Pred časom je med branjem Paranoidovih novic mojo pozornost ujela informacija, da so se ponovno prebudili italijanski (se pravi baročno-mračno) gothic-black ustvarjalci Cultus Sanguine. Novica me je odnesla daleč nazaj po ulici spominov, v čas, ko sem na Wacknu redno obiskoval metal borzo, kjer sem veliko časa prebil iščoč zanimivosti, o katerih takrat razpoložljivi mainstream underground fanzini niso pisali. Naslovnica plošče s sliko otroka v rakvi ter to, da je ploščo izdala ena bolj kultnih blackmetalskih založb¹, sta moj apetit po mračni morbidnosti in srhljivosti prepričala, da sem segel v denarnico. In … kupil sem malo manj kot tri četrt ure glasbe baročno bogatega mračnega in strašljivega križanca med gothic in black metalom.

Skupina prvenec odpre s pesmijo The Calling Illusion, pri kateri nam takoj butne v ušesa intenzivno igranje kitar, ki se zvijajo v strugi zvokov klaviatur. Tako se glasba plazi in zvija kot počasna debela melanholična kača. Obupano zveneče petje s čistim vokalom, ki prijetno spominja na prijeme pevca Anatheme. Dramatična baročnost pesmi se upočasni ob vključitvi zelo razumljivega grim vokala (ki deluje kot povsem naravno nadaljevanje petja s čistim vokalom), ki pridoda pesmi noto strašljivosti. Atmosfera se preobrazi v čisti doom v delu, ko v pesmi ostaneta zgolj igranje klavirja/klaviatur ter pridušeno petje s čistim vokalom, ki jo še okrepi jokajoče igranje lead kitare. Grenkobo občutka žalosti, ki ga tako odlično ustvarja glasba, v popolnost oblike dovrši kombinacija petja z grim in čistim vokalom. Kljub precejšnji razgibanosti in vsebinskemu dogajanju pesem ostaja v svojem sporočilu koherentna ter nepretrgana in odlično zveneča.

Zelo cenim, ko jezik v pesmi pokaže svoj temperament, zato zelo uživam ob poslušanju Il Sangue. Raba italijanščine na edinstven način romanskega jezika izpove brezmejnost obupa. Uverturo v pesem predstavljajo zvoki klaviatur, ki spominjajo na filmsko glasbo grozljivk iz zgodnejšega obdobja ustvarjanja žanra ob pridušenem šepetu naslova pesmi. Ogenj izbruha strahu požene počasnejše, vendar ostro surovo zveneče igranje kitar, ki se z igranjem klaviatur spoji v strašljivo gomazečo melodijo. Kljub močni noti grim vokala² pesem lepo ohranja naravo baročno strašljivega gothic metala. Igranje lead kitare »vleče« zvijanje glasbe, jo skozi solažo privede do stanja obupanega joka, dokler pesem v zaključnem delu ne izbruhne v vrhuncu doživljaja, ko začne obupan čist vokal v italijanščini peti o krvi. Odlično, popolno.

V Shadow's Blood zvoki dežja in nedistorziranega igranja kitar odprejo vrata v tunel napete atmosfere, ki jo ustvarjajo še zvoki klaviatur ter od žalosti utrujenega petja s čistim vokalom. V prosti pad groze nas pahne sunek elektrike in distorzije v glasbo. Najlepši del pesmi je njen vokalni del, ob poslušanju katerega spremljamo dvogovor med občutkom počasne žalosti (ki ga upodablja raba čistega vokala) in blaznega gorja, izraženega skozi grim vokal. V refrenskem delu igranje kitar zasije v orglam podobnih zvokih. Zaradi vsega navedenega in predvsem zaradi mogočnega refrena, se pesem močno zasidra v spominu³.

Sledi pesem, ki se me v kontekstu plošče najbolj dotakne – We Have No Mother. Glasbeno jo zaznamujejo intenziven tempo, (ušesom zaznavno) bobnanje ter igranje kitar, ki se že od začetka pesmi surovo zadira pod kožo in jo trga s telesa. Čist vokal nastopa v obliki najprej kričeče-hitro odmevajočega in nato trpeče poglobljenega ter nato spet odmevajočega. Strašljivost oziroma grozljivost pesmi v svoji izraznosti ponovno pride do vrha z vključitvijo grim vokala v refrenskih verzih: »We have no mother, we are born from hate«, ki se razcvetijo ob igranju lead kitare. Čeravno je to vrh strašljivosti, pa ni vrh pesmi, saj intenzivnost celotnega čustvenega dogajanja v pesmi do te točke pripelje sledeče petje z obupano zvenečim čistim odmevajočim vokalom. Po ponovitvi refrenskega dela deluje zaključno počasno igranje glasbe ob petju odmevajočega čistega vokala že kar katarzično očiščujoče, saj se pesem iz groze preobrazi (zgolj) v žalovanje.

Ali lahko obstaja bolj (pogrebno) doomerski naslov pesmi, kot je The Graves Forgot My Name? Skorajda ne! A pesem je vse prej kot monoton tok doomerskega žalovanja, saj v resnici predstavlja dinamičen prikaz potapljanja človeške psihe. Vse se začne z maksimalno nasičenimi klaviaturskimi melodijami, odetimi v igranje distorziranih kitar, in (govorečim) trpečim vokalom, ki nas vodijo globlje in globlje v ječe popolnega (že kar rokokojsko pretiranega) obupa. Duševno potapljanje v obup dodatno začini intenzivno igranje bobnov, katerega glavno moč pri ustvarjanju občutka popolnega psihičnega konca človeka (ujetega med stiskajoče se stene obupa in groze) predstavljajo kriki in hripajoč vokal. Konec je, konec – pot vleče le še nižje in globlje, konec je, konec vsega … In to najbolj jasno (na)pove zaključno zborovsko petje, zavito v dinamično melodijo strašljivega gothic metala.

Lady of Lies je čudna hvalnica gospodarici laži⁴. Čudna zato, ker se iz kače počasno gomazečega plazenja klaviatur, kitar in čistih vokalov skozi višanje tempa, ki ga vodi bobnanje, prelevi v mračno vzvišeno pesnitev, ki ji barvo powermetalske epskosti (ja, prav ste prebrali) da dinamično igranje klaviatur. Dimenzija epskosti se ne pojavi le v dimenziji bodca, saj kričeči vokali in višji toni igranja klaviatur tako atmosfero blazne vzvišenosti ohranjajo. Posledično pesem odstopa od standardov na plošči in zaradi mešanja epskosti in strašljivosti izpade (nenazadnje) prijetno zanimivo.

Nov, in spet drugačen, odtenek upodabljanja obupa in žalosti predstavlja On These Nocturnal Wings. Drugačnost oziroma specifika pesmi se kaže v umetelni rabi odmeva (glasbil in predvsem petja) kot medija krepitve občutka obupanosti. Tempo pesmi potuje med srednje hitrim in počasnim, kitare igrajo ostro in mračno, medtem ko jim klaviature rišejo podobo baročnosti. Na vokalnem nivoju jo zaznamuje »dvogovor« med petjem s krikom čistega vokala ter deklamacijo (govorom) z grim vokalom. Podobo iz žalosti bohotečega se obupa na mojstrski način zaokroži igranje nedistorziranih kitar, delujočih kot polzenje solza.

Grobnice oziroma Le Tombe so bolj vesoljsko zveneč klaviaturski instrumental, v katerega se v obliki samplov iz ozadja vključujejo glasovi molitve, med katerimi je najizrazitejši ženski glas, ki v hrvaškem jeziku deklamira zdravo Marijo ali nekaj takega, krščanskega.

V resnici predhodnica predstavlja zgolj uvod v Silent Tunes of Falling Blood, ki je posvečena samomoru, ki sledi ozaveščenju tega, da je oseba (ki poje) živela življenje v prazno. No, tukaj skupini res ni uspelo, saj je igranje kitar in klaviatur preveč napeto in vzvišeno, da bi ju⁵ lahko kakor koli vezal na dejanje samomora. Pesem bi kot prikaz akta svečanega žrtvovanja v templju »šla skozi«, kot upodobitev samomora pač ne.

Zadnja pesem na plošči je instrumentalni Among Shadows. Ponovno se ob valovanju zvokov klaviatur pojavi ženski hrvaški glas, ki recitira molitev (in mu sledi moško odgovarjanje v italijanščini). Tako zadnje tri pesmi delujejo kot bolj smiselna celota, pesem pa v svoji ambientalnosti odlično izpade kot zaključni prikaz prehoda duše iz telesa v druge sfere biti.

Plošča je v svojem okviru odlična, saj je prikaz ekstremnega koraka naprej v svet glasbene baročnosti, od tistega, kar so vsak ob svojem času začeli Moonspell in (še bolj) Cradle Of Filth s spajanjem elementov gothic in black metala. Z vidika glasbenega uživanja tole zagotovo ne bo zadovoljilo tiste, ki so svoje uživanje v black metalu omejili na prve plošče Marduk in Dark Funeral⁶, vendar zna biti zanimivo vsem tistim, ki v black metalu vidijo več kot tri ali štiri glasbene kanone in na black metal gledajo tudi analitsko, kot na razvijajoči se organizem.


[1] Med drugim so pri njih svoja dela izdajali tudi Emperor in mislim, da je to dovolj povedno samo po sebi.
[2] Zapet sicer v angleščini, vendar z nezgrešljivim italijanskim akcentom.
[3] Kar je še en prikaz odličnosti plošče – pesmi, skoraj vse, zaradi domiselnih specifik ostanejo trajno v spominu.
[4] Ne znam si čisto predstavljati, prispodoba za koga ali kaj skupina uporabi ta izraz.
[5] Sploh kot fan Sentenced, ki so to tematiko genialno kakovostno glasbeno razdelali iz nešteto vidikov in čustvenih izrazov.
[6] S čimer se sam recimo ne bi hvalil, saj me na slednje spominja zgolj dolgočasje ob hitrostnem »pizdenju v prazno«.