Poletje je minilo in jesenski melanholiji duri odklenilo, zato je nastopil čas, da lahkotnejše, poletne powermetalske barve zamenjamo s pristno rjavo-sivo črnino. Pri tem nam bo pomagalo poslušanje prvenca death doomu zapriseženih Nizozemcev Structure.

Will I Deserve it prihrumi, s prikazom svojega bogastva naredi vtis in odvrši k svojemu koncu, vendar zaradi intenzivnosti ostane v spominu kot dober obet za vse, kar ji sledi. Gre za lomeči doom, ki na intenziven in celo nasilen način ambient žalosti združuje s surovostjo. Vse prvine glasbenega ustvarjanja: odlično razumljiv in surov growl, udarno bobnanje ter mogočno igranje kitar se zlijejo in zmešajo v popoln doživljaj doom užitka. Vseeno največ k temu prispeva igranje kitar, pa najsi gre za igranje akordov ali zamolklo odmevajoče soliranje. Čeprav se pri What We Have Lost na začetku zdi, da bo ostala ujeta v kalupih standardov doom pesmi (v katerih malenkosti ter detajli oziroma njihovo kombiniranje odloča o kakovosti pesmi), se slednji skozi razvoj in kombiniranje detajlov kakovosti uspe izviti iz kalupov. To je še posebej vidno od tistega dela naprej, ko se standardni/počasni uvod ter njegovo meditativno nedistorzirano nadaljevanje skozi titansko kovanje bobnov in prepletanje rohnečega igranja kitar ter njihovega soliranja poženeta v sfere surove mogočnosti. V Long Before Me se kitarski nedistorzirani intro izživi v melodijo distorziranih jokajoče zateglo zvenečih kitar. Melodija se ohranja kot rdeča nit skozi celo pesem in v kolikor na začetku daje občutek zasanjanosti se ta zaradi ponavljanja melodije »izrodi« v občutek ujetosti v temnem kozarcu apatične odsotnosti. The Sadness of Everyday Life sodi v kategorijo standardnega počasnega death dooma, četudi cviljenje kitar v ozadju daje občutek, da želijo  le-te imeti vlogo violin (na glasbeni matrici, ki nekoliko spominja na delo My Dying Bride), nedistorzirane kitare pa zvenijo že bluesovsko. Da ne sodi med boljše stvaritve na plošči, me je prepričal občutek, da se mi je zdelo, da traja dlje kot traja v resnici¹. Podobno tudi naslovno Haritage prevevajo čustva žalostne odtujene zasanjanosti, ki ravno tako kot predhodnica ne odstopa od standardnih doom kanonov. Drži, je žalostna, agresivno drobeča in kot obup zveneča, a je to tudi vse, kar je. A Feeling of Confusion ostaja na nivoju drobečega, počasi deročega melodičnega death dooma, ki deluje kakovostno, vendar v kontekstu plošče, že slišano. Manj intenzivna sekvenca, v kateri nedistorzirana atmosferika prevzame distorziranim električnim kitaram vajeti, omogoči, da se ušesa začasno očistijo težke usedline zvokov slednjih; vendar igra atmosferična sekvenca v resnici le vlogo predaha, preden se po sluhovodih ponovno ne požene agresiven in kot železni opilki oster sunek v srži žalostnega death dooma. Začetni občutek atmosferičnih klicev v praznino, ki ga ustvarja prepletanje iz daljave odmevajočega igranja kitar in zvokov klaviatur v Until the Last Gasp, lomeče igranje distorziranih kitar ter kot mrtva teža padajoči udarci bobnov preobrazijo v občutek intenzivnega bolečega joka. In jok kar traja in traja. S tem postane sporočilo pesmi jasno: s koncem ne bo odrešitve. Jok in žalost bosta ostala tudi ob koncu poslušanja plošče. Proti koncu v pesem sicer vstopijo tišji zvoki melodij klaviatur, ki naj bi pomagali kot orodja očiščenja… vendar ne, ne pride do tega, saj žalostno/slovesno igranje trobente na koncu pesmi prevlada, zaradi česar se pesem namesto v intimno slovo izteče v formalističen pozdrav, ki pušča čustvene rane odprte. S tem pesem, ki zaključi ploščo, deluje odlično prepričljivo in vsebinsko ponovno zelo zanimivo.

Tako, plošča je pritegnila mojo pozornost, saj so njeni stvaritelji pokazali, da imajo (sploh na vokalni in kitarski ravni) potencial in kakovost. Obžalujem le, da se jim je pripetilo to, da je na določeni točki in za določen čas sprehajanje po predstavljenih standardih kakovosti zadušilo in umorilo prikazovanje inovativnih prijemov, ki bi jih ob kakovosti, kakršno je skupina prikazala, pričakoval. Vendar, kot nazorno pokaže zadnja pesem na plošči – potencial glasbenega dela skupine ni naključen, marveč je posledica neizpodbitne kakovosti glasbenih ustvarjalcev.


[1] Sploh v primerjavi z drugimi, daljšimi in boljšimi pesmimi, ki izpadejo krajše in bolj poslušljivo.