[avtorjev predgovor k recenziji]

Seveda se utemeljeno poraja vprašanje, čemu beseda ponovno o tej plošči? In ravno v samem tem vprašanju se skriva odgovor – ravno zato, ker se o njej tolikokrat govori, piše (ter jo posluša) in ker predstavlja referenco za toliko drugih recenzij. Potrebujete dokaz? Pojdite na Paranoidu na rubriko Recenzije ter v iskani niz vpišite Rhapsody; koli strani se odpre? Če je bila plošča takrat, ko je bila prvič recenzirana na Paranoidu, recenzirana kot »mlado vino«, moja recenzija predstavlja oceno barikiranega odličnega letnika vina, ki že, ko ga ušesa prvič povohajo (intro), napove celo zgodbo pravljičnih okusov. Noviteta naj s pričujočo recenzijo postane rariteta-kvaliteta.


V mesecu, v katerem obhajamo rojstni dan najbolj znanega slovenskega metal klaviaturista¹, je že prav, da posvetimo posebno pozornost plošči, ki je odločilno zaznamovala razvoj power metala in je v globalno metalsko podzavest, kot meč kralja Arturja v nakovalo, zabila smaragdni meč epskega hollywoodskega simfoničnega power metala. Zatorej stran s predsodki. Zlezite iz svojih black, viking, death, doom, thrash, speed, prog, gothic, heavy, industrial omar, poglejte se v ogledalo in se soočite z resnico: ja, Symphony of Enchanted Lands ste na skrivaj poslušali in pesem Emerald Sword vam je od vedno všeč.

Kot so renesančna mesta Italije »mračni« srednjeveški Evropi prinesla »luč«², tako so zmajesrčni italijanski vitezi Luca, Fabio, Alessandro, Alex in Daniele mrakobnemu svetu metala prinesli luč hollywoodskega simfoničnega power metala, ki je meje slednjega prestavili dlje, kot so si številni ljubitelji žanra upali sanjati. Dali so nam luč, ki sliši na ime Symphony of Enchanted – skoraj uro dolgo zbirko epov, izvedenih na način, ki je power metal potisnil v skupino ekstremnih podzvrsti metala.

Epicus Furor – že samo napetost stopnjujoči zvoki godal na začetku intra delujejo epsko, kot Wagnerjeve Valkire. Preko zvokov godal se povzpnejo plameni klaviatur ter zborovsko petje naslova pesmi, s čimer napetost eksplodira kot bi zmajeva ognjena krogla treščila ob obzidje gradu. Tako ta, minuto in četrt dolgi uvod (podobno kot zvoki Wagnerjeve mojstrovine, ki v filmu »Apokalipsa, zdaj« napovedo  sceno, ki bo enega od vrhuncev dosegla s citatom »I love the smell od napalm in the morning /…/«), v popolnosti odigra svojo vlogo v to usodno ploščo in nas pripravi na smrtonosni sunek sija sile meča power metala, kakršnega metalski svet do takrat še ni videl in doživel.

[dramatični zvok grmenja]: BUUUUM!!! Ob hitri melodiji klaviatur usodno, kot veliki pok udari po nas večna, edina in nepozabna Emerald Sword! Verjetno o pesmi ni treba povedati kaj več, kot to, da združuje tako na glasbenem kot na besedilnem nivoju bistvo vsega, kar je in kar lahko da epski simfonični hollywoodski power metal: hudourniško intenzivnost in razgibanost, nepretrgane cunamije klaviatur, usodno spevni refren, nadzvočne nevihte igranja kitar in bobnov ter zmaje, dramatično kompozicijo, italijansko naglašeno angleščino, meče, kralje, zelene doline in gore. Kaj je najboljši del pesmi? Ni ga, pesem je vse najboljše, povezano na najboljši možen način… kot Mother North od Satyticon v miljeju black metala. Naj vas pesem zasvoji! Naj vas osvoji in ponese med oblake, zmaje in epske bitke!

Stanje od adrenalina bliskajočega vrhunca kratko preseka »flavtasto-kitarsko akustični« pravljični začetek Wisdom of the Kings. Vendar brez strahu, sevajoča energija ne bo šla v nič, saj se ob zvokih³ fanfar, bobnov in električnih kitar, pesem požene v galop. Čeprav ni tako intenzivna kot prehodnica, pesem omogoči stabilno in konstantno upočasnjevanje napetosti in umirjanje implozij energije predhodnice. Da še ni konec in da so sunki sile še z nami, nam pesem mojstrsko pokaže skozi refren, ki je morda še za kak newton (N) močnejši in intenzivnejši od refrena pri Emerald Sword. Pesem je eksplozivna, sunkovita in ima na trenutke že kar plesno melodijo. Igranje klaviatur je seveda prisotno, a njeno glavno jekleno pest predstavljajo vokali, bobni, in kitare. Kraljevsko baročno in spevno…naj refren traja in traja, naprej in še naprej! HURAAAAAAAA!!!!!!

Zvoki ptičjega petja, žuborenja potočka, citram podobnega brenkala in igranje flavte ustvarijo ambient (vsaj po občutku glasbe) umirjenosti prijetne otroške pravljice ali upodobitve radostnega in brezskrbnega rajanja, ki naj bi se dogajalo v srednjem veku. Vendar le, dokler se ne zasliši suho zavijanje vetrov ter nekaj slabega napovedujoče šepetanje. Podoba se razblini in pripoved, ki se začne z besedami »Yes, mighty warrior /…/,« nam dramatično predstavi okvir dogajanja, v katerem se je pred novo preizkušnjo našel junak, iščoč smaragdni meč. To je Heroes of the Lost Valley. Je dramatičen epski intermezzo, ki nam omogoči da zajamemo sapo, predno se z junaškim bojevnikom poženemo v nove podvige.

Igranje fanfar in drugih vrst godal napove dramatično dogajanje že s prvim korakom, ko mogočni bojevnik naredi korak naprej proti novemu izzivu. Živahno igranje klaviatur upodobi napeto atmosfero jahanja in prebijanja skozi neznano (in potencialno nevarno) okolje. Ko se vključita se bobnanje in igranje kitar, se pesem Eternal Glory razživi. Občutek negotovosti in napetosti pri potovanju skozi nepredvidljivo okolje petje Fabia Leoneja mojstrsko okrepi do faze epskega drhtenja napetosti dramatičnosti dogajanja. Vsa napetost se kot voda skozi prebiti vez spusti v refrenu pesmi. Glavno sporočilo pesmi: »Preizkušnje so pred menoj, a zmogel bom!« odmeva naprej in kot angel varuh bordi tako mogočnega bojevnika, kot nas, ki skozi glasbo jezdimo z njim. Pesmi ponovno je lepo oblikovanja ter kot celota zaključena zgodba, v kateri se s pomočjo glasbe (in petja) od-dogaja vsa plejada čustev, kakršna se pričakuje in zahteva od glasbenih junakov, dovolj pogumnih, da si drznejo ustvarjati epski simfonični hollywoodski power metal.

Vrh v prejšnjih pesmih začetega stopnjevanja napetosti epskega dogajanja na plošči predstavlja Beyond the Gates of Infinity. Dramatično živčni zvoki klaviatur, ki delajo ostre zareze v od vetra v daljave poneseno volčje tuljenje napovejo, da je to to, zdaj ali nikoli ozirom »do or die!« Kitare in bobni dajo situaciji še metalsko silo in dodatno dimenzijo občutka strahu. Pesem ostaja zanima, saj ohranja raznolikost dinamike, vključuje rabo vrste zvokov različnih glasbil ter različnih simfoničnih prijemov⁴ (kot so zvoki godal, orgel ipd.). Vokal dobesedno igra dve dramski vlogi – prva ubesedi strašljivo atmosfero glasbe in zla, ki preti junaškemu bojevniku medtem ko ga druga, kot notranji glas, bodri. Strašljivo, divje, napeto in dinamično, kot bi »gledal« epsko fantazijski film zgolj s pomočjo čutil za zvok.

Ali si je mogoče predstavljati popolnost megalitske epskosti simfoničnega hollywoodskega power metala brez baladnega patosa? Ne, ni mogoče, ker gre za dve dimenziji iste monolitnosti. Zato nam naši levjesrčni italijanski »cavallieri« dajo Wings of Destiny. Igranje klavirja že na začetku splete glavno krvavečo nit pesmi. Fabio Leone s svojim nežnejšim in bolj pridušenim načinom petja občutek polzenja prvinsko kot izvir čistih solza mogočnega bojevnika⁵ iz zvočne umetelno spremeni v vizualno upodobitev. Vsa žalost, po presledku tišine v pesmi po ušesih ob električnih kitarah in bobnih na polno izbruhne v prekrasno (z italijanskim akcentom angleščine v višje in jokajoče zvenečih oktavah) odpetem refrenu.⁶ Zvoki flavte to izvirno izpoved žalosti ponesejo v večnost nepozabnosti.  

Plošča vso intenzivnost in moč simfonike, ki se kaže v prepletanju igranja električnih metalskih instrumentov z godali in klaviaturami, pokaže v The Dark Tower of Abyss, pesmi, ki leti sunkovito in kot vodomec. Napeti negotovosti, pričarani z glasbo, data enoglasno in večglasno zborovsko petje, kot kontrapunkt (še posebej v refrenskem delu), junaško-epsko barvo in silo. Mistična negotovost pejsaža zakletega ali začaranega sveta je sicer vseprisotna, vendar se mogočni bojevnik prebija naprej k svojemu cilju. Naenkrat se zgodi pripovedni prelom, saj pevec epsko napove, da se mogočnemu junaku zoperstavijo živi mrtveci, jašoč na krilatih demonih!  junaškim borcem prikaže sama mrka žanjica (smet) osebno! Akustični zaključek pesmi pusti odprto vprašanje, kaj se je zgodilo, kdo je prevladal?

Očitno se bliža slavna zmaga, saj zvoki šumenja vetra, ki prerasejo v pompozno igranje pihal naznanijo, da bomo priča nečemu epsko-veličastnemu. Tako je, v stampedo zatopotajo bobni, kitare zažagajo in nad nas plane Riding the Winds of Eternity. Nabita tempo in ritem nas vodita visoko in višje, tja, kamor upajo le vetrovi. Petje je ponovno mojstrsko doživeto. S spreminjanjem oktav odlično krmari med ustvarjanjem različnih odtenkov občutkov, ki se nepredvidljivo kot sunki vetrov gibljejo med elegičnostjo in zmagoslavjem. Zgodba pesmi svoje vrhove doseže v refrenih. Ni kaj, Rhapsody še z eno mojstrovino simfoničnega epskega hollywoodskega power metala pokažejo, da so neizpodbitni gospodarji in vladarji zvrsti, ki jo preigravajo.

Opus se, zanimivo, konča z naslovno Symphony of Enchanted Lands, v kateri nas skozi pripovedovanje pretrese tragična smrt in slovo ljubega zmaja (Tharosa) mogočnega bojevnika. Njegova smrt ni njegov konec, saj bodo njegovo prebivalci Začaranih dežel zavedno pomnili njegovo ime! V tem delu pesem predstavlja za zvoku orgel temelječe svečano slovo in bojevnikov bolečine polni klic, ki se z vključitvijo igranja bobnov in kitar preobrazi v izraz odločenost nadaljevati z bojem in maščevanjem, saj je našel smaragdni meč (HURA!!!!!). Potem sledi nekakšna baročna kakofonija vrste glasbenih sekvenc, ki bolj kot smiselno povezane delujejo, kot bi člani skupine preveč spustili vajeti svoji ustvarjalnosti. Pesem spet ujame obliko ob koncu, ko pripovedovalec pozove ob pompoznih zvokih zbora vojske glasbil različnih rodov mogočnega bojevnika, naj krene naprej, v boj, saj kralji Začaranih dežel čakajo na njegovo zmago proti Gospodarju kaosa v imenu »/…/ kozmične pravičnosti, miru in ljubezni, zavedno /…/!«

Tako se simfonija simfoničnega epskega hollywoodskega power metala konča in ob vprašanju: »Wow, kaj se mi je pravkar zgodilo!« se iz sveta zmajev in zelenih dolin vrnemo v svet realnosti. Ostane pa nam občutek, da smo spremljali nekaj veličastnega in neponovljivega. In v bistvu tudi za to gre, saj je Symphony of Enchanted Lands v vsakem primeru veličastna plošča, tako v gabaritih power metala, kot v gabaritih metala na sploh! Na zdravje in na uživanje!


[1] O katerem veter po temačnih hodnikih slovenskih gothic metal zakotij šepeta, da si je z njim, med drugimi, močno želela sodelovati Sharon den Adel iz Within Temptation.
[2] Ali neko novo modo, z vidika drugih iz tistega časa morda celo neke vrste woke ideologijo.
[3] Kakor v viteških filmih iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
[4] Seveda, v kombinaciji z metalom.
[5] Ja, tudi junaški »kerlci« si lahko dovolijo jokati!
[6] In tako v sferi power metala ustvari učinek, kot ga je v evropskem glasbenem mainstreamu pesem L'italiano Tota Cotugna.