Hopa, poslušanje prvenca Kanadčanov me je prijetno presenetilo. Zavonjal sem nekaj, kar je močno dišalo po nečem dobrem in že domačno dehtečem. Ja, tako po glasu kot po glasbenih prijemih plošča močno spominja na izročilo Iced Earth.¹ Vendar, dasiravno plošča močno žarči glasbeno izročilo omenjenih sosedov iz ZDA, ta ne zveni kot kopiranje, marveč kakovostno zloženo, zanimivo in poslušljivo. Kitare (ritem in lead) žagajo in režejo ter spreminjajo svoj položaj in tako dajejo dovolj prostora tudi vokalu, bobnom in bas kitari, da pokažejo kakovost. In slednji jo tudi res pokažejo. Vokal kot druga največja sila plošče je večdimenzionalen in raznolik ter daje glasbi dodatne dimenzije vsebine in kakovosti. Tudi bobni v glasbi igrajo pomembno vlogo in bas kitara? No, je tudi slišna.

Na skoraj eno uro dolgi plošči moram kot mojim ušesom najljubše² izpostaviti štiri avtorske pesmi. Agresivno in občutek pogrezanja v nočno moro ustvarjajočo Enter the Nightmare, pri kateri petje in pripovedovanje igrata vlogo obsodbe (deklamacija) in strahu (petje na dva načina), medtem ko igranje glasbe (v kateri imajo dominantno vlogo kitare) igra vlogo obsodbe na brezkončni beg po blodnjaku nočnih mor. I Will Prevail zaradi tempa igranja glasbe in načina petja deluje kot poziv k skupinskemu nasilnemu uporu, ki skozi igranje kitar in bobnov z vsako sekundo pridobiva na svoji silnosti. Petje predstavlja zamah in glasba bojni kij, ki ruši vse pred seboj. Odlično in doživeto. Počasnejša Wasted zveni čustveno in žalostno, vendar niti približno ne gre za balado, saj kljub nedistorziranem kitarskem začetku kot celota ohranja ostrino distorziranega igranja kitar in ne gradi prepoznavnosti pesmi na baladnih strukturah ponavljanja. Zamolklost bobnanja ter razvijanje igranja kitar, ki se razširi v zateglo soliranje, daje pesmi širšo dimenzijo dogajanja ter ohranja njeno v osnovi surovo naravo. Equanimity zaradi svoje razgibanosti po mojem mnenju predstavlja najboljšo pesem na plošči. Že uvodni akord napove, da nas čaka nekaj izjemnega. In res nas. Ko se igranju kitar pridruži bobnanje, dobimo odličen miks surove melanholičnosti, ki s svojo energijo trese ušesa in možgane. Čustveno moč pesmi dodatno ozaljša lepota tehnične izvedbe, še posebej soliranje kitar.

Glede na to, kako dobro zvenijo avtorske pesmi skupine, lahko zapišem, da priredba Trapped Under Ice od Metallice sicer zveni zelo zanimivo, vendar zveni velika večina originalnih pesmi zanimiveje. In da je temu tako, ocenjujem kot dobro, saj je očitno, da skupina s svojim znanjem in sposobnostmi pokaže veliko in svoje prepoznavnosti ne »šlepa« na hitih bolj znanih skupin.

Bom tole še kdaj poslušal? Seveda, ko si bom zaželel slišati glasbenega duha Iced Earth (brez da bi slednje poslušal že ne vem katerikrat in/ali hkrati dajal podporo človeku, s katerim ne delim – in si ne želim deliti – nobenega političnega stališča). Zelo kakovostna izdaja, ki jo priporočam.


[1] Do prihodnjega ustvarjanja, do katerega sem po soočenju s političnim aktivizmom g. Schafferja postal zelo zadržan, podobno kot se nikdar nisem in se tudi ne bom zaradi podobnih razlogov dotikal izdaj Burzum. V lastno škodo? Morda, vendar ocenjujem, da se mora posameznik včasih v imenu kakega stališča ali višje dobrega odreči tudi kakšni (potencialno) všečni zadevi.
[2] Kar seveda ne pomeni, da so ostale slabe – niso, še več, ocenjujem, da na plošči ni slabe pesmi.