In sem se na dan reformacije odpravil v kraj, o katerem je Ivan Cankar zapisal: »Vrhnika, prečuden kraj! /.../« Ampak meni ni bilo treba teči po klancu za vozom kot Francki. Slovensko moderno na stran, tokrat sem se v Klub Zakon odpravil na koncert ob tem edinem državnem prazniku, ki je nekako povezan s krščanstvom in mu tako osebno kot tudi kot black metalec priznavam pomen.

Sam klub je prijetno izgledajoč in razgiban prostor, primeren tako za druženje ob pijači kot za uživanje v koncertnem dogajanju. Stranišča so cela in res podobna temu, kar naj bi stranišče bilo, ter ne smrdijo 200 km naokrog po urinu. Ponudba piva je raznovrstna in hkrati žepu tako prijazna, da si obiskovalec brez slabe vesti za svojo denarnico lahko kadar koli reče: »Uh, enega bom pa še!« Glede na komercialno naravnanost večera na dan koncerta se nas je zbralo kar solidno število – tako namaskiranih kot nenamaskiranih.
 

Prva nastopajoča skupina je igrala p**k. Ker nisem ljubitelj omenjene oblike glasbenega izražanja, zaradi zgodovinskega spomina tudi ne subkulture in še najmanj prozelitizma njenih idejnih fundamentalizmov, bodi tu in o tem dovolj besede.

Predno se posvetim pisanju o nastopu obeh metalskih skupin na koncertu, naj izpostavim še tole: koncertni prostor, čeravno ni največji, ima fenomenalen zvok. Ali gre za rezultat akustike v prostoru ali dela tonskih mojstrov kluba, ne vem, vendar je rezultat tak, da uživanje ob poslušanju glasbe v živo dvigne na čisto drugo raven – pa naj si gre za umazan thrash ’n’ roll ali starošolski death metal.

Brez ideologizacije, brez agitacije in brez indoktrinacije sta nas v svet prostosti uma, čustev, neukročenosti, neomejenosti in svobode, kakršno daje metalska glasba, popeljali naslednji nastopajoči skupini: Big Bad Wolf in Razvalina. Hudobni volkovi so pred časom šli skozi nekaj kadrovskih sprememb in slednje puščajo pri skupini očitne posledice – kot na delnicah vojaške industrije: vsaka sprememba jih izstreli v nove višave. Izvedba pesmi s plošče Outrage of Modesty je dobila z novim bobnarjem in kitaristom čisto nove dimenzije in res si nisem misli, da pesmi, ki jih poznam, lahko zvenijo tako dobro. Bas kitara je bila kristalno slišna, kitari sta bliskali, grmeli in sekali, medtem ko sta glavni, zarjavelo grleno renčeči, ter spremljevalni, visoko kot krik zveneči vokal, prestreljevala vse okrog sebe in se odlično dopolnjevala. Tako, Big Bad Wolf so delovali kot križanec med sturmpanzerjem in samohodnim topom – kot staro orožje, ki brez težav kljubuje novim izzivom, kot so napadi dronov. Hudobni volkovi so nas obdarili tudi z novimi deli, med katerimi bom izpostavil težko in ribajočo Corporation ter surovo thrash ’n’ roll bombo z imenom Omuamua. Pri slednji je bobnanje eksplodiralo v taki popolnosti, kot kakšna ruska rafinerija ob obisku ukrajinskih dronov ali flamingov. Izvedba novih pesmi je, podobno kot pred tem izvedba starih, še enkrat pokazala kreativno-tehnični potencial in arzenal, ki sta jih skupini prinesli kadrovski spremembi – na polno in v polno.
 

»Casual« death metal imidž trojke Razvalina mi je dal vedeti, da ne bom imel opravka z odrskim teatralizmom, ampak bom užival v glasbeni umetnosti, ki pride izpod rok ter iz globin trebušne opne. In res je bilo tako: z uvodnimi zvoki nas je glasba potisnila v stiskalnico počasnega faširanja mesa in kosti starošolskega death metala, ki se je v nadaljevanju razdivjalo v pošteno starošolsko, surovo, deathmetalsko masakriranje. Kitare so tisto orožje skupine, ki me je najbolj bičalo in žgalo po ušesih. Enako divjemu vihranju bobnanja nimam česa očitati. Medtem ko kakovost igranja bas kitare težko ocenim,¹ lahko o growlu zapišem, da je surov in hropeč, vendar za moj okus nekoliko premalo razumljiv.² Vseeno verjamem, da je za tiste, ki death metal vrednotijo kot celoto in ga ne secirajo (kot sem to storil sam), čisto okej. Žal nisem tolikšen poznavalec ali »connoisseur« death metala, sploh brutalnejših podoblik, da bi lahko podal še bolj poglobljeno analizo slišanega. Vendar fantje – kar sem slišal, ste odžgali preklemano dobro. Aja, fantje, še to – pohvaliti vas moram, ker igrate death metal in ne deathcore.

In za konec takole: doživel sem prijeten koncert z nastopom dveh kakovostnih metalskih skupin. Glede na celovito izkušnjo in v prepričanju, da je bolje nastopiti pred manjšo, a polno dvorano, kot pred večjo prazno, menim, da si slovenske metal skupine (in metalska publika) zaslužijo izkušnjo igranja in uživanja v tako prijetnem prostoru. Ja, kot Ljubljančan lahko mirno zapišem: Ljubljana ne nudi vsega._³


[1] Saj je s slednjim v mojih ušesih navadno tako, da se zavedam, da je tam, vendar ga moja ušesa težje ulovijo na radar.
[2] Jebiga, sem pač ljubitelj growlanja Davida Vincenta, Glena Bentona in Mikaela Åkerfeldta.
[3] Verjetno bo ljudstvo predvsem iz severovzhodnih provinc (šala) na ta zapis odgovorilo, da nisem odkril tople vode in da se to ve, odkar ta svet stoji.