Po desetletjih metalskega nomadstva in obiskovanju tudi po treh festivalov letno mi je na koncu ostal Brutal Assault kot tisti festival, ki mi ponuja bolj ali manj vse, kar potrebujem: prijeten ambient, srednjeevropsko svobodnost, sprejemljive cene ter možnost ogleda nastopov tudi takih skupin, ki na rednih turnejah obidejo našo (v primerjavi s sosednjo Lijepo našo) zame precej koncertno suho in nezanimivo rodno grudo.

Dva velika, en srednji ter en manjši oder, skupaj s horor kinom, vedno hladnimi podzemnimi hodniki s točilnimi pulti in poznonočnim klubom ter vrsto obkoncertnih aktivnosti (npr. Mad Max Show) omogočajo res kvalitetno preživljanje metalskega časa. Letos sem se razveselil povečanja števila premičnih stranišč, ponudbi okusnega in močnega ingverjevega piva (s katerim smo sekali monotonijo ponudbe Radegastovih in »Kozlovih« hmeljnih zvarkov) ter postavitvi pitnikov z vodo na prizorišču.

V samem mestu Jaroměř sem se najbolj razveselil odkritja točilnice z odličnim pivom po en evro ter dobre ponudbe hrane v gostilnah.

Kot edini res velik minus izpostavljam stojnico s festivalskim merchem. Na celem festivalu je bila zgolj ena in še ta stalno zasedena, saj se je okoli nje tako ponoči kot podnevi vila tako dolga kolona potencialnih kupcev, da je marsikdo med nami izgubil voljo in interes toliko časa potrošiti v vrsti in se zato ni odločil za nakup sicer precej raznovrstnega blaga.

Letos sem na festivalu slišal res veliko slovenskega govora, vendar sem to marsikdaj načrtno spregledal; včasih zaradi obnašanja in izgleda govorcev (ja, parkrat je bilo to več kot smiselno storiti) ter včasih zato, ker sem imel na festivalu pomembnejše opravke od občutenj »domoljubja«. Po drugi strani sem imel priliko srečati se in po dolgem času spet spregovoriti nekaj besed s pripadniki prve generacije metalk in metalcev z Gorenjske in to mi je pomenilo veliko več, kot rizik začeti vrsto čudnih pogovorov, ki bi se lahko začeli z »Ej, a ste tud' vi iz Slovenije /…/«.

5. avgust 2025 – Warm Up

Faüst na festivalu Brutal Assault 2025
Z gručami veselih metalcev, ker se je festival začel, sem se podal proti srednjemu odru Obscure, na katerem so (zame) dogajanje odprli praški thrasherji Faüst. In res so ga noro odprli – že po prvi pesmi se je sprožil circle pit. Brez ventilatorjev, ki bi plapolajoče lase članov širili kot avro, je skupina udarila s surovim, silovitim, raznolikim glasbenim hurikanom, ki je med poslušalci in poslušalkami močno razvnel žar metalske energije. To je tisto, kar potrebujem od thrasha. Brez odkrivanja tople vode je skupina »odžgala« odličen nastop od začetka do konca, zato res priporočam, da si jih ogledate v živo. Poseben užitek mi je predstavljalo to, da sem iz druge vrste lahko opazoval tehnično odličnost igranja brezkompromisnega thrasha; pevec je predstavljal primer popolnega arhetipskega frontmana, kakršen se s svojim videzom prizadeva biti neki kitarist ali basist v Sloveniji, le da v primerjavi s slednjim pevec Faüst deluje doživeto pristno.

Funeral na festivalu Brutal Assault 2025
Ker brutal death metal ne predstavlja zvrsti, ki bi ji bil (razen v res izjemnih primerih) pripravljen posvečati posebno pozornost, sem preskočil Cuttered Flesh in počakal na prvo letošnjo dozo funeral dooma, Norvežane Funeral. Seveda je ravno med njihovim nastopom pričelo deževati in resno sem se začel spraševati, ali ta podzvrst dooma kliče (nase) tako vreme.¹ Moja velika pričakovanja je kot dež raztopil nastop, ki je bil, pošteno rečeno medel. Zaznamoval ga je predvsem neizrazit čisti vokal pevca, ki je bil videti kot Boy George v črnini; ne rečem, da se ni trudil z nastopom ustvariti pogrebno žalne atmosfere, a žal ta večer ni bil njegov dan. Zvoke glasbil je odnašalo vsakega v svojo smer in posledično glasba ni delovala ubrano. Igranje violine (ki bi me po vseh pravilih moralo sezuti, vendar me tokrat ni) je delovalo kot še najbolj povezovalna sila »razštelanega« orkestra, medtem ko so občasni growli predstavljali najizrazitejšo točko nastopa. Kakor koli, iz videnega in slišanega upam, da je imela skupina, ki naj bi na sceni delovala že 30 let, tokrat le nesrečo in jo boste drugi ljubitelji tovrstnega dooma imeli priliko doživeti in slišati v drugačni luči.

Carnivore A. D. na festivalu Brutal Assault 2025
Iz spoštovanja do žal prezgodaj preminule metalske ikone, Petra Steela, sem si ogledal še nastop Carnivore A. D. Pred leti sem imel skupino (še s pokojnikom in z imenom Carnivore) priliko poslušati na Wacknu. Priznati moram, da se me kot takrat tudi tokrat njihova interpretacija thrasha ni dotaknila. Nisem se mogel znebiti vtisa, da se glasba bolj ali manj očitno zvija v kokonu glasbenih vplivov in dediščine Type O' Negative. Na navedeno je nakazovala počasnost glasbe (zdela se mi je prepočasna za thrash), vizualna podoba pevca, ki je od daleč po postavi spominjal na pokojnega Petra, kot tudi barva in globina njegovega glasu. Če sodim po odzivih iz okolice, lahko rečem, da je publika v glavnem dobila tisto, po kar je prišla, sam pa zase tega ne morem trditi.


[1] In če ne bi bil na festivalu, bi si celo upal zapisati, da gre za ambientalno skoraj idealne pogoje za funeral doom, tako pa – hop, pelerino gor in s pogrebnosprevodnim korakom pred oder.