Ponovno in v imenu »uravnoteženju medija«¹ ter v želji zadovoljiti glasbene potrebe poslušalcev Angre, Psychotic Waltz, Vanden Plas, Fates Warning, Pain of Salvation in seveda Dream Theater tokrat pozornost posvečam skupini, ki jo poznamo vsi. Skupini, katere glasba je veliko pripomogla k približevanju metala »širšim ljudskim množicam« in ki, zanimivo, zaradi tega ni bila deležna veliko lucidno-ciničnih kritik in blatenja s strani vedno kritične metalske scene. Pošteno povedano, koncerte skupine sem obiskal večkrat in velik del glasbenega opusa, ki ga je ustvarila s Tarjo Turunen, mi je še vedno všeč. In od tega mi je najbolj všeč druga plošča skupine, tu recenzirana Oceanborn.

Bum! Takoj in brez omahovanja in medlosti, zvoki godal, klaviatur in bobnov v Stargazers udarijo po ušesih. Kitare potegnejo v lead, Tarja zapoje in glasba nas popelje v svet dinamičnega, celo hitrega (Speed? Ne ne, speed zagotovo ne.) simfoničnega metala. Pesem poleti kot prelep črni pavji žerjav² v jutranje sonce. Tarja že v prvi minuti pokaže vso kapaciteto svojega glasu (slednji je ponekod tako visok, da je že težko razumljiv), ki lepo potuje skozi kot kristalni gorski studenec čist zvok plošče. Kitaram in bobnom, kot najbolj prepoznavnim gradnikom metala, tu ni česa očitati; naravo simfonike glasbe vsemu skupaj daje (poleg tipa vokala) predvsem raba klaviatur. Dramatično, doživeto in intenzivno do zadnjih sekund pesmi, ko se žerjav (pesem) intenzivno hitro, vendar elegantno, spusti nazaj na tla.

Podobno intenzivno in s kitarsko-klaviaturskim-bobnarskim akordom, ki bo v nadaljevanju imel vlogo instrumentalnega refrena, se začne Gethsemane. Gre za (ob obeh najbolj znanih baladah na plošči) eno najprepoznavnejših pesmi na plošči. To pa predvsem zato, ker jasno in na enem mestu prikaže večino najpomembnejših konceptov, ki jih bo skupina razvijala v svoji eri sodelovanja s Tarjo. Njen vokal zveni razumljivo in se razcveti v vsej lepoti, po kateri je (pre)poznan, torej po barvi, po vzpenjanju na in sprehajanju po višjih oktavah. Dodatno vrednost rabi potencialov vokala predstavlja vključevanje večglasnega petja. Zanimivo je, da dolgo časa glavno gonilo te precej intenzivne pesmi predstavlja bobnanje. Čeravno ne manjka orkestralnih delov, moč kitare (ob vokalu) ostaja okostje pesmi.

Devil & the Deep Dark Ocean najbolje opiše izraz upesnjena drama. Dramatičnost dogajanja tke na prvem mestu prepletanje igranja kitar, bobnov in klaviatur; in vsi skupaj nalogo opravljajo izredno dobro. Dodatno napetost dramatičnemu uvodu pridodata (poleg Tarjinega) petje z globljim in nato že kar hropečim moškim čistim vokalom. Besedilo hodi, teče in blodi po duševnih brezpotjih mračne blago erotične romantike. Pesem po strukturi glasbe in rabi vokalov (tudi kot krikov) za ustvarjanje napete dramatične in celo dušeče atmosfere, stopa že v kraljestvo pristopov Cradle of Filth… vse dokler Tarjino petje na koncu v tem trialogu vokalov ne prevlada in tako napetost mojstrsko sprosti skozi katarzo. Močno izrazito in odlično doživeto (vendar po moji oceni namenjeno bolj individualnemu poslušanju kot koncertnim nastopom).

Sacrament of Wilderness na zanimiv način ustvarja občutek blodnjavosti, saj nas igranje klaviatur poskuša ponesti v svet zasanjanosti (če že ne sanj), medtem ko nas igranje distorziranih kitar, kot protipol slednjih, trdo drži na tleh. Gre za pesem, ki jo skupina neredko izvaja na koncertih, vednar je po mojem mnenju njena prepoznavnost bolj kot posebne kakovosti posledica »razvpitosti« oz. pogostega izvajanja. Saj je dinamična in ima določene dele z zanimivo rabo kitare in res je, da se tudi Tarja s petjem izkaže, vendar se po mojem prepričanju na plošči nahaja kar nekaj precej boljših pesmi.

Ko gremo skozi besedilo Passion and the Opera ugotovimo, da si je skupina svoj čas upala stopiti veliko dlje in veliko globlje v svet erotike kot kasneje. Čeprav bi pričakovali, da bo glasba pri taki pesmi bolj atmosferično-gotska, skupina »udarja« – glasbeno (predvsem preko igranja kitar in bobnov) in vokalno po tej temi zelo neposredno.  Posebno lepoto in kakovost pesmi vidim v tem, da skupina ne gradi samo na markantnem Tarjinem vokalu, marveč vsi instrumentalisti prispevajo k temu, da glasba ustvarja lepo in mogočno deblo, na katerem kot popolnost skladnosti oblike stoji krošnja oziroma petje. Tako že po sebi lepo zveneči glasbi Tarjino petje da nad-dimenzijo, ko pokaže domet kapacitet, pa naj gre za prikaze »korakanja navzgor« po oktavah, za ustvarjanje valovanja z glasom ali za (na določenih mestih) mojstrsko zapeljevanje z odtenki glasu! Odlična oziroma vrhunsko izvedena pesem!

Swanheart odstopa od predhodnic že po tem, da se začne z igranjem flavte in klavirja, ki daje občutek lahkotnosti svežega poletnega jutra. In vokal v tem jutru (pesmi) nastopi kot prekrasna meglica, ki kot tančica pokriva lepoto popolne lahkotnosti svobode. Zaprite oči in uživajte v pristni in pozitivnih čustev polni power baladi a la Nightwish, ki premore vse, kar taka balada potrebuje: lahkotnost, intenzivnost in vrh ob zaključku. Četudi ne gre za eno bolj znanih balad, ki jih je posnela skupina, gre po mojem mnenju vseeno za eno najlepših.

Instrumentalna Moondance na začetku deluje kot glasba, ki bi sodila v kakšen pravljični otroški film, vendar se pesem v nadaljevanju utrdi z električnimi kitarami, intenzivnejšim bobnanjem in etno ritmom. Gre za glasbo divjega ljudskega plesa ob poletnem solsticiju v obliki folk metala? Ja, že skoraj, ampak na srečo v eni njegovih sprejemljivejših izpeljank.

The Riddler je še ena intenzivna, zvočno bogata (zaradi dolžine besedila) pripovedka. Lepo je videti, kako se instrumenti in petje dopolnjujejo pri stopnjevanju tempa in stopnjevanju nivojev atmosfer pesmi. Morda po strukturi ni med kompleksnejšimi na plošči, je pa še vedno ena najbolj vzvišenih in lepih. Veseli, da kljub poudarku na simfoničnih elementih pesem ostaja trdno zasidrana in zaprisežena metalu, zato jo je res užitek poslušati.

V The Pharaoh Sails to Orion se glasba in vokali skozi celo pesem osredotočajo na ustvarjanje občutkov dramatične napetosti in strašljivosti. Vsaj na začetku ima vodilno vlogo pri petju globlji in že nekoliko grleno zveneč moški vokal, ki se mu Tarjin vokal le tu in tam pridruži v dvoglasnem petju. Slednji potem v drugem delu prevzame aktivnejšo vlogo v tej zelo powermetalsko zveneči pesmi, ki mi sicer ne zleze najbolje v uho.

Walking in the Air sem v originalu kot otrok slišal v risanki o otroku in snežaku, ki oživi. Njen avtor je  Howard Blake, vendar je to dejstvo ob prvem poslušanju Nightwish izvedbe pesmi postalo povsem nepomembno. Če mi je bila originalna pesem všeč kot otroku, njena metalizirana verzija zadovoljuje moje metalske potrebe. O pesmi nima smisla izgubljati besed – gre za drugo neponovljivo prelepo balado, ki sodi med pet najboljših in najprepoznavnejših stvaritev skupine v Tarjini eri. Ob nebeškem Tarjinem glasu me v pesmi najbolj navdušuje lucidna in domišljena raba kitarskih linij. Od tu naprej so vrata odprta: poletite pod jasno zvezdno zimsko nebo brez ali s snežakom iz risanke.

Sleeping Sun je balada, ki je na prvi izdaji plošče leta 1998 (Spinefarm Records (1998) ni, ampak, ker imam (in recenziram) izdajo od Drakkar Records, na kateri pesem je, ji na tem mestu posvečam naslednje vrstice. Je tista (power) balada, po kateri skupino pozna največ ljudi. Je pesem res tako dobra, da si zasluži tak status? Zagotovo! Je počasna, čista, prelepa in krasna upodobitev čustev nežnosti in nesprijenosti, ki presegajo nravi človeške vrste. Glavna sila te neponovljive upodobitve slike jadranja svobode zasanjanosti v hrepeneči nedolžnosti je čopič Tarjinega glasu, ki v paleti meša barve zvokov klaviatur, bobnov in kitar. Neponovljivo popolno v vseh aspektih absolutne popolnosti.

Za konec: Ocenaborn je odlična plošča, s katero je skupina v okviru (še) undergrounda pokazala svoj potencial in kakovost. Ali gre (samo) za simfonični³ metal? Ja, res gre za simfonični metal, vendar gre za zelo kakovosten simfonični metal, ki je tlakoval pot mnogim posnemovalkam in posnemovalcem, številni med katerimi so glavni razlog kasnejše banalizacije žanra. Vseeno in na srečo nad njimi še vedno stojijo (stari) Nightwish, od katerih sije avreola Oceanborn.


[1] Joj, če bom tako nadaljeval, se bo kmalu postavila zahteva, da recenziram še kakšen »kakovosten« anarhistično-leninistični crust-grind core-metal.
[2] Znanstveno poimenovanje: Balearica pavonina.
[3] Power, gothic ali kaj drugega.