8. avgust 2025 – 3. dan

Within Destruction na festivalu Brutal Assault 2025
Ja, ja vem, »domoljubje« je ena čudna reč: zvestoba do groba in čustva čez/brez razum(a) ali kako že gre ta stvar … Kakor koli, vsaj bežno zanimanje, kaj bo pokazal naše (slovenske, zagotovo pa ne metalske) gore list, me je nekako pripravilo, da sem šel pogledat to poskakovanje dečkov v belih nogavicah Adidas po odru. Poslušal sem in poslušal, a glasbeno nisem slišal prav ničesar metalskega. Generično nedomišljeno ždrvajsanje po kitarah, prazno ropotanje bobnov ter na smrt dolgočasen vokal. Glasba je bila, kar je bila, povsem ne poslušljiva in tudi metal zagotovo ne. Če je ta »hopa-cupa na poskok« največ, kar lahko ponudi Slovenija festivalu, kot je Brutal Assault, me je sram in mi je žal. Sam lahko iz rokava kadar koli stresem vsaj deset domačih skupin, ki bi si bolj zaslužile nastopiti na festivalu in bi nedvomno bolj vžgale.

Avulsed na festivalu Brutal Assault 2025
Priznati moram, da sem se v svoji »TRUE-NESS« rosni fazi blackmetalske identitete sredi 90-ih vedno rad norčeval iz brutal death metala, naslovnic te metalske podzvrsti, njegove vsebinske neumnosti in glasbene omejenosti. Ena od tarč posmeha so bili tudi Španci Avulsed in prav zaradi tega posmehljivega odnosa sem se odločil ogledati si njihov nastop. In bil sem presenečen – sproščeni pristop Dava Rottna in njegove kompanije na eni strani ter brezkompromisnost in nasilnost glasbe na drugi so me pustili z dvignjeno obrvjo. Res je, ne poznam nobene njihove pesmi (razen par specifičnih naslovov plošč), ampak njihov pristop je bil vreden ogleda. Brutalci pod odrom so vidno uživali in so tudi imeli za kaj. Skupina si je pridobila moje spoštovanje, zaradi česar se bom od zdaj bolj poredkoma šalil iz njihovega dela (čeprav njihove glasbe še vseeno ne nameravam poslušati).

Sylvaine na festivalu Brutal Assault 2025
Ogledu brutaliziranja je sledilo čisto nekaj drugega. Sylvaine, s krhko izgledajočo pevko (vsaj na prvi pogled) so nas odpeljali med valove atmosferičnega gothic black metala. Krhkost pevke je izginila takoj, ko je začela peti in suvereno vozila med growlom, grim in čistim vokalom. Skupini ni bilo treba posebej komunicirati s publiko, saj je bila ta tako osredotočena na uživanje ob intenzivnosti in moči čustev, ki ju je sijala glasba, da dodatnih spodbud sploh ni potrebovala. Brutal Assault mi je všeč ravno zato, ker ponudi prostor tudi številnim zanimivim in manj znanim metal ustvarjalcem, katerih sicer širše množice nimamo prilike slišati v živo v domačih logih. Sylvaine v mojih očeh predstavljajo primer take prekrasne manj znane zanimivosti.

Asphyx na festivalu Brutal Assault 2025
Moja prva misel po ogledu nastopa nizozemskih starešin je bila: »Joj, kako je lepo, ko ti po ušesih hrumi, trga in praska starošolski polnomastni death metal evropske šole!« Surovo, divje, neposredno in brezkompromisno, to so štiri besede, ki najbolj opišejo glasbo kot tudi odziv publike, ki se je odzvala s silovitim divjanjem, norenjem in crowd surfingom. Pevec Martin je dal vse od sebe (ali vsaj dovolj), da smo poleg glasbe uživali ob pristnem growlanju, ki prihaja iz srca, duše ter trebušne prepone in ni iztisnjeno iz petnih žil ter stisnjenih testisov.

Overkill na festivalu Brutal Assault 2025
»Veni, vidi, vici« – to so besede, s katerimi najlaže opišem nastop starih prdcev, ki so vsemu vesoljnemu občestvu, sploh pa svojim cehovskim naslednikom, pokazali, kako se služi thrashu. Sprožili so instant divjanje, ki se ni ustavljalo. No, saj se tudi ni moglo, ko je glasba pri ljubiteljih thrasha sprožala neustavljivo potrebo po norenju. Pevec je naznanil, da šteje že 62 let, ter izpostavil, da biti thrasher ni povezano s štetjem časa. Koncert sem na prvo žogo sicer doživel kot koncert za publiko, na drugo žogo pa sem ga dojel bolj kot kakovostno učno uro mlajšim thrash skupinam, kako se ustvarja, preigrava in nastopa thrash. Overkill, keep on rocking!

5 the Hierophant na festivalu Brutal Assault 2025
Namesto še enemu biseru evropske death metal šole, Švedom Grave, sem se odločil priložnost dati še eni »kurioziteti« – skupini z zgoraj zapisanim čudnim imenom, ki naj bi igrala black doom s saksofonom. Zanimivo, da se tokrat v malem Octagonu (kljub majhnosti prostora) ni ravno trlo gledalcev. Dolge troblje in saksofon so odprli dogajanje na odru, z vključitvijo bobnov pa je zacvrčalo po polnomastni doomaži. Na začetku zanimiv uvod se je razvlekel v glavni del nastopa, v katerem se je preveč eksperimentiranja ob manku petja premenilo v popolno dolgočasje. Saksofon lahko pove veliko, vendar nikoli toliko kot vokal. Nastop je nedvomno bil eksperimentalen, vendar meni povsem prazen in sem na koncu pošteno obžaloval, da si nisem ogledal raje nastopa Grave.

Gaerea na festivalu Brutal Assault 2025
Če odštejem vizualno podobo skupine, ki me je v kostumih spominjala na črne spermije (ali možiclje z Lune iz filmov, posnetih v 30. letih prejšnjega stoletja), sem bil priča koncertu oziroma zanimivi predstavi atmosferičnega black metala. Zvok je bil odličen, zato sta intenzivnost ter raznolikost glasbe in razumljivo petje nosila moje uživanje v black metalu v višave. Veselilo me je spoznanje, da zna black metal scena ustvarjati lepoto in kakovost tako ob striktnem upoštevanju starih kanonov kot tudi s pogumnim eksperimentiranjem. Pevčevo neprenehno (za moje standarde v okvirih black metala presežno) nagovarjanje publike me verjetno spet ne bi toliko motilo, ko bi nas slednji ne nagovarjal k circle pitu, ki taki meditativni black metal glasbi preprosto ne pritiče. Prav zaradi pevčevega teženja sem spremenil prvotni načrt, da bom pogledal nastop Gaerea do konca in se ne bom šel znovs in ne-vem-že-katerič razočarati na nastop Paradise Lost …

Paradise Lost na festivalu Brutal Assault 2025
… in joj, kako prav sem ravnal. Na nastop sem (zaradi vseh preteklih razočaranj, ki sem jih doživel dobesedno na prav vseh njihovih predhodnih koncertih) šel brez vseh pričakovanj, pričakujoč standardno statično žalost in zdolgočasenost pevca, Nicka Holmesa. A glej ga zlomka, končno sem doživel nastop, kakršen pritiče njihovi glasbi: zvok je bil dober,¹ izbor pesmi odličen (jedro so predstavljale pesmi iz obdobja plošč Shades of God, Icon ter Draconian Times) in Nick ni deloval zategnjeno, marveč se je na specifično britanski način celo šalil. Res je, da očitno več ne zmore zapeti nekaterih zadev in slednje raje prepusti publiki v dretje, vendar mu to glede na vse videno in slišano oprostim. Glede na to, kakšno formo je skupina pokazala, ocenjujem, da se bo letošnjo jesen splačalo iti pogledat njihov nastop v Zagreb.

Obscure Sphinx na festivalu Brutal Assault 2025
Sledilo je eno od najbolj nepričakovanih in najboljših presenečenj festivala – nastop vihre iz Poljske, ki sliši na ime Obscure Sphinx. Dasiravno nekoliko poznam njihovo glasbo in sem jih tudi že imel priliko videti v živo, si nisem predstavljal, da je kaj takega mogoče na Brutal Assaultu. Popolna združitev vizualnega ozadja z dogajanjem na odru in glasbo me je potegnila v pravcato virtualno realnost zvočno-vizualnega gibanja po urbanih prostorih brezmejnega in hkrati klavstrofobičnega srha, groze in strahu. Pevka je pri prav vseh načinih petja, pa naj je šlo za normalen glas, prodorne, kri ledeneče krike ali globoko renčanje, s telesnim gibanjem prikazovala in izražala podobo in barvo zapetega. Njeni gibi so mestoma delovali lomeče in trpeče – strašljivo in diskretno vabeče erotično. Če je ona upodobila gibanje mladega drevesa, ki se v ledenem neurju sunkov nevihte zvija, privija in upogiba, a se ne zlomi, je glasba na ravno tako neponovljiv in popoln način z žaganjem, rezanjem, hrumenjem in tuljenjem ustvarila nevihto, ki je ustvarila in povzročala gibanje glasu in telesa. Zaradi do tu popisane izkušnje potovanja za sunki mračnega strahu in groze mi niti za trenutek ni bilo žal, da sem »žrtvoval« nastop Mayhem, in to bi glede na videno ponovil.

Dimmu Borgir na festivalu Brutal Assault 2025
In kje bi se v metalu (sploh v blacku) delitev med TRVE UNHOLY GRIM NEKKRO ter UNTRVE/POSER/FAKE lahko pokazala lepše kot v situaciji, ko z enega odra grmijo Mayhem Deathcrush in se pred drugim odrom zbira velika množica, ki čaka na nastop Dimmu Borgir?² Skupina je prišla na gledališko baročno opremljen oder³ in koncert udarno začela s Puritanio ter se nato sprehodila skozi diskografijo. Tako kot glasba je bil tudi nastop pompozen in bolj kot koncertu podoben predstavi, kjer igralci ne komunicirajo s publiko. Po njenih odzivih bi rekel, da Borgirji niso zaigrali svojih največjih hitov. No, za moj melodično blackmetalski del duše so odigrali In Death's Embrace ter Mourning Palace. Če ocenim koncert kot celoto, je bil ta nad mojimi pričakovanji, ki so bila sicer zelo nizka, sploh upoštevaje njihov nastop na Wacknu 2001 in nekaj let kasneje na Metalcampu. Če bi odigrali še kakšno pesem z Enthrone Darkness Triumphant, recimo še Entrance ter/ali A Succubus in Rapture, bi bil še bolj navdušen, ampak vsega pač ne moreš imeti.

9. avgust 2025 – 4. dan

In je prišel tudi ta dan – zadnji dan, za katerega moram priznati, da sem se ga kar veselil, saj je mojih šest dni (prišli smo en dan prej) intenzivnega metaliziranja v polnem pomenu besede začelo kazati sledove. Recimo, začel sem piti vodo, ker sem se naveličal okusa piva. Upoštevaje, da me je naslednji dan čakala pot domov ter nato takojšnja pot na počitnice z družino, sem se odločil koncertno dogajanje in življenje prilagoditi pripravam na odhod.

Crypta na festivalu Brutal Assault 2025
Nekaj pred enajsto uro dopoldan so čez zidovje trdnjave Josefov privršale tropske furije in uničujoče udarile z zlohotnim thrashem, ki se je na trenutke (sploh pri vokalih) spogledoval z death metalom. Dekleta so na moje veliko veselje s samozavestjo in suverenostjo, ki so ju izžarevale na odru, prekosile marsikaterega testosteronskega thrash soborca, ki je pred njimi nastopil na festivalu. Množica je prvinsko norela in izgorevala energijo, ki so jo z glasbo žarela dekleta. Poleg neizprosno zvenečega vokala pevke, ki ga je znala v polni moči, ki se je dotikala deathmetalskih oktav, dolgo držati v eni sapi, me je navdušilo tudi igranje kitar v delu prepletanja žaganja s soliranjem. Ne vem, zakaj, ampak v nekem trenutku so trije gledalci proti dekletom dvignili stare bicikle (ampak glede na to, da je med nastopom Gutalax med drugim potekal crowd surfing s pravim pravcatim straniščem Toi-Toi, tole niti ni delovalo kaj prida ekscesno).

Hanabie. na festivalu Brutal Assault 2025
Ne, res ne vem, zakaj sem se kolegom dovolil nagovoriti, da vidim tole reč iz dežele vzhajajočega sonca. Glasba je bil nekakšen techno-pop pank z growli. Zvok in glasbila so našemljenim dekličem vidno precej nagajali, in ker ti niso znali angleško povedati kaj več kot občinstvo pozvati k vzklikanju Ha-na-bi-e, se je še jasneje pokazalo njihovo v nasmeških slabo zakrito nelagodje. Ne, to ni zame – kaj takega bi se potencialno verjetno spravil pogledat, če bi me prijelo spoznati kako bizarnost omenjene dežele. A na drugi strani je bil delu publike ta teater abotnosti in absurda po volji in tako som doživeli tako circle pit kot tudi majhen wall of death.

Protector na festivalu Brutal Assault 2025
Za konec sem si ogledal še koncert očakov Protector. Glasbe skupine, ki svoj začetek beleži v drugi polovici 80-ih, nisem poznal in tudi za skupino nisem slišal nikdar prej. Šlo je »zmenek na slepo« in v svoj leksikon metalskega znanja sem pridobil odlično novo poglavje, ki prikazuje, kje, kdaj in kako se je nekoč thrash začel razvijati in prevajati v death metal. Kljub navezavi na thrash metal ocenjujem, da je glasba Protector bolj kot žuranju namenjena strokovno-kulturnemu uživanju glasbenim nostalgikom in metalskim gurmanom.

Tako se je končal moj ne vem več kateri obisk Brutal Assaulta. Festival na moč priporočam vsem – pravim metalcem, ki imajo na festivalu možnost naprej spoznavati, kaj je metal in kaj metal ni, ter tudi širiti svoje horizonte, kot tudi nepravim metalcem, saj jim festival omogoča, da spregledajo in spoznajo, kaj metal je, in začno uživati v »pravi robi« v vsej njeni raznolikosti, drugačnosti in lepoti. Na koncu moram pohvaliti tudi ponudbo na stojnicah z metalskim blagom – najdete lahko precej zelo zanimivega blaga za vse okuse. Mene so recimo letos najbolj navdušile veganske lobanje (vegan skull), čeravno mi še vedno ni jasno, kaj točno bi to lahko bilo.⁴


[1] Kar ravno ni stalnica na njihovih koncertih.
[2] Iskreno upam, da so leta black metal sceni prinesla več modrosti in te smešne delitve nimajo več vloge, kakršno so nekdaj imele med nami.
[3] Za razliko od Mayhem, ki so stavili na fundamentalizem blackmetalskega odrsko-scenskega minimalizma.
[4] Vprašat prodajalcev pa nisem šel, ker sem se raje prepustil domišljiji, sploh zato, ker je šlo za lobanje različnih živalskih vrst, tudi lobanje primatov.