Ne znam si predstavljati ljubitelja metala (sploh power metala), ki se mu ušesa ne našpičijo, ko sliši ime skupine tipa Dragonsfire, nenazadnje v metalskem svetu zmajev vladajo skupine z imeni tipa Dragonforce, ipd. Šalo na stran, dasiravno je moje zanimanje pritegnilo prav mega-klišejsko ime skupine¹, moram priznati, da me je slišano v prvi pesmi prijetno presenetilo. Potem pa je šla kakovost slišanega strmo navzdol. Ne gre za ultra klaviaturiziran, s cenenim popom ali hiper hitrim igranjem kitar in/oziroma bobnov napacan simfonični power metal, ampak glasbi, razen prvi pesmi, veliko manjka, da bi ostala v okviru poslušljivosti.

V svet junaštva in junaških dejanj nas požene We Ride. Melodični kitarski akordi se, ob topotu kopit napada težke konjenice, v stiku z bobni razdivjajo v pravcato tresenje tal. Glasba in vokal, ki sicer zveni čisto spodobno, malo zadišita po prijemih HammerFall. Ima pa pesem popolno powermetalsko strukturo, ki v refrenskem delu pripelje poslušalca do vrha. Prav zaradi slednjega pesem močno ostane v ušesih. Zaključni vokalistov polet v višave višjih oktav, na način à la Bruce Dickinson, le še okrepi njeno možnost postati hit plošče.

Speak of War je v powermetalskem duhu oblikovana kritika vojn. Glasba zveni precej težje kot pri predhodnici in tudi bolj hrapavo. Vokal se kameleonsko prilagodi naravi glasbe in postane veliko bolj rezek. Gre za pesem, ki sodi v kategorijo »ena od pesmi na plošči«, torej v skupino tistih, ki ne izstopajo ne v dobrem ne v slabem smislu. V isto kategorijo pesmi (tj. »ena od pesmi na plošči«) uvrščam še – tudi mestoma počasnejšo – Don't Live in Fear. Njeni lastnosti, ki ostaneta v ušesih, sta ravno njen izraziteje počasnejši tempo in z nekaj več trmaste moči² zapet refren.

Ker predhodne verzije ne poznam, ne vem, kaj naj bi mi zapis v oklepaju pomenil pri pesmi Hungry Beast (verzija 2025). Njen uvod spet povleče na prijeme HammerFall, medtem ko vokal dobi precej patine Sonate Arctice. Pesem se vrne v vode standardov power/heavy metala. Njena rdeča nit je gradnja na atmosferi napetosti, ki vrh doseže v refrenu (logično) ter vzklikih (niti ne pravih krikih). Pesem nas obdari s prvo nekoliko daljšo solažo na plošči.

Po slišanem takoj uvodoma v pesmi Preacher postane dokončno očitno, da glasba skupine nikoli in nikjer zares ne pobegne iz objema glasbene dediščine HammerFall. V ospredju glasbe je do refrenskega dela bobnanje, kateremu se ob stran nato postavi najprej igranje kitar ter nato petje. Kot celota pesem predstavlja precej enodimenzionalen power metal, brez posebnosti in kakovosti, ki bi jih lahko izpostavil. V skupino enodimenzionalnih pesmi na plošči poleg nje uvrščam še Charge Ahead, saj skozi ušesa odbrzi kot šibak vetrič.

Z Dragons Never Surrender skupina poseže v svet pravljic. Pesem je glasbeno in vokalno ter vsebinsko povsem neizrazita in nezanimiva, tako da skupina tudi možnosti za improvizacijo in več neresnosti, ki ju omogoča svet pravljic, ne izrabi prav dobro.

Začetek A Portal to Escape zadiši, zaradi rabe nedistorziranih kitar, (že) po baladni sredici, vendar se pesem dokaj hitro razvije v power metal srednje hitrega tempa z vokalom, ki po oktavah spet vleče na Sonato Arctico. Bobni vodijo igranje kitar, medtem ko vokal stopa korak pred bobni. Raba večglasnega petja in bolj raznolika dinamika dogajanja v glasbi držita pesem nad črto sivega povprečja. Posledično lahko zapišem, da je pesem (še) kar zanimiva.

Vloga vplivov Sonate Arctice se dokončno afirmira v W.I.T.G.A.G.O.T.O.S (verzija 2025), še več, skoraj (ko bi ne znal brati odtenkov glasu in načinov dviganja v višje oktave) bi upal zapisati, da gre v resnici za pesem slednjih, vendar žal iz obdobja, ko so ti že, diplomatsko rečeno, izgubili čar in inspiracijo.

80's Boys (Metal Is a Life) predstavlja skupinin slavospev metal sceni iz osemdesetih let. Ustvarjanje verzov iz napaberkovanih naslovov določenih metalskih pesmi je povsem neizvirno, tako da tudi besedilo pesmi (potovanje skozi čas) izpade plehko. No, do sem bi vse še nekako šlo, saj ne morem reči, da gre za prvo »elementarno-rudimentarno« tovrstno besedilo, kar sem jih slišal. Glavni problem vidim v glasbi, saj slednja predstavlja tisto silo, ki je marsikatero podobno pesem okronala z vencem zimzelenosti. Tokrat temu ni tako – glasba je plehko prazna, da pesem postane neopazna.

Če gre stvari slabo, naj gre slabo do konca! In ali obstaja kaj »boljšega« za piko na i, po vrsti slabih ali vsaj nezanimivih pesmi, od napitnice oziroma pesmi, ki slavi opijanje. Temu na plošči služi Cider Victims, katere razen z mnenjem, da je po zlaganju verzov tako nizko, da je na nivoju Alestorm, sploh ne bom komentiral.

Tako, v osnovi gre za ploščo, ki s prvo pesmijo veliko obeta, vendar pesmi v nadaljevanju ne dosežejo vsaj takega nivoja kakovosti ter zvenijo »preveč navdihnjeno z delom drugih skupin«, zaradi česar plošča (p)ostane prazna. Zmajev ogenj? Kje pa! V najboljšem primeru zvok, ko se zmaju blago spahne.


[1] Torej je na nek način doseglo svoj učinek, mar ne?
[2] Ki pa spet zveni kot že slišano pri eni skupini – Andy od Brainstorm poje podobno, vendar veliko bolje.