerski pokrajini deluje In the Beginning, katero največja aduta predstavljata kombiniranje dvoglasnega petja growla in čistega vokala ter deli opazno tekočega stopnjevanja tempa igranja bobnov in kitar, ki jih vodi melodija lead kitare. V pesmi je že mogoče opaziti nekaj glasbeno-psihedeličnega eksperimentiranja, ki je zaznamovalo naslednje plošče.
Forgotten Sunrise je pesem, ki iz okvirov glasbe, ki so jih postavile njene predhodnice, izstopa le po tem, da je v njej najmočneje na plošči izpričana glasbena sila death metala. Seveda dimenzija (etno)melodike zaradi močnejšega pečata death metala ne izostane.

Pri To Father’s Cabin nas najprej prestreli močan tok melodičnega igranja lead kitare ter klaviatur, ki se lepo združuje z žaganjem ritma kitare. Odmevajoča deklamacija z manj razločnim čistim vokalom v pesmi pričara utesnjujoč in strašen občutek popolne zamaknjenosti v transu molitve. Instrumentalni del, ki sledi, je glasbeno razgiban in dinamičen, da ustvarja vtis tresavic v telesu po izgotovitvi molitve. Zaradi navedenega pesem zveni mračno strašljivo in se odlično vključuje v kontekst plošče.

Ali Magic and Mayhem predstavlja pesem, ki ima zasluženo položaj zaključne pesmi take mojstrovine? Ja! Skupina je pesem upravičeno postavila na mesto, kjer se slednja nahaja, saj zaradi elektronskih samplov in ritma ter zaključujočega se konteksta, uporabljenih v enem delu, precej izstopa in daje plošči širši horizont za nazaj (in naprej). Skupina na srečo pri eksperimentiranju z elektroniko ni čisto zašla, marveč jo je čvrsto ujela v okvir mračnega, melodično-atmosferičnega death metala. Tako pesem mine, ostane pa občutek zadovoljstva nam slušateljem. Brez grenkobe, da se na plošči koncepti ponavljajo.

Tako je Finska zaradi celovite odličnosti slišanega na plošči zasluženo prišla na moj metalski radar in tam s svojim metalskim bogastvom ostaja kot pomemben vir zadovoljevanja lastnih metalskih potreb še danes. Amorphis sem sicer v obdobju od izdale plošče Tuonela do izdaje plošče Silent Waters prenehal poslušati, ker mi smer, v katero se je glasba razvijala, ni bila všeč. Vendar sta bila ravno spomin na tu recenzirano ploščo ter njena slava razloga, da sem poslušal Silent Waters in ponovno odkril kakovost prerojenih Amorphis. Plošča Tales from the Thousand Lakes je dediščina finskega metalskega buma in nepozaben del svetovne kulturne dediščine odlične popolnosti metalske kreativnosti. Ne le priporočam, ampak močno spodbujam poslušanje plošče.