Po mojih izkušnjah Francija ni dežela, ki bi izstopala po dobrem pivu, uspešnih politikah kulturne integracije priseljencev in všečnega mi black metala (čeprav vem, da ima blackersko sceno dobro razvito). No, z nekaj več zaupanja v francosko črno kovino me je navdal samonaslovljeni prvenec solo projekta Wivre.

Gre za deset pesmi (med katerimi ima le vsaka druga, torej tiste, ki nimajo vloge intermezza, poleg rimske številke besed(il)ni naslov) pravoverno in prvinsko zvenečega black metala druge generacije, ki ohranja tudi (enako pravoverno ter prvinsko minimalistično) noto mračno srednjeveške atmosfere. Tako zveni uvodna pesem, akustični intro I. Potem, kot bi se plaz ledu in skal odtrgal s planine, ob zvoku suhega igranja kitar završi in zagrmi II (Frost’s Dominion). Zlo in sunkovito sikajoči hudournik se razlijeta na vse strani. Kot glasba je suho vršeč tudi surov in odmevajoč vokal, ki kot silni veter v sunkih lomi vse, česar glasbeni podor ledu in kamenja ni zmlinčil v pesek in prah. Raba akustičnokitarskega intermezza ter globoko zvenečega in ljudomrznega čistega vokala spravi užitek do popolnosti. Slednji v pesmi izzveni v čistosti grenkobe zaključnih zvokov akustične kitare.

Pesem III bi, ko bi ne bila tako zelo izpovedna, predstavljala prelep akustičen (čeravno glasbeno zelo minimalističen) srednjeveški intermezzo … Taka, kot je, igra vlogo spodbujevalnika doživljanja čustev v glasbi, slišani pred njo in po njej. IV (Enemies at the Gates) se razvrši skozi suho zveneče melodično igranje kitar. Začetno melanholijo nadomesti volčji klic besa in krika bolečine. Vmesni akustičnokitarski vložki delujejo zgolj kot trenutki zajetja sape pred novim izbruhom prikaza popolne oblike ter lepote black metala. Glasba je dinamična, pristna in raznovrstna. Zaradi razumljivosti moram posebej pohvaliti tudi odmevajoči in renčeči grim vokal.

Težko pojasnim, zakaj in kako, a akustični intermezzo (tj. pesem z oznako V) vsa v predhodni pesmi izražena ledeno-vroča čustva odlično ovije s plaščem akustike in jih (vsaj začasno) umiri, kar nam omogoči, da zadihamo spet malo zdravo in brez čustvenih ran. Melodijo predhodnice, prepojeno s suho elektriko, prevzame The Hunt (oziroma pesem VI), ki nadaljuje tam, kjer je končala Enemies at the Gates. Sila in intenzivnost čustev skozi še ostrejši vokal, igranje visokotonskih, električno- in akustičnokitarskih melodij več ne režeta, marveč trgata rane v našo netelesno bit uživanja v black metalu. Tako postane poslušanje že kar zelo težavno (v pozitivnem smislu, seveda). Pesem prvič na ploščo intenzivno vnese doživljanje blackmetalske mogočnost (morda me tu celotno glasbeno ustvarjanje malenkost spominja na popolnost prijemov ustvarjanja takih občutkov na neponovljivi Storm of the Light’s Bane od Dissection).

To divjo vihro prekine akustična VII, katere čar je prav v tem, da nam »ukrade« do tu ustvarjene občutke in nam (s svojo glasbo) ne namigne, kam jih bo spustila. Under the Moonlit Sky (pesem VIII) glasbo za nekaj časa prestavi v nekoliko nižjo hitrost (à la novejše stvaritve Satyricon), zaradi česar sem jo doživel kot obredno pesem. Mogočnost, bes in občutke tesnobnosti ustvarjajoče igranje kitar ostane. Ob tem konkretno kitarsko soliranje na platnu zamazanega, na določenih mestih spet hitrejšega igranja atmosfero napetosti vrhunca obrednega doživljaja pripelje do vrha. Pesem je vrhunska do konca, tudi ko tišina v stotinki sekunde prekine vsa do tu kipeča doživetja.

Spet akustični intermezzo IX deluje močno žalobno, kot bi napovedoval konec plošče v zadnji pesmi, X (Sanctuary), ki ji pripade častna vloga čustveno in izrazno najintenzivnejše pesmi na plošči. Začne se kot neprekinjeno akustično nadaljevanje IX in se v nadaljevanju razcveti najprej v prekrasno žalosten ter surov (izključno) instrumentalni black metal, ki ga vokali s svojim vstopom v pesem dvignejo na raven slavnostno mogočnega, vendar v osnovi še vedno žalostnega black metala. Pojavljanje novih in novih upodobitev čustev se kar ne neha: tako po nas nepričakovano kot bič useka izbruh čistega besa, katerega bolečina se prenaša po telesu skozi suho melodično igranje kitar. Nato se ta občutek bolečine preobrazi v občutek stika z nečim višjim – ali skozi občutenje bolečine tudi v black metalu spoznavamo njegovo bistvo? Zagotovo tudi! In vsa vihra v popolnosti izraženih čustev nato v mogočnost skromnosti kot plamen brez kisika pojenja v zvokih piščali in akustičnih kitar.

Prvinska, silovita in čustveno raznovrstna slikovita blackmetalska vihra, ki zaskeli v ledenih ostrih bodcih melanholije, je tisto ugodje, s katerim nas razvaja plošča. Občutek imam, da se je avtor kot urarski mojster natančno in premišljeno lotil sestavljanja vsake pesmi (in plošče kot celote). Zato in tako mu je uspelo ustvarjati glasbo drugega vala black metala, ki je povsem primerljiva s tisto, ki so jo pred nekaj več kot 30 leti razbelili, kovali in kalili očetje ter matere drugega vala. In to je pohvala, ki se je ne izreče kar tako.