Oktobra lani je izšel dolgo pričakovani, vrnitveni album newyorške metal/HC zasedbe Biohazard. Zakaj dolgo pričakovani? Od predzadnjega (Reborn in Defiance) je minilo dobrih 13 let, hkrati pa gre za prvi album z znova (upam, da tokrat tudi dokončno) utrjeno originalno postavo, ki jo tvorijo Evan Seinfeld (bas, vokal), Billy Graziadei (kitara, vokal), Bobby Hambel (solo kitara) in Danny Schuler (bobni). Ta je nazadnje skupaj ustvarila zdaj že legendarni album State of the World Address, ki je izšel davnega leta 1994.

Biohazard so že od samega začetka uspešno inkorporirali metal in punk/hardcore, oboje prepojeno s tipičnim newyorškim groovom. Že na prvem albumu, naslovljenem preprosto Biohazard, smo lahko slišali močne vplive tako Black Sabbath kot Agnostic Front in podobnih, seveda pa se ni mogoče izogniti primerjavam tudi s kultnimi Carnivore in Type O Negative (zanimivo dejstvo: Biohazard je ime, ki ga je bandu dal eden in edini Peter Steele). Dvojni vokalni napad, močan groove, dinamični bobni, zapomnljivi riffi, razgibane strukture, izrazit bas ter preproste, a efektivne solaže so nekaj, kar smo pri Biohazard videli že na samem začetku – in kar lahko vidimo (ter slišimo) tudi danes.

Sam sem praktično oboževalec zasedbe tudi, ko pomislim na obdobje albumov brez Bobbyja Hambla (torej od ca. 1996 do 2007), pa tudi Reborn in Defiance mi je dejansko ljubši kot recimo trije pred njim (kar pove veliko, glede na to, da je Evan Seinfeld na Reborn in Defiance praktično izbrisan s posnetka). A priznati moram, da je Divided We Fall album, ki sem ga res čakal.

Vsebuje vse tisto, kar sem naštel dva odstavka višje, in to je jasno že od otvoritvenega singla (Fuck the System) dalje. Album vsebuje kar nekaj hitrih komadov, tisti počasnejši pa so, seveda, močno zagruvani. Deluje kot precej dober miks albumov Urban Discipline in State of the World Address. Kakršnega koli eksperimentiranja z zvokom, kot smo ga bili vajeni na albumih Mata Leão ali New World Disorder oziroma Uncivilization, tukaj (žal ali na srečo) ne boste srečali. Je pa zvok vseeno treba poudariti – smo le v 21. stoletju in Matt Hyde (med drugim producent, ki je sodeloval tudi s Slayer, Hatebreed, Deftones …) je uspešno udaril zvočni »štempelj« plošči, ki res pokaže, kako rušilne pesmi lahko ustvarijo štirje možje iz Brooklyna v New Yorku.

Priznati moram, da ni lahko preklopiti v novo zvočno sliko (če se spomnim trenutkov, ko so me novi albumi Body Count s tem modernim zvokom kar krepko spravljali ob živce). A ko se album v predvajalniku odvrti drugič, je stvar jasna – tole so Biohazard, da bolj ne morejo biti.

Album Divided We Fall ima vse: dobro glasbo in super sporočila ter uspešno posreduje v vaša ušesa tisto energijo, ki jo Biohazard tako dobro delijo tako na ploščah kot v živo. Kar se pa »živega« tiče, ne pozabite – možje (skupaj s Sworn Enemy) pridejo v nam ne tako oddaljeni Zagreb 7. julija 2026 in gotovo je, da bo material albuma Divided We Fall brez težav stal ob nespornih klasikah s prvih treh albumov.

Fuck shit up!