Če se Metal Arhivi ne lažejo, potem obstajajo Big Bad Wolf iz Ljubljane že 7 let. V tem času obstoja so očitno dolgo pridno vadili, nakar so slovensko heavy metal sceno naenkrat pretresli s prvencem. A drugače kot nakazuje naslov, ljubljanski kvintet ni nič skromen, saj prvenec kar kipi od zabavljaške energije, ki vabi k headbanganju tako doma kot v dvorani.

Veliki hudobni volkovi se na Outrage of Modesty torej poslužujejo heavy metala, ki pa ni samo to, temveč se ta po eni strani dotika speed metala in na drugi strani hard rocka, njegova uspela in prepričljiva mešanica pa predvsem zaradi Davidovega vokala še dodatno spominja na ene in edine Motörhead. A ker sem sam zelo negativno naklonjen bandom, ki preveč spominjajo na ta ali oni ansambel, sem to podrobnost v zadnjem mesecu, odkar sem v Šeščah spoznal volkce, dodobra vzel pod lupo. Po dobrem mesecu poslušanja se je izkazalo, da v glavnem samo Rock 'n' Roll Love spominja na nesmrtnega velikega brata, medtem ko vse ostale skladbe stojijo ali padejo brez večje kritike primerjave.

Glede na to, da sem zgoraj pri žanrski kategorizaciji zajemal s kar veliko žlico, je tudi moč pričakovati, da so komadi celovečerca vse kaj drugega kot monotoni. In res je tako. Če ste bili kdaj koli razočarani nad tem, da Motörheadi zvenijo od albuma do albuma bolj ali manj enako ali pa jih zaradi tega nikoli niste uspeli vzljubiti, pri Big Bad Wolf ne boste imeli teh težav. Če si želite hitre in speedmetalsko obarvane izkušnje, si boste večkrat zapored zavrteli komade Dingo Fever, Punisher, Rattlesnake ali samonaslovljeni Big Bad Wolf. Če si boste zaželeli basovsko poudarjenega groovy rocka, bo Cider Hammer večkrat zazvenel iz zvočnikov. Če imate radi enostavne in ne predolge kitarske solaže v kombinaciji z duhovitim refrenom, potem priporočam že omenjeni komad Rock 'n' Roll Love. Da so Volkci pravi zabavljači, dokažejo s še enim groovy komadom, in sicer z Bow to Your King, ki ga recimo zaključijo z besedami: »Bow to me, heed my demands, or you will hang!« Osebni vrhunec pa me zmeraj pričaka skoraj na koncu albuma, in sicer v obliki komada Belgrade 41, ki zaradi vojne tematike izpade nekoliko resnejši, a prepriča hkrati tudi z odličnim leadkitarskim riffom ter ponovno luštno kitarsko solažo.

Da na kratko zaključim tale kratek esej: Big Bad Wolf so izdali všečen polnometražec, ki se lahko pokončno nosi tako doma kot v tujini.