Tokrat iz ropotarnice vlečemo na plan tretji album newyorške zasedbe Biohazard, naslovljen State of the World Address. Izšel je 25. junija leta 1994. In čeprav se v zgodovinskem pregledu diskografije zasedbe pogosteje govori o zdaj že kultnem drugem albumu Urban Discipline, ki je leta 1992 izšel pri založbi Roadrunner Records, se bom iz več razlogov osredotočil na njihov tretji studijski album, ki je med drugim postal eden tistih, ki mi je spremenil življenje – ob konstantnem poslušanju na zlajnani kaseti TDK davnega leta 1994 (ja, imel sem piratsko verzijo) sem zlahka premagoval dolgčas počitnic v domačem mestecu, hkrati pa mi je energija albuma nekako vzbudila željo po tem, da bi nastopal na odru.

Za vse, ki ne poznate Biohazard – gre za zasedbo iz četrti Brooklynn v New Yorku. Čeprav njena najbolj uveljavljena postava ni tista, ki je ustanovila band, pa je vseeno prav, da se osredotočimo nanjo – če nič drugega že zaradi tega, ker je prav ta postava odgovorna za tri klasične albume Biohazard, od leta 2008 in nato ponovno od leta 2023 pa je spet zelo aktivna. To so basist/vokalist Evan Seinfeld, kitarist/vokalist Billy Graziadei, bobnar Danny Schuler in solo kitarist Bobby Hambel.

Klasična postava je album State of the World Address šla snemat po izjemno bogatem turnejskem ciklusu, s katerim so promovirali album Urban Discipline. Biohazard so že od samega začetka pokazali velik glasbeni potencial, in sicer kot ljudje, ki obvladajo instrumente, kot tudi ljudje, ki znajo pisati dobre pesmi. Njihovo zvočno verzijo »newyorškega hardkora« so definirali kot zmes crossoverja (mešanice hardcora in punka, pod katero se z metaliziranjem zvoka podpisujejo teksaški D. R. I.), klasičnega newyorškega hardcora (direktno se čuti vpliv Agnostic Front in ostalih), heavy metala (nesporen vpliv Black Sabbath je pri Biohazard čutiti povsod, sploh pa je treba tu izpostaviti še pomen zasedbe Type O Negative oz. njene predhodnice Carnivore, ki je eden od dejavnikov, zakaj so fantje iz Biohazard ustanovili band (ki ga je tudi poimenoval prav Peter Steele)), ker pa prihajajo iz New Yorka, ne moremo mimo »groova« in ritmov, ki so jih prevzeli iz rapa in hiphopa ter funka (pozneje so, mislim, da leta 1998 na albumu New World Disorder, svojo muziko označili kot »urban street music« al' nekaj temu podobnega ).

Leto 1994 je svetu prineslo Machine Head in Burn My Eyes, že kako leto je na lestvicah vladal Chaos A. D. od Sepulture, Pantera je samo rasla in rasla ter kmalu izdala Far Beyond Driven, tudi Korn so istega leta izdali samonaslovljen prvenec, na poletnih zaslonih je prevladoval svetovni pokal v nogometu (ZDA 1994), vojne na Balkanu žal še tudi ni bilo konec. Dodam še tole od ZRC SAZU: poletje 1994 v Sloveniji je bilo eno najbolj vročih in suhih v zadnjih desetletjih, politično pa je bilo zaznamovano s pomembnim oblikovanjem državnih simbolov ter administrativno prenovo. No, junija naslednjega leta pa se je v ljubljanskih Križankah zgodil legendarni koncert, na katerem so nastopili Biohazard, Downset, Dog Eat Dog ter Sniffilis. Opomba: starši mi niso dovolili iti, čeprav so že bile počitnice, šmrc šmrc.

Tako, zdaj smo album umestili v čas, pa poglejmo, zakaj smo ga izkopali iz ropotarnice.

State of the World Address (v nadaljevanju S. O. T. W. A.) je album, ki so ga Biohazard posneli po tem, ko so opravili kar nekaj turnej po ZDA in Evropi. Zakaj je to pomembno? Ker je bilo treba preseči vpliv albuma Urban Discipline, hkrati pa to pomeni, da so imeli več kot dovolj forme za snemanje novih stvari. Za razliko od Urban Discipline so Newyorčani album posneli v Los Angelesu, nad njimi pa je bdel znameniti producent Ed Stasium.

S. O. T. W. A. je hkrati njihov prvi album, ki je izšel pri veliki založbi, zato so bila pričakovanja tudi na tem področju velika. 
Rezultat? Vrhunski!

S. O. T. W. A. je dobro uro dolg zmetalizirano-hardkorovski album, ki z bolj spoliranim zvokom kaže, kako dobre pesmi piše ta zasedba. Zvok je čist, a je tudi res heavy in močan, s čimer poudarja teme, o katerih so Biohazard vedno pisali – prikazovanje družbe in njenih težav (ne samo v New Yorku, kjer so odraščali, ampak tudi drugod po svetu) ter opisovanje notranjih bojev posameznika. Teme, ki jih album opeva, so ekološka kriza, ulični kriminal, zloraba drog, družinsko nasilje, obračuni med tolpami, posttravmatske motnje (sploh pri vojaških veteranih), hkrati pa so opevali tudi vir notranje moči posameznika, vprašanje integritete, poudarjanje osebnega ponosa, odgovornosti in časti.

Ime albuma je besedna igra, ki izhaja iz imena govora, ki ga vsako leto ameriški javnosti poda njen predsednik, State of the Union Address. Že v uvodu naslovne pesmi, ki tudi odpre album, je jasno, da stanje ni dobro. V to nas popelje citat Danteja (Pekel, spev III), ki pravi: »Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate.« Pesem je dinamična, menjava se zagruvana dominantna struktura, ki jo v ritmu preseže hitro odigran refren, konec pa okrona še res dobra solaža, ki nas popelje v drugi komad. Down for Life je nekakšen klic k povezovanju in skupni moči, s čimer se da premagati vse tiste, ki povzročajo, da je življenje takšno, kot ga opisuje uvodna pesem. V refrenu dominira odličen Seinfeldov zbasiran, a zelo speven vokal, ki je nasprotje Graziadeijevemu kričanju. Naslov albuma je danes nekakšen slogan zasedbe – Down for Life!

Za njim sledi What Makes Us Tick, ki se popolnoma poglobi v notranji boj posameznika, ki se ob pritisku družbe spopada z mnogimi težavami in je verjetno eden prvih primerov tistega, kar danes na deathcore, metalcore itd. koncertih poznamo kot wall of death ali pa breakdown (pa čeprav se Biohazard s tem lahko pohvalijo že vsaj na dveh pesmih s prejšnjega albuma). Klavirski uvod nas definitivno ne pripravi na tornado, ki sledi.Single Tales from the Hardside je tudi eden vodilnih singlov albuma, za katerega je band posnel odličen spot, ki obravnava nasilje in družbene napetosti, pri čemer izpostavlja, da »virus sovraštva naleze ignorantski um«, vmesni del ob solaži pa je vrhunski primer miksanja metala in hardcora. Govor verjetno nekega politika na začetku pesmi bi lahko uporabili danes, ko govorimo o glupih influencerjih, ki s svojimi toksičnimi izjavami slabo vplivajo na um mladih ljudi. Ritmično delovanje Dannyja Schulerja kaže, kako odlično je vdelal ritme Billa Warda, Johna Bonhama in podobnih mojstrov.

How It Is kaže tisto eksperimentalno naravo Biohazard, ki so že od samega začetka slavili tudi rap in hiphop. Čeprav je komad v večini praktično doomersko zagruvan, ga obogati še gostovanje dveh mož iz Cypress Hill. Rap in hardcore gresta tu z roko v roki (čeprav so po mojem mnenju to bolje pokazali v sodelovanju z raperji Onyx oz. čez štiri leta z naslovnim komadom albuma New World Disorder).

Remember ter Each Day sta izrazito metalska, zelo močna komada, ki govorita o veteranih vietnamske vojne ter spet o težavah posameznika. Zanimivo je, kako bandu uspe narediti zelo težak komad, a ga obarvati z nekakšnim upanjem, ki se kaže v izbiri ritmov in tonov.

Five Blocks to the Subway je tipični komad Biohazard, ki govori o težkem življenju malega človeka – besedilo je napisal Bobbyjev oče, govori pa o tem, kako morajo ljudje vsak dan iti s podzemno železnico v službo, pri tem pa se soočajo z vsem živim. Kot zanimivost omenjam, da gre za eno prvih pesmi, ki so jo napisali za ta album.

Pride ter Human Animal sta noriji, ki kar kličeta k moshpitu. Besedilno in glasbeno sta zelo poskočni in močni, sploh Pride s svojim vodilnim strukturnim motivom. Tu je še rahlo melanholični Lack There Of, ki govori o zaupanju (ali njegovem pomanjkanju). Uvodni govor je fantastičen, sempli pa prihajajo celo iz Tarantinovega filma Reservoir Dogs.

Ena najmočnejših skladb je Failed Territory, ki se začne z odličnim uvodom, odigranim na klavir (Graziadei) in klasično akustično kitaro (Hambel). Rahlo flamenkovski pridih je super uvod v res močan komad, ki govori o nesmiselnem umiranju na ulicah zaradi bojev tolp. Nedvomno močna je tudi zadnja na albumu, s klavirskim uvodom okronana pesem o družinskem nasilju, Love Denied, v kateri Hambel spet pokaže, da zna pisati res odlične solaže in se vsaj tokrat izogne kitarskemu efektu wah-wah.

Da je S. O. T. W. A. res pomemben album, kaže tudi velik delež pesmi, ki jih s tega albuma vedno igrajo v živo, vsekakor pa je vrhunski primerek bogate zapuščine newyorške zasedbe. V to se boste lahko tudi prepričali prihajajoči torek, 7. julija, v Zagrebu, kjer bodo nastopili skupaj s Sworn Enemy, pri čemer pa bodo poleg klasičnih pesmi s prvih treh albumov predstavili tudi najnovejši album Divided We Fall, katerega recenzijo ste že imeli možnost brati na Paranoidovih straneh.