Joj, ko sem prebral ime skupine, se mi je v glavi naslikal strah v obliki dveh holcarjev v jodlarskih narodnih nošah, ki pod vršaci tirolskih ali bavarskih gora na zelenih visokogorskih livadah med kravicami z od mleka nabreklimi vimeni v stanju očaranosti do mentalne odsotnosti nad vso to krasoto alpskega pejsaža raztegujeta in stiskata mehove svojih frajtonaric ter tako odvračata marsovce pred napadom na Zemljo. Podobno me je plašila naslovnica prvenca skupine, ki je delovala kot promocijski plakat za tretjerazredni filmski fantazijski ep. In verjemite, da je bil občutek¹, ko mi je po sluhovodih namesto gostega toplega polnomastnega mleka stekel lahkoten simfonični power metal, osvežujoč.

Konceptualno je plošča Švedov zasnovana kot glasbena pripoved (podobno kot smo nekoč na kasetofonih poslušali kasete s pravljicami, npr. Martina Krpana ali Vikinga Vikeja), kjer se povezujeta glasbeni in pripovedni del. V pripovedi nastopa mračni vladar (dark lord²), odgovorni kralj, bojevniki (the warriors), mogočna sekira (mighty axe), vir modrosti (source of wisdom), čarovniki idr. junaki iz svetov powermetalskih pravljic. Glasbeno na plošči kot glavno velja pravilo: vse je melodika in melodika je vse. Glasba združuje prvine ustvarjanja Blind Guardian, Rhapsody ter Nightwish – v osnovi torej tisto, kar v krogih simfoničnega in power metala velja za nadstandard. Vokali se nahajajo nekje v pasu med srednje do nizkimi in si z višino petja oktav ne prizadevajo sklatiti neba. Ženski vokali opravljajo nalogo povezovalca glasbenega pravljičnega dogajanja.

V pravljico vstopimo skozi uvodno kratko pripovedno napoved The Legend of the Oakensource, ki nam odpre vrata v prvo glasbeno poglavje, Land of the Free. Igranje klaviaturskih melodij/harmonij (ki mu družbo dela še precej intenzivno bobnanje ter pridušene kitare) predstavlja glavno vodilo in pogonsko gorivo pesmi. Vokali se osredotočajo na krepitev zapomljivosti pesmi skozi ponavljanje refrenskih delov. King's Call igra vlogo pompoznega pripovednega uvoda v udarno jedro plošče: že bolj žagajoče zvenečo Warriors Without a Quest, ki zveni kot z udarno napetostjo nabita pripovedka³. K intenzivnosti takega vtisa največ prispeva raba večglasnega moškega petja, ki spominja na prijeme Sabaton.

Podobno kot King's Call igra vlogo napovednika tudi A Dark Road. Sledeča ji In the Name of the Oak je epska koračnica, ki pogumne junake vodi po mističnih in nevarnih poteh prizadevanja za izpolnitev svoje naloge (the quest). Pri A Scene of Life imam občutek, da naj bi imela vlogo vrha dogajanja v pravljici, saj stopi igranje električnih kitar bolj v ospredje in tudi petje dobi več sile in napetosti. In ja, pesem v kontekstu pravljice zveni dobro.

Funkcija naslednje pesmi, The Stranger, je, čeravno gre za pesem klasične dolžine, da intenzivno, napeto in kakovostno napove The Endless Night. Gre za desetminutni ep, ki skozi igranje kitar, bobnov in klaviatur (no, in tudi petja) prikaže dramo bitke z mračnim vladarjem, kraljem Reniusem, (v svojem baladnem delu) tragedijo smrti enega od junakov in vzvišenost končne zmage nad mračnim kraljem. Pri pesmi posebej izpostavljam dve stvari: močno in intenzivno vlogo, ki jo ima pri ustvarjanju žalostnega ambienta v baladnem delu pesmi igranje saksofona ter pretanjeno petje refrena pesmi Land of Free, ki deluje kot stopnjevanje atmosfere ter krepitev odločenosti junakov Hansa in Valterja, da izbojujeta končno zmago pravici in svobodi. Na srečo je skupina edino res motečo pesem, Hefleth the Pirate, ki res grdo in preveč zaudarja po degeneraciji obravnave piratske tematike v stilu Alestorm, postavila na konec plošče. Naj pojasnim: pesem govori o škratu piratu… Mm-hmm, mislim, da sem povedal dovolj⁴.

Tako imamo opravka s sprejemljivo in poslušljivo powermetalsko pravljično pripovedko, ki ji morda ne uspe, da bi nas prikovala (ne s kakovostjo glasbene izvedbe ne s celotnim dogajanjem v glasbi) k zbranemu poslušanju z vsemi čuti, vendar tudi ne bo sprožila avtomatsko instinktivnega pritiska prsta na gumb stop. Tole bi čisto lahko (sem in tja za spremembo od standardnih list za poslušanje) poslušal v avtu na kaki poti, ki jo poznam tako dobro, da se počutim absolutno suvereno, ko vozim po njej. Za konec le eno opozorilo: ne vzemite si časa še za branje umetniških imen članov skupine. To zna celotno ne tako slab vtis močno pokvariti.

[1] Ko mi je uspelo na stran potisniti vse te mentalno vizualizacijske predsodke.
[2] No, power metalci, tole zveni znano, mar ne? Na kaj vas tole spominja?
[3] Pesem zveni oziroma ostane veliko bolj poslušljiva, če ne berete njenega besedila.
[4] Da so jo pustili za konec, je bila modra odločitev, saj ko bi dobila mesto kje prej na plošči, bi zagotovo povsem uničila in pokvarila splošen vtis o plošči, ker bi kot žarko bučno olje onečedila še sledeče, povsem spodobne pesmi.