Če bi trpel za disleksijo, bi obstajala velika verjetnost, da bi včeraj zamešal dogodke in se pred nočjo čarovnic udeležil napačnega v Gradcu, saj sta na dveh različnih lokacijah potekala dva nepovezana dogodka. Prvi je vseboval okrajšavo BDSM, drugi pa DSBM (oziroma sem vsaj jaz tako mislil). Očitno morda trpim za nečim, čemur uradna medicina pravi »vizualna paraleksija«, saj se mi zdi, da sem prebral nekaj, v resnici pa piše nekaj drugega, kar je zelo podobno glede na kontekst ali podobno črkovano. V mojem primeru sem bil prepričan, da je ta dan potekal DSBM (depressive suicidal black metal) dogodek, a v resnici je bil zgolj oglaševan atmosferični depresivni black metal (plus blackgaze in postmetal), besedo »suicidal« pa so moji možgani povezali z besedami, povezanimi s propadom in turobo (Zusammenbruch, Zerbrechlichkeit, Düsternis) – kar (v mojo obrambo) deluje samomorilsko, kajne?

Še zadnja misel, preden preklopim na poročanje v stilu vremenske napovedi – ali res obstaja razlika med BDSM in DSBM? Obstaja sploh užitek brez trpljenja? Kaj ne bi bilo fino, če bi oboje združili v DSBMBDSM?

»I will show myself out now.«

Če kaj sovražim bolj kot čakalne vrste na uradih ali v trgovinah, so to zamude na koncertih. Tokrat je bila v wakuumu vsaj polurna zamuda! Da je bila mera polna, se je obrnil še vrstni red nastopajočih. Z dvojno dozo akademskih petnajst minut so večer odprli Nemci Everything Dies. Podobnost z naslovom komada Type O Negative je zgolj kontekstualna in čustvena, ne pa tudi glasbena. Band namreč preigrava atmosferični black metal z elementi postmetala in clean vokalom. »Nismo le prvi band na sporedu, ampak smo tudi najbolj čustveni,« je izjavil pevec in v retrospektivi mu dam prav. Celo malo preveč za moj okus – na setlisti so imeli proti koncu priredbo Funeral of Hearts od HIM. Band je relativno svež na sceni, čemur je priča »komaj« en studijski album Survivalist (2024) kot tudi iskanje lastne odrske prezence. Čutiti je bilo, da se razen pevca in bobnarja preostala člana banda ne počutita najbolj sproščeno pod žarometi.

Zaradi zamaknjene časovnice se mi je zdelo, kot da je med menjavo na odru minila cela večnost. Svntarer so očitno želeli še več teme in so z nižanjem jakosti svetlobe na svoj način dvignili atmosferičnost. Njihova glasbena formula je bila bolj mešana, predvsem pa je bil sludge metal vokal v spremstvu (post)blackmetalskih kitar zanimiv X faktor bandovega zvoka. Zanimivost večera je zame bila, da nobeden od dosedanjih nastopajočih ni imel baskitare. Trojica je držala tempo odmerjen čas in o nastopu iskreno nimam kaj posebnega ali zanimivega za povedati kot to, da je bil konsistenten.

Amimia so rekli bobu bob in ponudili še svojo interpretacijo atmosferičnega depresivnega black metala, ki je bil od vseh nastopajočih še najbolj »v skladu z žanrskimi smernicami«. Pevka je glasbo začinila z občasnim šepetanjem, tako da je čustvena bolečina še bolj prebadala srce. Med nastopom mi ni dalo miru, kaj za vraga pomeni bandovo ime, saj se mi je slišalo otroško, igrivo in sploh ne povezano z DSBM-jem. Amimija je zdravstveno stanje, ki onemogoča vse oblike neverbalne komunikacije ali izražanja čustev skozi geste, znake ali obrazno mimiko. Hecno, saj so vsi na odru še kako izražali čustva. Tudi inštrumentalno! Zame je problem atmosferičnega black metala to, da me med poslušanjem potegne vase in zato ne morem dokumentirati objektivnega dogajanja med koncertom. Po eni strani je ta trditev tudi objektivno dejstvo, da so glasbeniki na odru dosegli svoj namen.

Setlist bandov tokrat resda nisem navedel, ampak smo se med branjem tega prispevka vsaj naučili pomen treh medicinskih izrazov. Naj še kdo reče, da metal ni poučen. Happy Halloween vsem!