6. avgust 2025 – 1. dan

Blood Red Throne na festivalu Brutal Assault 2025
Kot na prvo skupino na prvi uradni dan festivala sem vrgel oko na Blood Red Throne in bil nad videnim več kot pozitivno presenečen. Skupina je med nas izstrelila surov in divje zveneči deathmetalski šus na polno, ki je trajal tako takrat, ko so igrali hitreje, kot tudi takrat, ko so »zaplužili« počasneje. Petje je bilo na visokem nivoju, pri čemer moram bolj pohvaliti precej razumljive »growle« kot krike. Zvok glasbe je bil nasploh odličen, saj je bilo poleg kitar in bobnov (ter vokala, seveda) mogoče slišati tudi bas kitaro. Katere pesmi so igrali, ne morem povedati, saj sicer nisem poznavalec glasbenega opusa skupine.

Warbringer na festivalu Brutal Assault 2025
Precej zgodaj v tem dnevu je napočil čas za nastop ene od skupin, ki sem si jih ta dan najbolj želel videti in slišati – Warbringer. Skupino doživljam kot dober obet in most inspiracije razvoja novih generacij pravovernega in starošolskega thrasha, v času, ko bodo titani thrasha iz sedanjosti vstopili v obdobje zgodovine. Ob zvokih že skoraj powermetalsko vzvišenega petja so med nas kakor diverzantski odred planili Warbringer. Prvi zvoki glasbil so nas na lepo sončno popoldne brez milosti vrgli v mesoreznico vojne v jarkih prve svetovne vojne: bobni so butali kot udari granat »Debele Berte«, kitare so rezale v nepretrganih rafalih strojničnega zapornega ognja, medtem ko je vokal kot general pošiljal pod koso smrti ognja in svinca nove in nove tisoče vojakov … V vzporednem svetu so divje norele trume in trume metalcev. Circle pit se je razširil krepko čez tretjino prizorišča. Kar igrajo na ploščah, smo dobili tudi na koncertu: oster in super slišen vokal, surovo cviljenje solaž in zategnjeno igranje kitar. Sam sem bil najbolj vesel pesmi Woe to the Vanquished ter The Sword and the Cross.

Ne Obliviscaris na festivalu Brutal Assault 2025
Pred koncertom Ne Obliviscaris sem želel dati proste roke svojemu kolumbovskemu raziskovalnemu duhu ter naletel na – Crystal Lake??? Dragi moj duh raziskovalca, se šališ? Ne, hvala! Stran in naslednji! Pri opisu koncerta skupine Ne Obliviscaris se srečam z veliko težavo, kako to storiti. Poskusimo takole: šlo je za sprehod in prehod po meniju v dobri gostilni, kjer se mešajo in povsem naravno prepajajo odlični okusi: od totalnega šus metala do odtenkov blagosti drugih zvrsti. Gre za nastop, ki ne omogoča kolektivne metalske »raspaljotke«, ampak izključno individualizirano doživetje. Svojo takšno izkušnjo predstavljam na primeru poslušanja pesmi Suspyre, pri kateri me je igranje violine kot šaman popeljalo skozi glasbo od stika z mirnimi valovi ob obalah preko divje razburkanosti odprtega morja v samo oko tajfuna. Pevec nas je tresel s čistim vokalom, strašil s kriki in pretresal z grim vokalom. Nastop je zvenel kot odlično prepleten in prepreden kaos, katerega kaotičnost ima ravno zaradi svoje prepredenosti in prepletenosti svoj smisel – ali ga kaos kot kaos ravno zaradi dodelanosti izgubi in postane »zgolj« nedefiniran čisti užitek.

Dope na festivalu Brutal Assault 2025
Moj prvi stik z elektronsko/industrialno glasbo na letošnjem BA-ju se ni začel preveč obetavno. Dope igrajo nekakšen, kot se temu baje reče, »moderen«¹ metal, ki ne more obstajati brez svetoskrunskega parjenja z rapanjem. Skupina poskakuje, sem in tja, glasba posmrdi po Rage Against the Machine (ja, ja, ja, Killing in the Name of …). Brez zveze – pojdite nastopat raje na kakšen glasbeno retardiran Antifa fest in pojte o svetu, ki ga ni in ga nikdar ne bo, prostor na Brutal Assaultu pa naj raje namenijo kakšni skupini, ki res igra metal in ne tisto, kar me najbolj spominja na n* metal (NOT METAL!!!). Po ozaveščenju te misli sem migriral k resnejšim in resničnejšim metalskim svetovom.

3 Inches of Blood na festivalu Brutal Assault 2025
Beg pred glasbeno nadležnostjo zgoraj omenjene skupine me je odnesel pred oder Obscure, kjer so vžgali 3 Inches of Blood … O njih nastopu lahko zapišem zgolj tole: o dobrih nastopih je mogoče pisati na dolgo ali na kratko. Tole je bil zunajserijski nastop. Skupina ga je od začetka do konca odžgala tako na polno, brezkompromisno in s toliko energije, da sem v njem tako užival, da se mi ni uspelo posvetiti podrobnostim.² Škoda le, da so 3 Inches of Blood nastopili na srednjem odru – Obscure, saj sem prepričan, da bi na katerem od večjih odrov vžgali vsaj tako dobro kot Warbringer.

Dark Angel (ne Angel Dark) na festivalu Brutal Assault 2025
Nastopil je čas za ogled tega že kar mitološkega bitja, katerega majice in našitke ter plošče nosi/ima nemalo metalcev, a ga (tega bitja) v živo ni mogoče pogosto videti. Toliko kot zaradi lastne radovednosti sem šel njihov nastop pogledat v imenu vseh svojih kolegov, ki čislajo glasbo skupine, vendar je niso imeli/nimajo prilike slišati v živo. Skupina je kot parna lokomotiva neumorno suvala s svojim starošolskim ameriškim thrashem, ki se je v mojih ušesih sukal nekje med Testament in Sacred Reich. Dobili smo popoln kolektivni thrasherski vratolom, ki je z vsako novo zaigrano pesmijo postajal glasbeno lepši in boljši. Smešna podrobnost – basist Mike, ki je zaradi svoje postave, brade in frizure nekoliko podoben Kerryju Kingu, je nosil majico z napisom Not Kerry King. Na koncu sem doživel še manjši šok, ko se je pevec med petjem Black Prophecies izgubil z odra in pojavil pojoč med množico manj kot meter pred menoj. Glede na to, da sem stal precej zadaj, je moral narediti kar velik krog. Je bil nastop vreden ogleda? Več kot to – tudi za nepoznavalca njihovega dela, kakršen sem sam.

Static-X na festivalu Brutal Assault 2025
Izkazalo se je, da bom ta dan še nekaj časa trpel, preden bo moja ušesa zadovoljil pravi industrial. Nastop Static-X mi je nakazal, da bom moral še malo potrpeti. Afnarija, ki jo je izvajala skupina s čudnim škricem, ki je imel nekako nasršene lase, bil videti povsem prebarvan v črno ter z utripajočimi lučkami kot očmi (kot bi ga močno skurila elektrika), ni bila niti malo smešna. Ritmično gibanje in izgovarjanje besed tipa »hummr-ra, bummr-ra …« naj bi imela kakšen smisel oziroma umetniški učinek? Zame ne, zato sem kaj kmalu zapustil tudi nastop tega nasršenega strašila in se odločil počakati na nastop Ministry.

Ministry na festivalu Brutal Assault 2025
Na koncertu navadno spremljam dogajanje na odru, vendar tokrat ni bilo tako. Že uvodno opozorilo na platnu za odrom, ki je poslušalce obveščalo, da nihče v skupini ne podpira in ni glasoval za »tega idiota«, čemur je sledila slika »slovenskega zeta«, me je prikovalo k spremljanju dogajanja na projekcijah in iz zvočnikov. Tako sem postal gledalec popolnega industrial vizualnega rituala. Prečudovitemu uničevanju, ki ga je ustvarjala glasba, so projekcije dajale vizualno podobo in v nekem trenutku sem opazil, da je celo obraz Lune z začudenjem spremljal, kaj se dogaja tam doli med trdnjavskim obzidjem. Stric Al in njegovi svetniki iz poslednjih dni Zahodne civilizacije so nam postregli z glasbenim presekom ustvarjanja Ministry: od novih White Trash, do Lies Lies Lies in Rio Grande Blood.³ Za konec smo dobili še tris asov: NWO (tokrat v zelo zatripani in manj nasilni verziji), do potankosti odlično odigran Just One Fix ter Jesus Built My Hotrod. S koncerta, na katerem razen za par trenutkov nisem videl skupine, sem odšel potešen in še bolj utrjen v prepričanju, da brez Ministry ni industrial metala.

Kerry King na festivalu Brutal Assault 2025
Za konec svojega koncertnega dneva, ki se je bližal že polnoči, sem se odločil pogledati še živi ostanek delovanja Slayer – Kerryja in njegov ansambel. Napovedovani kot ene od zvezd festivala so možakarji ob eksploziji hrupa ter izbruhih ognja zasedli oder in z ognjem v glasbilih v božjastno stanje spravili preštevilno množico ljubiteljev lika in dela Slayer vseh generacij. Od začetka so glasbeno dali od sebe vse: tehničnost, divjost in eksplozijo energije ter vse na polno. Žal me avtorska glasba skupine (pozor: nisem ljubitelj Slayer) ni prepričala oziroma se me ni dotaknila. Vrh nastopa se je zgodil, ko je skupina zaigrala Repentless, Disciples ter Raining Blood. Kakor koli, King (z ladijskimi verigami, zapetimi za hlače) je videti kot gorila v polni kondiciji, ki s svojim glasbilom orje in drobi. Nekoliko patetično se mi je zdelo le, da je nosil majico z logotipom svoje skupine, ampak velikim je vse dovoljeno, mar ne?

Tako se je zame končal prvi uradni dan festivala. Ker so igrali zame že zelo pozno in se je živo srebro zunaj spustilo zgolj na med 8 in 10 stopinj nad ničlo (pozor, v začetku avgusta), žal nisem ostal še na nastopu Rotting Christ. Upam, želim si in prepričan sem, da so Sakis ter družba oddelali odličen nastop.

7. 8. 2025 – 2. dan

High Parasite na festivalu Brutal Assault 2025
Zaradi svojevrstne srčne vezi z glasbo yorkshirskih velikanov gothic dooma sem šel pogledat skupino, v kateri poje Aaron Stainthorpe, (zaenkrat še) pevec My Dying Bride. Če dam na stran vizualno podobo skupine,⁴ sem užival v glasbi, ki se je zaradi načinov igranja kitar, ustrezno dopustne rabe klaviatur ter raznolikih Aaronovih vokalov (od normalnega vokala do growla) pokazala kot zelo spodoben horror gothic metal. Vpliv prijemov My Dying Bride je vseskozi še vedno opazen in Aaronovo petje predstavlja glavni adut, na katerem skupina kapitalizira. Ne morem reči, da je igranje glasbil slabo, vendar imam občutek, da ves instrumentalni del preveč sledi vokalu. Dokaj zanimivo.

Green Lung na festivalu Brutal Assault 2025
Med sprehodom vrag si ga vedi kam je mojo pozornost pritegnilo nekaj, kar me v osnovi ne zanima – zvoki stoner dooma. Znašel sem se na prizorišču skupinskega rituala in poplesavanja ob zvokih tehnično zelo nabrušenega, dodelanega in pozitivno naravnanega (očitno skupina pri navdihu bolj stavi na domačico kot na težje derivate indijske konoplje) »zadetkarskega« metala. Odlično slišen in prodoren čisti vokal z izrazito lastnim karakterjem kot roka vodnika vodi skozi meglice blage zasanjanosti, ki jo ustvarja glasba. Med slišanimi pesmimi se mi je v spomin najbolj vtisnila The Stone. Ja, če bodo nastopili kje v očetnjavi, si bom koncert Green Lung vsekakor ogledal. Odlično.

Suffocation na festivalu Brutal Assault 2025
Očake ameriškega death metala sem videl že ničkolikokrat in bi zato moral verjetno priliko poslušanja nameniti kateri drugi skupni, a kaj, ko njihovi nastopi ne razočarajo. In tudi tokrat niso – leksikalna surovost njihove glasbe, ki se je kar cedila iz kitar, bobnov, basa in vokala, je poslušalce spravljala v instant ekstazo uživanja v tistem, čemur naj bi death metal služil: vživljanju v doživljanje in izražanje čiste in prvinske surovosti skozi dimenzijo zvoka. Nekoliko me je zmotilo edino to, da se je vokal »novega norega Franka«⁵ občasno izgubljal v zamolklosti. Seveda smo imeli priliko slišati tudi stare klasike, kot so Pierced from Within, Effigy of the Forgotten. Kljub zelo dobremu nastopu mi je tokratna izkušnja znova potrdila, da čeprav skupina tudi na festivalskih nastopih da vse od sebe, ti izpadejo bolje v klubih.

Crypt Sermon na festivalu Brutal Assault 2025
Po dobri dozi death metala mi je želodec pričel javljati, da bi bil čas za kak obrok spodobnega epic dooma, zato sem se odpravil k najmanjšemu odru na prizorišču – Octagonu. Prostor je bil spodobno zapolnjen in pričakovati je bilo, da bom med visokimi trdnjavskimi stenami, ki na tej lokaciji ne omejujejo zgolj pogleda v nebo, priča izrednemu koncertu. Žal sem se ujel v zanko previsokih pričakovanj, saj je glasba delovala že stokrat slišano in prežvečeno ter se je zdelo, da pevec (na silo in v negativnem smislu) vleče glas »iz jajc in pet«. Zaradi neprepričljivosti videnega in slišanega sem nastop skupine zapustil predčasno in s slabim okusom v želodcu.

Wayfarer (ZDA) na festivalu Brutal Assault 2025
Par ur kasneje sem bil na istem prizorišču priča nečemu čisto drugemu in drugačnemu – koncertu Američanov Wayfarer, ki so me z nastopom odpihnili. Valovi njihove gotsko mračne glasbe (v kateri sem zaznal vpliv kvalitete irskih Primordial – kar pomeni nekaj dobrega), ki združuje določene prvine gotskotemačnega country/folka z ambientalnim black metalom, so me odpihnili v mračne širjave ameriškega juga Divjega zahoda. Ni mi preostalo drugega, kot da zaprem oči in se prepustim, da me tok intenzivnega melanholičnega in liričnega glasbenega dogajanja ponese v svetove uživanja. Glasba se je (in me je) v valovih in plasteh, zdaj kot morje, zdaj kot magma, premikala naprej in drla vse pred seboj, medtem ko je petje s svojimi naravno preprostimi prehodi med čistimi vokali, surovim in suhim grim vokalom ter globokimi prodornimi growli doživljanje glasbenega dogajanja nosilo v povsem nove dimenzije videnja mraka ameriškega Divjega Zahoda. Glede na slišano bom glasbi skupine zagotovo posvetil še pozornosti.

The Kovenant na festivalu Brutal Assault 2025
… oziroma Covenant sem si šel ogledati zadel želje, da potešim srednješolske spomine na mojim ušesom zadnje in dokončne meje sprejemljivosti vrivanja klaviatur v trdo kitarsko bazo black metala, ki sliši na ime (plošče) Nexus Polaris. In dobil sem tisto, po kar sem prišel – odlično dramo melodičnega black metala, pri kateri so najpomembnejše stebre vizualne dramatičnosti predstavljali (za bobni navidezno speči) Hellhammer, fizična (in glasovna) impozantnost sopranistke Sarah Jezebel Deve ter odrska oprava drugih članov skupine, ki je delovala vesoljsko ter nekje med opravami Khold in Gutalax. Zelo mi je godilo, da je bil zvok vokala (kot preprosto mora biti pri preigravanju zgoraj omenjene plošče) skalpelno ostro slišen. Skupina je ob odličnem zvoku odigrala ploščo Nexus Polaris in nastop popolno zaključila z New World Order. Tako, dobil sem tisto, po kar sem prišel, in bil več kot zadovoljen.

Blood, Fire, Death na festivalu Brutal Assault 2025
Nastop »tribute« združenja black metal veljakov iz Enslaved, Watain, Mayhem, (nekoč) Gorgoroth idr., ki igra glasbo edinih, večnih in neponovljivih Bathory, je bil eden tistih razlogov, zaradi katerih sem se obiska Brutal Assaulta najbolj veselil. Ambient ni mogel biti boljši, saj je izza koprenastih oblakov na nas gledal mesec in spominjal na naslovnico plošče Bathory, The Return…⁶ Glede na ozadje odra, sliko, ki jo je Quorthon uporabil za naslovnico plošče Blood, Fire, Death, sem upal, da bo skupina največ pozornosti posvetila meni najljubšem, vikinškem obdobju ustvarjanja Bathory. No, tu sem se uštel, saj so očaki največ pozornosti posvetili preigravanju pesmi iz prvega obdobja ustvarjanja skupine, ki je v veliki meri vžgalo bistvo black metala v metalsko dušo (in verjetno najbolj vplivalo na glasbeno ustvarjanje (večine) nastopajočih). Edina, in meni ena najljubših pesmi iz vikinškega obdobja ustvarjanja skupine, Shores in Flames, je na žalost izpadla zelo slabo. Zvok je skupini preprosto vseskozi nagajal⁷ in tudi deli večglasnega petja so delovali preveč nedodelano in nedorečeno, da bi lahko v pesmi res užival. Torej nisem dobil tistega, po kar sem prišel? Ne, tega v resnici ne morem trditi. Namreč, ko so glasbeniki zapustili oder, se je zaslišala pesem Hammerheart v originalu. Civilisti so zapustili prizorišče, tisti predani pa smo ostali pod odrom. Sam sem zroč v sliko za odrom od besede do besede skupaj z nekaj sto grli odpel pesem in tako dobil priliko obredno se zahvaliti in posloviti se od Quorthona (ne pa tudi od njegovega nesmrtnega dela). Če ne drugega, sem nastopajočim nesmrtno hvaležen ravno za to izkušnjo.


[1] Za vraga, da pri vsej pameti še vedno ne razumem in ne morem doumeti, kaj natančno (razen komercialnega praznega šika) ta oznaka pomeni.
[2] Edina, ki sem si jo zapomnil, je, da so odigrali tudi Deadly Sinners.
[3] Ob pogledu na projekcijo Georgea Busha mlajšega, ki se je prikazala med pesmijo in iz katerega smo se takrat vsi delali norca, se mi je v današnjih razmerah (mar ni to žalostno) milo storilo.
[4] Sploh Aarona, ki je bil v beli obleki videti kot pevec skupine Pero Defformero.
[5] Ki to sicer v resnici ni.
[6] Of Darkness and Evil.
[7] To je bilo v šumenju pesmi iz prvega vala black metala sicer še mogoče sprejeti in preslišati, pri pesmih iz vikinškega obdobja ustvarjanja Bathory pa to preprosto ne gre skozi.