S skupino iz Francije, ki je (skupaj s tu recenzirano) izdala že tri plošče in je aktivna že skoraj 20 let, sem se tokrat prvič srečal. Priznati moram, da me je njihovo ime prestrašilo, saj je moje možganske celice, ki se ukvarjajo z ozaveščanjem, usmerilo v strašno območje katastrof pop-gothic (metala???) tipa Xandria.

Na srečo so mi že prve sekunde poslušanja glasbe sporočile, da se mi ni ničesar bati, saj me je uvodna Falling Birds zapeljala v ugodne vode ne pretežkega gothic dooma. Kristalno čisto odmevajoče bobnanje ob surovem trepetanju kitar, igranju flavte ter klaviaturskih melodijah pričara pogrebno-žalno vzdušje. Petje s čistim ženskim glasom¹ deluje kot poslovilni pogrebni govor. Moški vokali se v petje vključijo kot močan growl², ki se v isti melodiji mojstrsko prelije v grim vokal. Igranje kot klavir zvenečih klaviatur podobno kot raba bolj pridušenega petja s čistim vokalom, tudi večglasnim (v kombinaciji z ostalimi glasbili), hkrati ustvarita atmosfero kolektivnega žalovanja kot tudi podobo odtenkov oblik žalovanja različnih udeležencev pogreba. Zaključek pesmi pokaže kompozicijsko domiselnost skupine, saj se z izključitvijo elektrike iz glasbe poslovijo človeška čustva; ostaneta le še tišje igranje klaviatur in violine ter pridušeno petje s čistim ženskim glasom, ki lepo izrišejo zadnje dejanje pogreba: ko začnejo na rakev pokojnika padati kupi zemlje izpod lopat pogrebcev.

Zaradi tipa melodij klaviatur, ritmike igranja bobnov in predvsem zaradi tipa petja z globokim čistim vokalom (nekje v vodah Type O' Negative oziroma The 69 Eyes ter malo Moonspell), Black Sun River povsem zajadra v vode gothic metala. V gabaritih gothic metala, kot predhodnica v gabaritih gothic doom metala, izpade ritmično, čustveno intenzivno in doživeto, torej tako, da ji v kontekstu gothic metala ne morem ne prigovarjati ne ugovarjati.

Nazaj v svet bolj doom metalske žalosti z vodilnim motivom poslavljanja nas popelje Forsaken Fairytale. Začetno tkanje tančice poslavljanja, ki se začne z otožnim igranjem flavte in šepetom, se začne z vse intenzivnejšim valovanjem glasbe (bobnov in nedistorziranih kitar) krepiti in postaja vse težje in bolj napeto, dokler ne izbruhne v počasnih kitarskih akordih, dodatno oteženih z igranjem bobnov. Barva ženskega čistega glasu lepo sledi atmosferi, ki jo ustvarja glasba. Pesem se razvije v triptih: s petjem z ženskim glasom zapečateni del prekine klaviatursko/klavirski intermezzo (ki deluje tudi kot most do …), ki mu sledi izpoved podobnih čustev skozi večglasno petje z moškim čistim vokalom ob zvokih orgel, sekanju kitar in kovanju bobnov. Z rabo grim vokala čustvo žalosti, v primerjavi s pasivnim duhom prvega dela, pridobi dinamičnost in testosteron. V zadnjem delu pesmi petje s čistim ženskim vokalom ob joku lead kitare pokrije do tu izpovedani zgodbi žalosti in jo, pokriti v eno, lepo pripelje do katarzično dušo olajšujočega konca človeškega doživljanja žalosti. Čisto na koncu pesmi obstane le še igranje klaviatur ter godal, ki podobno kot prva pesem na koncu, upodobi konec kot tak (ne pesmi) iz tretjeosebnega, torej ne doživljajskega prvoosebnega, zornega kota.

V Martyrium večglasno, »angelsko zveneče« moško-žensko petje v siju igranja klaviatur sicer naznači kot žalostinko, vendar kaj kmalu prevlada, zaradi petja z globokim čistim vokalom, atmosferika gothic metala. Hipoma glasba navije hitrost in se skozi odmevajoč jok lead kitare iz gothica spremeni v epsko-atmosferično valujoči black metal. Predstavljeni prehod označujem za mojstrovino, saj nas v nekaj trenutkih iz telesnosti gothica pahne v glasbeno-elementarno metafiziko estetike popolnosti black metala. Klaviaturski intermezzo našo z glasbo spojeno zaznavno bit privzdigne še malo višje, podobno kot veter tančico. Pesem postane zgodba ne zaradi besedila, marveč zaradi dogajanja v glasbi: pot prehoda od gothic do black metala nas skozi komorno-žalostno valujoče melodije klaviatur, počasno bobnanje in petje s potrtim čistim ženskim vokalom odloži v žalostni strugi mrtvice elegičnega počasnega doom metala. In spet uspe ženskemu petju ob joku kitar našo bit iz na tla/vodo prikovane telesnosti dvigniti gor in tako bodimo končno zaokroženo in celostno upodobitev tistega, kar slika pesem: mogočnost in žalost človekovega vnebovzetja³ – popolno!

In za slovo še odličen (ampak glede na slišano prezgodnji) zaključek plošče – A Dormant Stream. Ob spremljavi godala in akustičnega igranja kitare petje s čistim ženskim glasom kliče nazaj (pokojnega?), vendar v podtonu, ki kaže samozavedanje, da to ni mogoče in zato »joče žalost«. Prav jokanje žalosti postane siloviteje z vključitvijo predvsem igranja flavte, kitar in bobnov. Doom atmosfero v njeni besneči naravi izpove sočasno petje z grim vokalom in growlom … in nad to jezo nas spet dvigne višji tempo igranja kitar, prepleten s petjem s čistim ženskim vokalom. Z razvojem glasbenega dogajanja nam pesem jasno pokaže, da bo njen konec pomenil tudi konec našega prehoda v »vnebovzetje«[4]. Na to nam kaže tako raba vokalov (od grim do vseh oblik čistega) kot prepletanje igranja vseh glasbil. Tako, ne morem drugega, kot pohvaliti izbor pesmi za zaključek plošče.

S perspektive teže in »zateženosti« glasbe gre za precej lahkoten gothic doom metal, ki gradi na svežini in inovativnosti pristopa. Glasba izkazuje doživetost in čustveno moč, kar pomeni, da omogoča zadovoljevanje doomovskih čutnic. Zelo kakovostno, zanimivo in poslušljivo.


[1] Slednje mestoma spominja na način petja Sharon den Adel od Within Temptation v pesmi Pearls of Light.
[2] Ritem in barva glasu spominjata na rabo takega tipa vokala v pesmi In a Full Moon Procession od Haggard.
[3] Pozor! Izraz uporabljam za opis določenih duševnih stanj in razmerij med telesom ter človekovo nematerialno bitjo in nikakor ne v obliki ali smislu krščanske verske terminologije.
[4] Ki ga v nekem trenutku začneta prekrasno upodabljati sozvočno igranje lead kitare in flavte.