Leto še ni povsem mimo, tako da mi je še dovoljeno, da se ozrem nazaj na začetek leta, natančneje na 13. februar, ko je dvojec z imenom Worm povil četrti album Necropalace. Ta je nasledil leta 2021 izdan album Foreverglade oziroma leta 2022 izdan EP Bluenothing oziroma leta 2023 izdan split Starpath. Bandu se torej dogaja, a ker sem z recenziranim albumom stopil z njim prvič v stik, na tem mestu ne znam postreči s primerjavami s predhodnimi izdajami.

Iz tega razloga ostanimo v sedanjosti, kjer se v CD-predvajalniku vrti Necropalace. Zveni kot nekakšna mešanica starega black metala iz hiše Emperor, novega ekstremnega metala iz hiše Cradle of Filth in simfoničnosti iz hiše Dimmu Borgir. Vsemu temu dodajte še zven klaviatur, s katerimi so med drugim postali popularni Italijani Abysmal Grief. Če si še vedno ne znate najbolje predstavljati, kako Necropalace zveni, si pred duhovno uho pričarajte konkretno dozo okultizma v slogu starih doom in heavy metal bandov, prejeli pa boste to, kar band pojmuje kot »nekromantik black doom«.

In da postane vse skupaj še bolj zakomplicirano, tako da že skoraj deluje po načelu »kar je preveč, je preveč«, se Worm niti ne trudita, da bi poslušalcu prizanesla z vidika dinamike, saj ponujata riffe in solaže v vseh hitrostnih oblikah. Na ta način obdelata vse spektre od doom, heavy in vse do black metala, in sicer v komadih, ki v povprečju dosegajo deset minut.

Ritual žrtvovanja device pač mora biti pravilno izveden, da pride ustrezno do izraza, Worm pa se očitno trudita, da bi z Necropalace temu podelila soundtrack. Samo upamo lahko, da bo band čim več teatralnosti upodobil tudi na odru Močvare, kjer ga bomo lahko občudovali danes v družbi Final Dose in Wolves in the Throne Room.