Spominjam se časa, nekje sredi 90-ih prejšnjega stoletja, ko je metalsko časopisje, ki nam je bilo na razpolago v Sloveniji (predvsem Metal Maniacs in Metal Hammer), ter katalogi številnih založb, vsepovsod, v sliki, s prispevki in recenzijami, hvalilo novo čudo, ki naj bi postavilo nove standarde v svetu gothic metala. Čudo je slišalo na ime Crematory. Kot ljubitelja gothic metala se me je vsa ta promocija hitro dotaknila in z veliko pričakovanja sem zagrizel v ponujeno meso ter ga v hipu, kot bi ugriznil v kilogramski kos aspirina, izpljunil. »Kaj za vraga je to?!!!« sem se vprašal. V isti sapi sem pomislil: »Ali povsem spolirano čisti zvok kitar, ki se zapletajo v igranje po groovu zaudarjajočih akordov, razumljiv growl brez vsake barve (ter plesniv čisti vokal okužen s trohnobo emo stila) in predoziranje glasbe s klaviaturami lahko predstavlja gothic metal?« Ker je bil odgovor enoznačen O NE, NE, NE !!!, sem poglavje posvečanja časa in pozornosti temu takratnemu kronskemu biseru založbe Nuclear Blast za približno 20 let zaprl. Ob letošnji novici, da je skupina izdala novo ploščo, sem se opogumil in se odločil skupini dati novo priložnost.

Po poslušanju skoraj uro trajajočega zbira dvanajstih pesmi, od katerih eno predstavlja priredba (joj, kako izvirno, klasike Type O' Negative My Grlfriend's Girlfriend), sem ugotovil, da je skupina naredila korak »naprej« v tem, da glasbo sedaj preveva občutek vključevanja melodike ter elektro prijemov Rammstein, Fear Factory in kasnejših Atrocity. V skupino takih pesmi najbolj sodijo: Das Letzte Ticket, zelo »rammsteinovsko-atrocityjevsko« zveneča Welt aus Glas ter gothic-disko (z nekoliko več metala v glasbi) kot »dance« glasba prazna poskočnica Days Without Sun. Med povprečno prazne ter na najbolj predvidljivih in rudimentarnih klišejih gothica temelječe pesmi na plošči sodijo Ashes of Despair, (nekoliko pripovedna) Toxic Touch ter Destination. Slednja gradi svojo poslušljivost na osnovnošolskih rimarijah. V Future Is a Lonely Place igranje klaviatur predstavi svojo glavno vlogo na plošči – biti umetni ojačevalec okusa predvsem kitaram in tudi glasbi nasploh. Klaviature igrajo podobno vlogo ojačevalca okusa tudi v After Isolation, katere glavna značilnost je, da svojo gravitacijsko (ne)moč črpa iz površne elegičnosti. Na silo romantično, mračno (kar naj bi se kazalo kot glavno orožje skupine za privabljanje množic) in elegično (v resnici izpade zgolj jokavo in prazno) naj bi s pomočjo prekomerne uporabe melodij klaviatur zvenela Deep in Silence.

O priredbi lahko povem le, da zveni plesno-že stokrat slišano-bedno. Kombiniranje generičnega growla z mračnejšim čistejšim vokalom naj bi pesmi dajalo neko specifiko. Resnici na ljubo, res jo da, in sicer tisto, ki pesmi omogoči, da iz kroga pekla (na tem mestu izraz uporabljam kot slabšalnico) popolnega dolgočasja pobegne v krog dolgočasja.

Dasiravno še vedno sodijo v vice povprečnosti, moram dve pesmi (od dvanajstih) izpostaviti v bolj spodbudni luči. My Own Private God zveni na gothic-death način bolj surovo in tudi raba kombinacij tempa odstopa od sicer na plošči uporabljenih obrabljenih klišejev. Pri Banished Forever je končno zanimiveje in bolj smiselno uporabljeno vključevanje določenih sekvenc elektronike in so celo (!!!) uporabljene kitarske solaže. Uporabljeni mračni, hrapavi, čisti vokal (poleg standardnega growla brez značaja) ima končno tudi nekaj čustvenega karakterja, in to je tisto, kar dela pesem zanimivejšo.

Torej, na plošči gre za kombinacijo instant juh, ki vsebujejo mešanico vseh sestavin, ki naj bi v širših metalskih prostorih zagotavljale poslušljivost in s tem komercialno zanimivost. Rezultat je plošča, katere poslušanje je izguba časa, če vaših glasbenih potreb ne zadovoljuje že nekaj preprostih težjih akordov, (še vedno) brezbarven growl in komercialno-klišejska raba elektronike v metalu.