Ljubezen do glasbe je bila močnejša od želje po umiku. Čeprav se je Matt Barlow po odhodu iz Iced Earth oddaljil od koncertnih odrov, glasbenega ustvarjanja ni povsem opustil. Skupaj s Freddyjem Vidalesom, basistom iz svoje zadnje postave Iced Earth, že več kot desetletje piše novo poglavje pod imenom Ashes Of Ares. Dvojec zdaj predstavlja New Messiahs, najnovejši studijski album, četrti po vrsti. Dvojec zato, ker band uradno predstavljata Matt in Freddy, slednji kot basist in kitarist. Pri snemanju se jima je za bobni pridružil neznani Kyle Taylor.

Ashes Of Ares so zapisani klasičnemu ameriškemu power metalu, kjer je občasno dodajanje prog ali thrash elementov vse prej kot tuje in nezaželeno. Po krajšem akustično začinjenem uvodu sledi precej direkten, rušilen naslovni komad. Energija, moč in tudi temačna atmosfera se prenesejo v nadaljevanje s Two Graves. Začetek je soliden, a nekako ne naredi tistega pravega klika.

S tehničnega vidika je instrumentalno vse v zelenem, težava je bolj v tem, da sta Matt in Freddy boljša glasbenika kot komponista. Čeprav Ashes Of Ares niso kak Iced Earth naslednik ali satelit, so določene primerjave čisto na mestu. Jon je bil pravi riffovski kreator in je sploh v zlatem obdobju Iced Earth uprizarjal prave mojstrovine, ki so slonele na izrazitih, prepričljivih riffih, kjer je potem svoje z dramatično, epsko strukturo komadov z močno čustveno noto na vokalu dodal še Matt. Pri Ashes Of Ares oziroma na albumu New Messiahs pa so riffi manj zapomnljivi, recimo temu bolj generični, in so res bolj namenjeni držanju ritma kot kreiranju dinamike, napetosti.

Podobno kot z riffi je na vokalu. Matt je unikat, neponovljiv, a njegova interpretacija je čustveno na nižjem nivoju, ni take intenzivnosti, emocionalnosti in dramatike, s čimer nas je v preteklosti še kako razvajal. Niti pri baladno naravnanih Where You Go in Keep on Walkin' ne razvije občutkov, ki bi si jih želeli. Tudi refreni so v večini skladb dokaj neizraziti in jim manjka nekaj karakterja. Posledično večina albuma mine v pričakovanju, da se bo nekaj večjega zgodilo, a do tega nekako ne pride. Vsaj ne v prvem delu albuma.

Skladbe v drugi polovici albuma, kot so Wake up Vultures, Atrophy ter zaključna From Hell He Rides, vseeno delujejo bolj prepričljivo. Z Atrophy, ki ima v sebi več thrasherskega naboja in eksplozivnosti (tudi na solažah) bi se lahko recimo poistovetili ljubitelji zadnjih dveh albumov Metallice.

A poudariti velja, da tudi ta boljši del albuma zahteva nekoliko več potrpljenja in ponovnih poslušanj, da zares pride do izraza. Verjetno bi bil učinek precej drugačen, če bi se band odločil za sodobnejši, bolj dodelan produkcijski pristop namesto nizkoproračunske izvedbe. Čeprav sam od sebe New Messiahs ne ponuja ravno nekaj močnih dodatnih razlogov za obisk oktobrskega koncerta v Zagrebu, bo prijalo slišati tudi kak komad ob v celoti izvedeni klasiki Dark Saga.