Ja, lepo je bilo spet slišati nekaj, kar je moje glasbene čute prebudilo iz otopelosti po tem, ko sem poslušal že več kot 20 letošnjih izdaj, ki zvenijo tako nezanimivo, da mi je bilo zanje težko napisati celo slabo kritiko (verjemite mi, tako dalj časa trajajoče stanje povzroča občutke (neprijetne) tesnobe). Nekako tako prijetno je name delovalo poslušanje prvenca Voracite, thrasherjev Čilencev.

O White Phosphorus priznam, da me je dolgo časa delalo živčnega to, da sem bil prepričan o tem, da sem uvod v pesem že slišal prej pri eni black/viking metal skupini. Ko sem se sprijaznil s tem, da mi ne bo uspelo priklicati v spomin, za katero skupino gre, sem začel uživati v pesmi, ki nas z intenzivnim tempom ponese v oko thrash tornada, katerega silo, sproženo z ritmom bobnanja, predstavlja igranje kitar in njegovo hrumenje nosi petje. Slednje vsebuje noto grim vokalov in se malenkost spogleduje s stilom petja zgodnjih Sodom. Kitarske solaže osnovno mashersko thrashersko »karoserijo« pesmi nadgradijo v stopnjo premium opremljene thrasherske cestne križarke. Divje, nebrzdano, vendar gurmansko plemenito.

Sledi prva »latino-thrash« nevihta – Esclavos de la guerra. Ko se preprostejši in težji kitarski akordi razdivjajo ob hitrem bobnanju ter dvoglasnem petju (skupina tu uporabi globlji in odmevajoči suho zveneči čisti ter tudi pravcati grim vokal), nas pesem ne požene več v mosh pit, marveč v divjanje boja »prsa v prsa«. Samo kombiniranje rabe vokalov ustvarja odlično upodobitev latinoameriških oblik kaosa in družbenega nereda. Tudi tu igranje solo kitar napiše širšo zgodbo surovi glasbeni fizični neposrednosti.

Pensamiento controlado se od predhodnic razlikuje po tem, da opazneje kombinira počasnejše in težje zveneče dele oziroma sekvence pesmi s hitrejšimi intenzivneje agresivnejšimi. Prijetno stanje ozaveščenja nastopi, ko skozi poslušanje spoznamo, da pridušen suh vokal nima le vloge podaljšane roke glasbe, marveč ravno tistega čopiča, ki slika podobo agresije na thrashersko platno. Ob tem moram znova posebej izpostaviti mojstrstvo thrasherskega igranja solo kitar, saj slednje v svoji zategnjenosti na taisto platno odlično, kot drugi obraz podobe (vokalne) agresije, slika jokajočo žalost.

Počasno igranje kitar in bobnov ob dobro slišnem igranju bas kitare nas v Daño colateral ponese v čas začetkov tistega, kar nekateri danes priznavajo kot groove metal. Kakor koli, pesem se v nadaljevanju razvije v tehnično močan atmosferično ambientalni glasbeni intermezzo thrasherske glasbene igre. Obseg rabe vokala je zanemarljiv in celo nepotreben, saj bi pesem prav lahko obstajala tudi brez.

V Dehumanized thrash n' roll z dobro slišnim in razumljivim grim vokalom poslušalca oziroma poslušalko zelo subliminalno pokliče na »mosh-bal«. Mojstri plesa (skupina) skozi glasbo plesalcem zapovedujejo, kdaj se plesni korak ustavi in je čas za kričanje refrena ter kdaj je spet čas, da roke in noge eksplodirajo v divjanju. In ja, divjanje se razbesni v tako hiter tornado, da se poslušalec lahko upravičeno vpraša, ali se bodo tisti plesalci, ki sledijo tempu pesmi, sploh lahko privlekli s plesišča ali bodo kar tam obležali in zadnje atome moči potrošili v nemočno brcanje v zrak kot hrošči na hrbtu. Divje, naravno in odlično prebavljivo.

Z Justified Genocide dobimo v ušesa brco spodobnega blackened thrasha. Da se pesem močno nagne k blacku, si zasluge najbolj lasti grim vokal, ki spominja na petje Attile Chisarja na De mysteriis dom Sathanas. In če bi pesem ostala na tem nivoju, bi zapisal, da imamo opraviti s pravim thrashin' blackom (iz časa, ko so se iz thrasha porajali prvi zametki drugega vala black metala). Vendar raba spremljevalnih suhih čistih vokalov ter široki spekter raznolikih in precej dolgih kitarskih solaž ohranja ta podivjani vlak čvrsto na tirnicah in pragovih thrasha. Poleg rabe grim vokala ravno solaže izpostavljam kot kontekstualne gurmanske presežke v pesmi.

Plošča nam ponudi tudi eno instrumentalno skladbo. To je Aftermath. Gre za (predvsem na) igranju kitar ter bobnov temelječo thrashersko upodobitev občutka, ki se giblje med žalostjo in melanholijo. Po strukturi pesem malo asociira na Metallicin Fade to Black; sam sem pri igranju kitar zaznal določene prijeme, ki jih pri ustvarjanju takih (tj. žalostnih) občutkov uporabljajo veliki Warbringer. Po moji oceni bi plošča lahko obstala tudi, ko te pesmi ne bi bilo na njej.

Mastno in kot gosto vroče olje počasi pri Reviviendo la agonía polzijo: suho, globlje zveneče in nekoliko pridušeno petje ter igranje kitar, (spet dobro slišne) bas kitare ter bobnov. Pesem se zvija nekje med thrash, stoner in starošolsko starodobnim (skandinavskim) death metalom. Da pesem ohrani pozornost poslušalca oziroma poslušalke kot že večkrat na tej plošči, poskrbi predvsem igranje (solo) kitar. Tako dobimo odličen in zanimiv zaključek plošče, ki nam kot celota omogoči uživanje ob kvalitetnem thrashu, (zgodnjem) blacku ter death in stoner metalu. Lepo in spodobno, ni kaj.

Ja, če ste ljubitelj mosh glasbe in bolj uživate v thrasherskem divjanju (ki ohranja pristnega duha thrasha 80-ih in 90-ih let) s primesmi drugih, v svetu metala »legalnih« podzvrsti, je tole nekaj za vas. Zdi se, da to desetletje pripada thrasherskim upom iz latinske Amerike. Voracite – na polno!