Evo, Kranj, jaz sem nazaj. Po nekaj dneh na službeni poti sem končno lahko slekel srajco in sezul lepe čevlje. Nase sem navlekel pulover in črne kavbojke ter zberačil še prevoz do železniške postaje. Train je poln, žurka bo.

Eternal so bili točni kot švicarska ura. Zamudil sem namreč pičlo minuto, ko so že žgali na odru. Če sem jaz in več kot očitno veliko drugih prišli na Traina na račun Suffocation (in seveda tudi Ingested), smo dodobra napolnili mali koncertni prostor in dušenje se je začelo že pred nastopom glavnih nastopajočih. Vročina je takoj udarila v glavo in prav tako death metal mulci iz Arizone. Za seboj imajo zgolj en celovečerni album in temu primerna je bila tudi dolžina setliste, ki je štela šest pesmi. A vseeno so nam postregli s tridesetimi minutami odličnega deatha stare šole, pomešanega s hitrim ritmom thrasha, tudi v stilu Obituary in Dissection. Publika je bila proti koncu njihovega nastopa že dodobra ogreta, za vrhunec pa se je v krogu zavrtela ob komadu Hammer of Eternal Torment. Omeniti velja, da je to njihova prva turneja po Evropi, in prepričan sem, da se bodo kaj kmalu zopet pokazali.

Setlista Eternal: Shards of Morbid Judgement, Cryptic Lust, Torture Chapel, Spectral Immolation, Before the Altar, Hammer of Eternal Torment

Če želiš izredno groovy death s prehodi v hitre riffe v slogu Cannibal Corpse, si na polni glasnosti nastavi Undeath. Moja glava je ob njihovem nastopu avtomatsko bangala ne glede na tempo, ki so ga v danem trenutku ponudili. Posebej velja omeniti karizmo vokalista Alexa Jonesa, ki je intenziven nastop začinil s precej zabavljaškim pristopom. Ob prehodih med posameznimi deli komadov je poleg vratu začelo srbeti še v petah. Undeath so relativno mlada zasedba: od začetkov leta 2018 so izdali tri albume, vsi pa so bili zastopani tudi med petkovim nastopom. Njihov old school death metal z modernim pridihom je pri meni očitno zadel pravo mesto. 

Setlista Undeath: Lord of the Grave, Necrobionics, Dispotatious Malignancy, Human Chandelier, Trampled Headstones, Rise from the Grave, Lesions of a Different Kind, Brandish the Blade

Evo, končno so na odru pristali Ingested. Nazadnje sem jih gledal v Cvetličarni leta 2024, ko so odprli za Slaughter to Prevail, od takrat pa se je zgodila konkretna rošada, kar se tiče članov banda. Že konec istega leta je band javil, da se je razšel z originalnim vokalistom Jasonom Evansom, ki ga je za zgolj dobro leto nadomestil Josh Davies, na tej turneji pa je bil z njimi Adam Mercer iz A Wake in Providence. Band je v originalu iz Slamchestra (Manchestra), po vseh menjavah pa je njegova zasedba precej bolj mednarodna. Zalotil sem se tudi pri tem, da sem poleg samega nastopa spremljal predvsem to, kako se bo odrezal Adam.

Sam nastop je bil nor. Še sam sem se nekako nenamerno znašel v pitu, pa sem šel samo s tokom. Adam je nastop oddelal odlično tako kot preostali del banda, vseeno pa je manjkal Jasonov angleški naglas med nagovori, ki sledijo komadom. Nastop so odprli z Nefarious Tongues z najnovejše izdaje Denigration, ki je izšla maja letos, evforija pa je bila že kar precejšnja. Vokali so zadeli tako visoke kot nizke screame in ja, kljub vsemu je slam ostal. Deathcore na najvišjem nivoju, tako da sem ostal brez pripomb. Nastop je večinoma sestavljal repertoar s komadi novejše dobe Ingested, vendar pa niso pozabili na debitantsko izdajo iz leta 2009. Na setlisti se je namreč znašla pesem Cremated Existence, ki je v mojem želodcu vzbudila metuljčke, ki sem jih bržkone utopil v pivu.

Setlista Ingested: Nefarious Tongues, Altar of Flesh, Merciless Reflection, Pantheon, Better off Dead, Impending Dominance, Invidious, Cremated Existence

Hmmmm. Kaj naj napišem o Suffocation, kar še ni bilo napisano? Ko sedim pred ekranom in razmišljam, kako naj ocenim legende brutal death metala po takšnem nastopu, se počutim, kakor da nimam pravice pisati o bandu takšnega kova. Fantje so na sceni že od leta 1988, kar je več kot desetletje, preden sem se rodil, njihov performans pa ne pojenja. To je bil namreč že moj tretji njihov koncert, pa moram reči, da je bil ta najboljši. Tako razločnega zvoka že dolgo nisem slišal, zato kapo dol ekipi, ki je skrbela za ozvočenje.

Nastop so začeli par minut pred časovnico, še preden sem uspel izprazniti tisto pločevinko piva, ki mi je ostala v roki. Eks in nazaj v dvorano. Takoj so udarili s Thrones of Blood z albuma Pierced from Within (1995) in nastop je v večjem deležu minil v znamenju starejšega dela diskografije, zaigrali pa so tudi nekaj novejših komadov s Pinnacle of Bedlam (2013) in Hymns from the Apocrypha (2023). Zvok je bil tako razločen, da sem tudi s čepki v ušesih lahko razbral posamezne besede, ki so letele iz Rickyjevih ust, čeprav besedil (lahko me tepete) ne znam na pamet.

Death Chop je vsaj zame osebno največja atrakcija na koncertu Suffocation. Frankovo zapuščino vestno neguje Ricky, ob njem pa je zrak z rokami sekal tudi precejšen del publike. Iskreno, množično mlatenje zraka mi vedno pritegne nasmešek na obraz. Publika pod odrom seveda ni omahovala – bil je tudi pinball oziroma mosh in to sigurno čez pol dvorane, četudi je majhna. Povprečna starost obiskovalcev namreč ni bila pretirana in kot sem že enkrat pisal v reportaži, se za prihodnost scene nimamo kaj bati.

Setlista Suffocation: Thrones of Blood, Jesus Wept, Seraphim Enslavement, Breeding the Spawn, Perpetual Deception, Catatonia, As Grace Descends, Pierced from Within, Dim Veil of Obscurity, Effigy of the Forgotten, Funeral Inception, Liege of Inveracity, Infecting the Crypts

Zvok je bil verjetno eden boljših, kar sem jih do zdaj slišal na koncertu, zato je bilo ob vsej energiji vseh štirih bandov tudi samo poslušanje pravi užitek. Headliner je bil primeren zraku v dvorani, ampak seštevek je bil izredno pozitiven. Končno sem spet videl do zadnje vrste napolnjen Train v Kranju, kar mi daje precej upanja za prihodnost scene v mojem rojstnem mestu.