Vse prevečkrat smo slišali paradigmo oziroma teorijo, da je v (zgodnjih) 90-ih death metal začel odmirati zaradi ujetosti v krog samoreplikacije. Roko na srce, tudi sam sem dolgo časa verjel taki paradigmi. Svoje mnenje sem spremenil, ko sem se lotil ponovnega in bolj poglobljenega poslušanja death metala tistega časa in prišel do spoznanja, da se fenomena samoreplikacije in posledične degradacije v death metalu sicer ne da zanikati, vendar pa gre zgolj za enega (in verjetno najlažje opaznega) od mnogovrstnih procesov, ki so se dogajali v death metalu. Enega od degradaciji sočasnih procesov je predstavljala tudi mitoza oziroma razvojna delitev, ko se je death metal začel razvijati v podžanr death dooma. Pričujoča recenzija obravnava razvojno pot enega po mojem mnenju najpomembnejših in najlepših primerov evropske provenience.

Začnimo na »prvi strani«. O pomenu vizualne podobe plošče kot pomembnem mediju spodbujanja zanimanja, uživanja ter identificiranja z glasbo in skupino verjetno nima smisla prelivati črnila. Za to, da naslovnica plošče predstavlja popolno grafično upodobitev glasbe, je poskrbela njegova mojstrska ekscelenca Kristian Wåhlin, alias Necrolord. Zagotovo sem vam s tem o grafični kakovosti in dizajnu povedal dovolj in vse.

V tančice tajinstvenosti oblakov, ki na plošči nastopajo v vlogi prispodobe potovanja po nejasnih in neznanih, tudi notranjih osebnostnih dimenzijah, nas ponese odlična uvodna pesem In a Dream. Najlažje jo opišem kot zrenje v mistično, temačno, plamenečo kristalno kroglo gotskosti v rokah death metala. Vnebovzetje ali spust v globine se začne s prepletanjem igranja akustične kitare in atmosferičnih klaviatur. Naše poskuse dviga v nebo na sidro death metala priklenejo brneče, počasi žagajoče kitare in razumljiv, globoko suh ter malenkost hropeč glas. S tem se naša prizadevanja za letenje spremenijo v občutek ujetosti. Tako je naša edina možnost za polet ta, da zapremo oči in poskusimo poleteti v mislih (ali sanjah) ter tako pozabimo na svojo telesno ujetost. Sploh refrenski del predstavlja magično upodobitev naslova pesmi, saj kitare čarajo, medtem ko kombinacija globokih ter čistih vokalov glasbeni upodobitvi sanj daje močno noto morastih občutkov. Pesem proti koncu tudi malo pohitri, zaradi česar sanje dobijo fizični odziv tesnobe in hitrejšega dihanja. Moreče sanje, popolno!

Intenzivnost, predvsem bobnanja, vendar tudi brnečega igranja kitar in basa, pri Clouds nas hitro zbudi iz sanj in nam da vedeti, da smo še vedno v tesnem stisku death metala. Navkljub temu raba klaviatur, mračnost ter močno izpovedujoči načini petja na drugi strani kažejo, da Tiamat z vetrom death metala plovejo proti bregovom gothic dooma. Različna intenzivnost in tempo igranja kitar ter bobnov kažejo na to, da je pot nepredvidljiva in nevarna. Vključitev poštene kitarske solaže temu doživljanju doda okus tehničnega mojstrstva prehoda oziroma potovanja.

Vibrirajoče odmevajoče igranje kitar v deathmetalski maniri širi kadilo vzvišene in nekoliko strašljive zamaknjenosti v Smell of Incense. Meglice glasbenega kadila zamaknjenosti se prek rabe globokih, čistih vokalov obarvajo z gothic doomom. Refrenski del sicer deluje surovo, vendar se kot del klica bogovom oziroma molitve zelo hitro oprime slušnih centrov in tam tudi ostane. Ja, gre za strašljiv klic v polnem pomenu besede, ki izraža priporočilo bogovom in hkrati pred njimi priznava svojo nepomembnost. Pesem iz besedila tudi kompozicijsko prelepo ustvarja mojstrsko glasbeno molitev. V mojih ušesih gre poleg In a Dream za najbolj prepoznavno pesem na plošči, ki kliče po ponovnem poslušanju. Popolnoma odlično.

A Caress of Stars je že od začetka polnokrvno in povsem gothic-, morda že celo malenkost funeral-doomovsko zveneča pesem. K temu največ prispevata načina igranja kitar ter bobnov, medtem ko tudi klaviature kot pomožni medij prekrasno ustvarjajo občutek grenkobne temine. Še več, zdi se mi celo, da so celo presvetli My Dying Bride z lead kitaro v svojih kasnejših stvaritvah povzeli nekatere prijeme igranja oziroma bičanja zaznavnih centrov, s kakršnimi Tiamat slikajo sence v mrakobah žalosti. Ja, gre za celovito izpoved, kako bi gothic doom moral zveneti: žalobno, intenzivno, brez milosti surovo in mračno – ter temeljiti na sili kitar, prebojnosti bobnov in čarobnosti barve vokala.

Tiamat s The Sleeping Beauty dokončno prevzamejo vlogo medija, ki ljubiteljem death metala omogoča podoživljanje in izražanje tudi tistih globokih, notranjih, mračnejših, še vedno agresivnih, vendar ne toliko nasilnih čustev. Pesem sledi duhu goste lebdeče strašljivosti ob vdihovanju oblakov meglic. Večglasno globoko moško petje refrena daje strašljivosti učinek odmeva. Počasni kitarski akordi in refreni podobno kot pri Smell of Incense hitro zlezejo v ušesa, pesmi pa posebno lepoto in tesnobno naravo daje igranje nedistorziranih kitar. Zaradi vsega tega ni presenetljivo, da je skupina za pesem posnela tudi videospot.

Glavno sporočilo Forever Burning Flames kljub občasni rabi klaviatur in »zvokom angelskega petja« ostaja odtenek stopnjujoče se, zatrte ter agresivne napetosti, tokrat znova bolj v maniri death metala. Kitare na specifičen način igranja drobijo, teptajo in meljejo, medtem ko krike jeze in gorja, upodobljene v vokalnem delu, zabija in pritiska k tlom počasno bobnanje.

The Scapegoat se na kratko sicer začne zelo agresivno, vendar kmalu stopi na plano glasbena rdeča nit pesmi, ki jo bodo Tiamat vlekli skozi plošče še dolgo za tem, ko bodo zapustili vodovje gothic dooma – to je lebdenje v zasanjanostih in med njimi. No, na srečo tu zasanjanost predstavlja zgolj neko duhovno esenco pesmi, ki je močno obogatena z močjo death in doom metala. Posledično in zaradi tega se pesem sliši bogato in zanimivo.

Umetnija Clouds se zaključi z Undressed. Višji zborovsko zveneči moški glasovi ob počasnem igranju kitar ter bobnov nakazujejo, da bi znala delovati kot pot do duševnega vnebovzetja. Medtem ko čisti vokal takim pričakovanjem dodaja tone napetosti, večglasno, globlje in hitrejše moško petje priliva občutek gotske strašljivosti. Na ta način obete vnebovzetja in odrešitve zakrijejo oblaki negotovosti in dvomov, kaj sploh je odrešitev in kaj vnebovzetje. To atmosfero še bolj zakisa ploha igranja nedistorzirane kitare, ki se prelije v osamljeno zveneči solo električne kitare. Od tu naprej se obet zveličanja preobrazi v postopno pogrezanje v žalostno praznino, ta pa se konča ob udarcu zadnjega zvona ter zvoku naprave, ki opozori na to, da je srce prenehalo biti. Zavest poslušalca ob zvokih klaviatur ponese skozi temni tunel, tja nekam, od koder prihajajo zvoki piščali. In kaj ta kraj je? Na to vprašanje nas Tiamat mojstrsko zapustijo z oblaki tišine. In tako ustvarijo čisti doživljajski vrhunec uživanja v plošči. Popolno!

Tako – plošča Clouds prikazuje vezni člen prehoda in razvoja ene od smeri death metala v smer gothica in dooma. To počne na zelo jasen in plastičen način, saj besedila že konkretno potujejo po mračnosti in mistiki gothica ter žalobnosti in depresivnosti dooma, medtem ko glasba v veliki meri še ohranja zvočno ostrino severnoevropskega death metala. Kot celota predstavlja izraz glasbene popolnosti stila. Tiamat so preprosto Tiamat – v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja pionirji, ki so utrli nove poti iz death metala, te pa dandanašnji vodijo marsikam. Tiamat, hvala vam za ploščo Clouds, ki me je vodila po prikazu, kako je prišlo do tega, da so mi določeni koncepti in prijemi že kar podzavestno všeč, ter hvala, ker tudi zaradi nje vem, zakaj in kaj mi je všeč v gothicu ter doomu.