No, pa sem se spet znašel v situaciji, da kot nekdo, ki se ne samoopredeljuje kot ljubitelj death metala, piše recenzijo ravno o deathmetalski plošči. Skupina (ki jo nedvomno, vsaj glasbeno, poznate številni ljubitelji death metala ter katere častitljivo trinajsto ploščo sem vzel pod drobnogled) prihaja iz dežele, ki po vsej pravici nosi naziv enega od stebrov sodobnega evropskega death metala – Poljske. Te izjave niti slučajno ne uporabljam v obliki slabšalnice, ki bi se lahko razumela kot ciljanje na izraz »moderni«. In moja ocena je: bomba, super!

Majčkeno več kot tri četrt ure poslušanja devetih pesmi deluje kot vsakokratno sprožanje reaktivnega oklepa težke jeklene krogle, ki se vali po neravnih tunelih sluhovoda in močno detonira vsakič, ko trči ob tisto, kar ji je napoti. Konkretno – gre za popolno zlivanje surovega in drobečega death metala s silovito kitarsko melodiko. Nekateri prijemi rabe kitar dajo okus po tistem, kar so v death metalu ustoličili Morbid Angel. Igranje kitar (distorziranih in nedistorziranih) je zgodba zase – agresivno, tehnično izpiljeno in raznoliko. Strukturno gre za domiselno prepletanje počasnejših in hitrejših, predvsem na igranju kitar utemeljenih delov pesmi. Pri obojih noro dobro zveneče bobnanje daje hitrejšim delom silovite pospeške in dela počasnejše dele še težje. Vokali so v vseh svojih raznovrstnih oblikah odlično uporabljeni in – zame najpomembneje – razumljivi! Na ravni čustev glasba odlično izraža bes in jezo ter ji na deathmetalski način uspe odlično upodobiti tudi težko žalost in ostro zagrenjenost. Na ta način glasba izpade ravno taka, kot mi je v death metalu všeč: raznolika, razumljivo  melodična (tudi, a ne preveč), nasilna in surova (vendar ne brutal) – in tako ohranja nit zanimivosti celo do te mere, da se pesmi ne zlijejo in zbrišejo v eno samo neločljivo mešanico.

Med pesmimi, ki v popolnosti izpričujejo v zgornjem odstavku zapisano ter terjajo in kažejo bravuroznost in obvladovanje vseh orodij, ki jih skupina uporablja pri ustvarjanju odličnosti, na plošči kot popoln »razfuk« najbolj izstopajo uvodna Bellum Regiis, The Vanguard, Perun Rising, Alfa Inferi Goddess of War ter Prophet of Arkhen. Druge pesmi sodijo v kategorijo odličnih stvaritev v gabaritih zapisanega, ki jim umanjka le nekaj tistega (neopredeljivega), kar bi jih delalo popolne.

Tako, izredno sem vesel, da sem se lahko razvajal z zanimivim, raznolikim, neposrednim in pristno surovim evropskim death metalom, ki žari in slepi siju samosvoje lepote (dasiravno je mogoče posamezne prijeme pripisati vplivom ameriških velikanov scene, Morbid Angel). Bellum Regiis je zaenkrat daleč najboljša letošnja deathmetalska stvaritev, kar sem jih slišal do sedaj, ki omogoča uživanje v vsakem segmentu posebej in v vseh skupaj. Tole bi si res želel slišati v živo. Odlično!