Da se mojim ušesom obeta nekaj dobrega, sta napovedala že napeto, ostro, žalobno in kot igranje godal zveneče gomazeče igranje klaviatur ter srednje hitro zamolklo tiho bobnanje uvodnega instrumentala, These Pristine Memories. Melodije klaviatur v komaj minuto trajajoči pesmi napišejo samostojno zgodbo, ki se povsem naravno prelije v On Death's Floor. Slednja nas od začetka obdari z bičanjem surovo ostrega igranja kitar in štetjem udarcev biča s suhim, hrapavim growlom. Lepota growla se kaže v njegovi surovo-jezni žalosti in tudi dolžini »držanja« glasu; posebno kakovost vokalni dimenziji daje bogat in otožen ženski čisti vokal. In kar je najlepše, vse vokale mojstrsko pretanjeno in doživeto odpoje pevka (!), Tereza Rohelova.

Močno drobeče igranje kitar¹, basa in bobnov tke črn pajčolan žalosti, v katerega igranje klaviatur, zavedajoč se svoje pozicije in vloge v gothic doomu, vbada krvavo rdeče niti. Pajčolan ne lebdi v zraku, marveč ga na glavi ponosno nosijo (v vseh izraznih oblikah) vokali. Man Proposes, God Disposes je prava pravcata vokalno-glasbena čustvena šok-bomba. Otožno igranje tonov nedistorziranih kitar nas ponese v svet hladne osamljenosti, ki se z vključitvijo distorzije iz stanja take (zgolj) zavesti prelevi v bremeneče blodnje povzročajoče duševno-duhovno stanje. Izgubljenost v dušeči blodnjavosti utelesi čisti vokal. Kako popolno drobljenje kitar ter growl ustvarjata surov prostor dogajanja blodenj, težko ubesedim. Odličnost prepletanja delov pesmi je taka, da kljub veliko dogajanja vse ostane v spominu, medtem ko se popolnost njene učinkovitosti kaže v tem, da v stanju osredotočene čuječnosti ob njenem poslušanju slednja povzroča občutek manka zraka in posledično refleks hlastanja za zrakom. Prvoosebno težko, nasilno in doživeto, nedvomno ena boljših gothic doom mojstrovin, kar sem jih slišal v dolgo časa.

Silnost glasbeno-čustvene izpovednosti ne pojenja niti v The Fade. Tu spremljamo prekrasno zlivanje čistega, odmevajočega, žalostnega ženskega petja s hudournikom igranja kitar in bobnov. Zaradi rabe zgolj čistih vokalov pesem zveni bolj gothic kot doom metal. Četudi kot taka na videz deluje »lažje«, v resnici v kontekstu plošče učinkuje presunljivo odrešujoče oziroma katarzično. Da je temu tako, gre zasluga glasbeni bravuroznosti instrumentalistov. Plošča bi bila brez te pesmi veliko manj odlična.

Pri The Eye se na začetku zdi, da bo pretanjeno, preko igranja nedistorziranih kitar ter petja s čistim vokalom ustvarjeno občutenje žalosti vodilo do joka in se bo pesem ujela v blodnjaku melanholije, vendar ne! Električna kri po kitarah ter strašljiv grim growl balon žalosti razpočita v besnilo žgoče bolečine. Zares surovo (in intenzivno) zveneča pesem.

Od vseh pesmi, slišanih do tu, mi Days Gone By zveni najmanj izrazito. Ne ponudi namreč ničesar, po čemer bi pesem izstopala v primerjavi s predhodnicami.

Silence je zaslužna za to, da se na plošči ustvari tudi občutek, da je, kar je slabo, vedno lahko še slabše. Tak občutek se ustvari s tem, ko deli pesmi, v katerih kraljujeta besneči grim vokal ter mletje električnih kitar, prevladajo in sunkoma izničijo mirnejše, zgolj umirjeno žalostno delujoče dele pesmi. Vendar glavni medij prevlade tokrat niso kitare ali vokal, marveč (in povsem zasluženo) silnost bobnanja.

In za konec še divje udarno-žalostna On Death's Door Part II, katere najlepši del predstavljata izbruh pravega in odlično zasnovanega blackmetalskega vokalno-instrumentalnega kaosa, ki nato kot žerjavica postopoma dogori v hitrejšem vršanju vetra glasbe, vodenim z mojstrskimi kitarskimi solažami.

Recenzija plošče ne potrebuje posebnega zaključka. Ker v Ljubljani ne premoremo ustreznega  prostora za tovrstne koncerte, bi si tole želel gledati v Octagonu na Brutal Assaultu. Opia, vaš prvenec je vreden vseh pohval!


[1] Pri hvaljenju slednjih ne morem mimo omembe njihovega mojstrskega ustvarjanja  atmosferike v pesmi skozi soliranje.