Neizpodbitno dejstvo ostaja, da enega od gradnikov metala predstavlja dialektika odnosov kliše - protikliše. Spomnite se na primer časa, ko se je nasproti (ameriško) death-tharsherskemu imidžu, ki se je vezal na moshanje in na širše ter na vojaških barvah bazirana oblačila, postavil black metalski »anti-mosh« puritanizem, prisegajoč na individualno (in ne več kolektivno) uživanje v glasbi na koncertu in temelječ na črnem oprijetem jeansu, (strogo) črni obleki ter usnju. Pomemben generator dihotomij v metalu so tudi Manowar – ljubljeni od enih in zanikanja ter zasmeha deležni od ostalih, ki na sceni brez prestanka delujejo že 45 (!) let, ne glede na prevladujoče trende v metalu, ki jim marsikdaj niso bili naklonjeni. In še vedno imajo po Evropi razprodane koncerte. Vsemu temu v sled sem se lotil recenziranja pričujoče plošče, saj gre za skupino, ki je v metalu pustila nezanemarljiv pečat in ja, tudi ustvarila precej legendarnih pesmi.  Bralki oziroma bralcu predlagam, da pred branjem izstopi iz okvirjev svojega okusa in poskusi glasbi (če že ne zaradi drugega, vsaj zaradi dosežkov in prepoznavnosti skupine) posvetiti pozornost v okviru glasbenega konteksta in smeri, ki jo skupina predstavlja. Sedaj vstopate v svet herojskega heavy metala, ki vsakemu prostoru in času omogoča rojstvo junakov. To je to, heavy metal!

V Wheels of Fire zvok vžiganja motorjev težkih cestnih križark in izbruhi dima skozi izpušne cevi oznanjajo, da so se pognali vsi konji kromiranega bojnega voza. Jeklo, olje in sijaj … naprej! Jezdeci oziroma vozniki v usnjenih in jeans oklepih se podajajo na bojni pohod! Cesta postane nebo in nebo postane cesta. Veter hitrosti igranja glasbe mrši lase junaških metalskih jezdecev medtem ko bobni topotajo kot zvoki kopit jeklenih konj. Kitare čarobno oponašajo ritmično udarjanje in gibanje srca jeklenih konj – batov v motorju. Igranje lead kitare prikazuje, kako metalski jezdeci napenjajo svoje bicepse, da obvladajo divje jeklene konje. Vsej opisani sili, znoju in moči volje po svobodi daje vokal tisto robato surovost, ki v čarobni krog večnosti zaokroži to upodobitev neukročenega sveta heavymetalske prostosti.

Kot nekaj sto kilogramske letalske bombe udarijo po ušesih kitarski akordi v Kings of Metal, eni bolj proslavljenih stvaritev skupine. Pesem jasno pokaže, kakšni so podaniki in metalsko kraljestvo skupine: »Other bands play – Manowar kill /…/, We like it hard, we like it fast /…/«. Testosteron brizga tako iz vseh glasbil kot iz petja. Ni kaj, Manowar so umetelni svojega dela – akordi se odlično povezujejo s petjem in gredo tako združeni hitro v ušesa. Čeravno klišejsko, se skupina drži kanonov heavy metala in nas ne prikrajša niti za spodobno dolgo kitarsko solažo ali dve. Posledično skupini ne gre očitati, da dela na svojem koncu metalskega vesolja ne opravlja z odliko. »Kings of metal are gonna kick your ass!«

In kaj je bistvo heavymetalske identitete? Tisto, kar so HammerFall izrekli v verzu »Metalskega srca zlomiti se ne da /…/«¹ oziroma, kot to izpovedujejo Manowar - Heart of Steel. In kaj je Hear of Steel? Je težka balada in obenem lažja metalska pesem – je srce – nekaj kar je v svoji osnovi mehko tkivo, vendar po drugi strani sila, ki drži pokonci vso bit pravega metalca oz. metalke. Pesem je impozantna – tako v vokalnem delu, kjer se najprej nekoliko zmerneje zveneče petje skozi potek pesmi razsrdi v pravi silni bojni metalski krik, kot tudi v glasbenem. Ta, glasbeni del, se sicer začne nežno, kot sam občutek umirjenega bitja srca (igranje klavirja), vendar se v nadaljevanju okrepi v tisto butanje srca, ki odmeva v ušesih in metalskega bojevnika/bojevnico toliko nabaše z adrenalinom, da slednji/slednja v svoji neustrašnosti ne čuti več bolečine. Tako pesem opiše težke in lažje trenutke v življenju človeka kot metalca/metalke v širši (bedasti in umsko zarobljeni) družbi in kar je najlepše, skozi vso pripoved žarči metalski ponos pri zavesti o vsem, kar se nam dogaja v tistem delu našega življenja, ki se dotika identitete metalca/metalke.² Torej še ena odlična pesnitev.

Manowar so svoje spoštovanje do opere izkazali že večkrat.³ Sting of the Bumblebee temelji na orkestralnem intermezzu Let čmrlja za opero Nikolaja Rimski-Korsakova Zgodba o carju Saltanu.⁴ Vse kar lahko rečem je, da gre za konkretno metalizirano verzijo, ki jo sooblikujejo bas, bobni in kitare. Glede na slišano lahko rečem, da so tokrat Manowar izkazali tudi tehnično plat igranja metala in gre res bolj za čmrljev ubod kot za let.

V kraljestvu bojevnikov seveda pride do usodnih bojev in odhod v tak boj je treba ustrezno počastiti. Taki priliki v življenju (metalskega) bojevnika je namenjena himna The Crown and the Ring (Lament of the Kings). Igranje orgel in zvonjenje zvonov ter povezovanje izzivalno zvenečega sola z zborovskim petjem vzdušje v pesmi dvigajo visoko v nebo. Kljub rabi orgel v pesmi ni zaznati žalosti, prav nasprotno, gre za pesem, posvečeno špartanski samouresničitvi bίti bojevnika -  biti bojevnik in zmagati. Ja, ob zvenu te pesmi v ušesih odhod v boj ni niti malo težak; je nekaj, na kar se gre odločno in s hrabrim srcem.

In bojevnikova zmaga pomeni, da se bo udejanjilo popolno kraljestvo - Kingdom Come ali božje oziroma nebeško kraljestvo. Pesem predstavlja koračnico slavljenja zmage in vsega dobrega, kar doseg slednje obeta. Od začetka atmosfero (za razliko od predhodnice, kjer naj bi bila atmosfera predvsem duhovno vzvišena) dviguje igranje distorziranih kitar⁵ ob odmevajočem solo petju, ki se mu v refrenu pridruži še zborovsko petje in kriki zmagoslavja. Bobnanje zmagoslavnemu povratku daje ritem korakanja.

In ko se uradni del slavljenja zmage konča, nastopi čas zadovoljevanja bolj telesnih potreb in praznjenja žlez. O tem govori Pleasure Slave.⁶ Počasno igranje kitar ob zvokih vzdihovanja deklet in/ali žensk v spolni nasladi naslika okvir, v katerem se bo dogajala vsa pesem. Po ženskih glasovih sodeč sta sla in potenca zmagoslavnega bojevnika tolikšni, da ena sama ženska ne zadostuje za njuno zadovoljitev. Branje besedila bo nedvomno vzradostilo feministke… ampak, stvari očitno že stojijo v svetu conanovsko-junašega heavy metala, kakršnega ustvarjajo Manowar.⁷

Plošča nas obdari z eno najboljših bojnih pesmi skupine, ki neponovljivo opisujejo sam žar bitke. To je ena in edina: Hail and Kill. Dramatični začetek z nekoliko cvilečimi kitarami ter sledečim mirnejšim načinom petja (ob zvokih akustične kitare) spominja nekoliko na zadnje pogovore bojevnikov pred najpomembnejšim dejanjem – napadom. Ko ponovno zagrmijo distorzirane kitare in bobni se bojevniki poženejo v naskok. S prvim refrenskim delom metalski bojevniki trčijo ob nasprotnikove bojne vrste. Klanje v bitki doseže vrhunec, ko se vžge kitarski solo. Ogenj in železo, znoj in kri – do konca – tudi, ko je vojska nasprotnikov razbita in se bojna slast razlije v plenjenje, požiganje in zasužnjevanje v nasprotnikovih naselbinah. Hail, hail, hail and kill! Hail, hail, hail and kill! Hail and kill!

Temu diamantu v kroni opusa Manowar sledi še pripovedka The Warrior’s Prayer. Zaprite oči in poslušajte kratko junaško pravljico, ki vas bo, ljubitelje junaško-bojevniškega heavy metala, sploh njeni zadnji stavki, napolnila z dramatično napetostjo.

In za konec – ja, vsega lepega je enkrat konec – še Blood of the Kings. Pesem je posvečena samohvali in hvali svojih fanov. Pesem je tako klišejska, da lahko mirno rečem, da bi bila plošča kot celota brez nje bolj popolna.

So torej Manowar kralji metala? No, v svojem svetu junaškega heavy metala, do katerega se pride preko Mostu smrti, kjer so združeni bojevniki sveta jeklenih src pod znakom kladiva, kjer meč dvignjen v veter pomeni znak za napad in začetek nasilja ter prelivanja krvi in lahko postaneš gospodar vetra, si Manowar neizpodbitno lastijo krono in prestol. To jasno izpoveduje njihovo pozicijo v kraljestvu, v katerem so Bogovi ustvarili heavy metal, kjer šteje pogum in mu vladajo že skoraj pol stoletja (v opombo: kar je zgodovinsko gledano že kar častitljiva doba za vladarja).


[1] V originalu: »A Metal Heart is hard to tear apart /…/« (HammerFall, Glory to the Brave (1997) pesem HammerFall).
[2] Dasiravno nisem nek poseben ljubitelj zvoka nemškega jezika, moram pohvaliti tudi izvedbo pesmi v nemščini, saj zveni vzvišeno, robustno in udarno, zaradi česar enako dobro, kot v angleščini, izpoveduje duha pesmi.
[3] Meni je najbolj všeč njihova priredba Puccinijeve Nessun Dorma.
[4] Katere odlično lutkovno verzijo smo imeli kot otroci priliko gledati še v prejšnjem stoletju na RTV Ljubljana/kasneje na RTV Slovenija.
[5] Slednje ima skozi celo pesem vlogo glavnega motorja ustvarjanja različnih barv zmagoslavne atmosfere.
[6] In nesmrtni finski odgovor na to pesem Manowar: Teräsbetoni – Orjatar
[7] Res me zanima, ali bi se moderni anarho-fundamentalisti, ki si jemljejo (POZOR – v sistemu proti katerem se borijo!!!) - vlogo moralnih razsodnikov (inkvizicija pač, ampak v imenu svobode), kaj sme nastopati v Sloveniji in kaj ne, spravili tudi nad Manowar in zahtevali odpoved njihovih koncertov zaradi seksizma.