Vse prevečkrat smo slišali paradigmo oziroma teorijo, da je v (zgodnjih) 90-ih death metal začel odmirati zaradi ujetosti v krog samoreplikacije. Roko na srce, tudi sam sem dolgo časa verjel taki paradigmi. Svoje mnenje sem spremenil, ko sem se lotil ponovnega in bolj poglobljenega poslušanja death metala tistega časa in prišel do spoznanja, da se fenomena samoreplikacije in posledične degradacije v death metalu sicer ne da zanikati, vendar pa gre zgolj za enega (in verjetno najlažje opaznega) od mnogovrstnih procesov, ki so se dogajali v death metalu. Enega od degradaciji sočasnih procesov je…

Ne znam si predstavljati ljubitelja metala (sploh power metala), ki se mu ušesa ne našpičijo, ko sliši ime skupine tipa Dragonsfire, nenazadnje v metalskem svetu zmajev vladajo skupine z imeni tipa Dragonforce, ipd. Šalo na stran, dasiravno je moje zanimanje pritegnilo prav mega-klišejsko ime skupine¹, moram priznati, da me je slišano v prvi pesmi prijetno presenetilo. Potem pa je šla kakovost slišanega strmo navzdol. Ne gre za ultra klaviaturiziran, s cenenim popom ali hiper hitrim igranjem kitar in/oziroma bobnov napacan simfonični power metal, ampak glasbi, razen prvi pesmi, veliko manjka, …

Hopa, poslušanje prvenca Kanadčanov me je prijetno presenetilo. Zavonjal sem nekaj, kar je močno dišalo po nečem dobrem in že domačno dehtečem. Ja, tako po glasu kot po glasbenih prijemih plošča močno spominja na izročilo Iced Earth.¹ Vendar, dasiravno plošča močno žarči glasbeno izročilo omenjenih sosedov iz ZDA, ta ne zveni kot kopiranje, marveč kakovostno zloženo, zanimivo in poslušljivo. Kitare (ritem in lead) žagajo in režejo ter spreminjajo svoj položaj in tako dajejo dovolj prostora tudi vokalu, bobnom in bas kitari, da pokažejo kakovost. In slednji jo tudi res pokažejo. Vokal kot druga…

Ponovno in v imenu »uravnoteženju medija«¹ ter v želji zadovoljiti glasbene potrebe poslušalcev Angre, Psychotic Waltz, Vanden Plas, Fates Warning, Pain of Salvation in seveda Dream Theater tokrat pozornost posvečam skupini, ki jo poznamo vsi. Skupini, katere glasba je veliko pripomogla k približevanju metala »širšim ljudskim množicam« in ki, zanimivo, zaradi tega ni bila deležna veliko lucidno-ciničnih kritik in blatenja s strani vedno kritične metalske scene. Pošteno povedano, koncerte skupine sem obiskal večkrat in velik del glasbenega opusa, ki ga je ustvarila s Tarjo Turunen, mi je še ved…

Poletje je minilo in jesenski melanholiji duri odklenilo, zato je nastopil čas, da lahkotnejše, poletne powermetalske barve zamenjamo s pristno rjavo-sivo črnino. Pri tem nam bo pomagalo poslušanje prvenca death doomu zapriseženih Nizozemcev Structure.

Will I Deserve it prihrumi, s prikazom svojega bogastva naredi vtis in odvrši k svojemu koncu, vendar zaradi intenzivnosti ostane v spominu kot dober obet za vse, kar ji sledi. Gre za lomeči doom, ki na intenziven in celo nasilen način ambient žalosti združuje s surovostjo. Vse prvine glasbenega ustvarjanja: odlično razumljiv in surov growl, udar…

No, roko na srce, ko bi me kdo povprašal o glasbi in Ekvadorju, bi mi v moji (evropski) nevednosti prišel v spomin le Sash! s svojim techno-pop hitom Ecuador. Na srečo se je obdobje mojega popolnega nepoznavanja ekvadorskega metal ustvarjanja končalo s poslušanjem prvenca Blade's Edge.

Izkušnja se začne z Orblight – pravljičnim introm, v katerem ob zvokih klaviatur ženski glas napove (neko) dogajanje. Prvi vtis je tako powermetalsko pravljičarski, da bolj ne more biti. Hollow Gratitudes … kaj pa je zdaj to? Kitare rezko zveneče zažagajo akorde, ki gredo hitro v ušesa in tudi bobni so odlično sl…

V nekem zatohlem zatišju plavanja v majhnem in plitvem bazenu death metala (kar je slednji dolgo predstavljal edino in najekstremnejšo zvrst metala, ki se jo je dalo takrat dobiti pri nas) v prvi polovici devetdesetih let je moje oko uzrlo zelo mistično naslovnico hladnega, vendar mogočno delujočega pejsaža. Tudi naslov plošče je deloval vabljivo. Ravno radovednost, kaj se skriva za tem pejsažem in naslovom plošče, je pognala moje prste v denarnico, da sem kupil CD z naslovom Tales from the Thousand Lakes. Doma so moja ušesa, kot otrok ob rojstvu, prvič vdihnila finski, z ljudskim izročilom na…

Pri pričujoči recenziji se mi je prvič zgodilo, da pravzaprav nisem vedel, kako naj se je lotim, saj glasba v mojih ušesih predstavlja nekakšno koherentno skupaj stoječo mešanico prijemov in prvin hard rocka in power metala. Temu vsled glasbe skupine ne zmorem uvrstiti na določeno mesto na razvojnem drevesu heavy metala. Na kratko – raba vokalov, način petja in igranje kitar me ponekod precej spominjajo na glasbeno zapuščino prvih plošč Masterplan, medtem ko nekatere druge prvine, npr. »manjša teža« distorziranih kitar drži glasbo bližje hard rocku. Po ozaveščenju in soočenju takega stanja sem…

Joj, ko sem prebral ime skupine, se mi je v glavi naslikal strah v obliki dveh holcarjev v jodlarskih narodnih nošah, ki pod vršaci tirolskih ali bavarskih gora na zelenih visokogorskih livadah med kravicami z od mleka nabreklimi vimeni v stanju očaranosti do mentalne odsotnosti nad vso to krasoto alpskega pejsaža raztegujeta in stiskata mehove svojih frajtonaric ter tako odvračata marsovce pred napadom na Zemljo. Podobno me je plašila naslovnica prvenca skupine, ki je delovala kot promocijski plakat za tretjerazredni filmski fantazijski ep. In verjemite, da je bil občutek¹, ko mi je po sluhov…

[avtorjev predgovor k recenziji]

Seveda se utemeljeno poraja vprašanje, čemu beseda ponovno o tej plošči? In ravno v samem tem vprašanju se skriva odgovor – ravno zato, ker se o njej tolikokrat govori, piše (ter jo posluša) in ker predstavlja referenco za toliko drugih recenzij. Potrebujete dokaz? Pojdite na Paranoidu na rubriko Recenzije ter v iskani niz vpišite Rhapsody; koli strani se odpre? Če je bila plošča takrat, ko je bila prvič recenzirana na Paranoidu, recenzirana kot »mlado vino«, moja recenzija predstavlja oceno barikiranega odličnega letnika vina, ki že, ko ga ušesa prvič povohajo …

Po mojih izkušnjah Francija ni dežela, ki bi izstopala po dobrem pivu, uspešnih politikah kulturne integracije priseljencev in všečnega mi black metala (čeprav vem, da ima blackersko sceno dobro razvito). No, z nekaj več zaupanja v francosko črno kovino me je navdal samonaslovljeni prvenec solo projekta Wivre.

Gre za deset pesmi (med katerimi ima le vsaka druga, torej tiste, ki nimajo vloge intermezza, poleg rimske številke besed(il)ni naslov) pravoverno in prvinsko zvenečega black metala druge generacije, ki ohranja tudi (enako pravoverno ter prvinsko minimalistično) noto mračno srednjeveške a…

Neizpodbitno dejstvo ostaja, da enega od gradnikov metala predstavlja dialektika odnosov kliše - protikliše. Spomnite se na primer časa, ko se je nasproti (ameriško) death-tharsherskemu imidžu, ki se je vezal na moshanje in na širše ter na vojaških barvah bazirana oblačila, postavil black metalski »anti-mosh« puritanizem, prisegajoč na individualno (in ne več kolektivno) uživanje v glasbi na koncertu in temelječ na črnem oprijetem jeansu, (strogo) črni obleki ter usnju. Pomemben generator dihotomij v metalu so tudi Manowar – ljubljeni od enih in zanikanja ter zasmeha deležni od ostalih, ki na …

Da se mojim ušesom obeta nekaj dobrega, sta napovedala že napeto, ostro, žalobno in kot igranje godal zveneče gomazeče igranje klaviatur ter srednje hitro zamolklo tiho bobnanje uvodnega instrumentala, These Pristine Memories. Melodije klaviatur v komaj minuto trajajoči pesmi napišejo samostojno zgodbo, ki se povsem naravno prelije v On Death's Floor. Slednja nas od začetka obdari z bičanjem surovo ostrega igranja kitar in štetjem udarcev biča s suhim, hrapavim growlom. Lepota growla se kaže v njegovi surovo-jezni žalosti in tudi dolžini »držanja« glasu; posebno kakovost vokalni dimenziji daje…

Spominjam se časa, nekje sredi 90-ih prejšnjega stoletja, ko je metalsko časopisje, ki nam je bilo na razpolago v Sloveniji (predvsem Metal Maniacs in Metal Hammer), ter katalogi številnih založb, vsepovsod, v sliki, s prispevki in recenzijami, hvalilo novo čudo, ki naj bi postavilo nove standarde v svetu gothic metala. Čudo je slišalo na ime Crematory. Kot ljubitelja gothic metala se me je vsa ta promocija hitro dotaknila in z veliko pričakovanja sem zagrizel v ponujeno meso ter ga v hipu, kot bi ugriznil v kilogramski kos aspirina, izpljunil. »Kaj za vraga je to?!!!« sem se vprašal. V isti s…

No, pa sem se spet znašel v situaciji, da kot nekdo, ki se ne samoopredeljuje kot ljubitelj death metala, piše recenzijo ravno o deathmetalski plošči. Skupina (ki jo nedvomno, vsaj glasbeno, poznate številni ljubitelji death metala ter katere častitljivo trinajsto ploščo sem vzel pod drobnogled) prihaja iz dežele, ki po vsej pravici nosi naziv enega od stebrov sodobnega evropskega death metala – Poljske. Te izjave niti slučajno ne uporabljam v obliki slabšalnice, ki bi se lahko razumela kot ciljanje na izraz »moderni«. In moja ocena je: bomba, super!

Majčkeno več kot tri četrt ure poslušanja de…

Ja, lepo je bilo spet slišati nekaj, kar je moje glasbene čute prebudilo iz otopelosti po tem, ko sem poslušal že več kot 20 letošnjih izdaj, ki zvenijo tako nezanimivo, da mi je bilo zanje težko napisati celo slabo kritiko (verjemite mi, tako dalj časa trajajoče stanje povzroča občutke (neprijetne) tesnobe). Nekako tako prijetno je name delovalo poslušanje prvenca Voracite, thrasherjev Čilencev.

O White Phosphorus priznam, da me je dolgo časa delalo živčnega to, da sem bil prepričan o tem, da sem uvod v pesem že slišal prej pri eni black/viking metal skupini. Ko sem se sprijaznil s tem, da mi …