Kot je že bilo očitno v recenziji njihovega zadnjega albuma Divided We Fall ter iz rubrike Iz ropotarnice, v kateri sem se razpisal o albumu State of the World Address, je bila pot v Zagreb na lep poletni torek obvezna. Biohazard so resda band, ki se karakterizira kot »New York Hardcore«, a je precej več, saj v svoji glasbi lepo povezuje metalske, pankovske in tudi hiphopovske korenine.

V Zagreb so se možje vrnili po 29 letih – prvič sem jih gledal tam kot 15-letni mul'c, ko so v rock klubu Remetinec (v bližini današnje Arene) predstavljali četrti studijski album Mata Leão (Warner Music, 1996) ob spremljavi prav tako ameriških My Own Victim, zagrebških Pure Stems Pack ter reških Unlogic Skill. Tokrat so se v Zagreb vrnili v originalni oz. kot sami pravijo »OG Biohazard« postavi: Evan Seinfeld (bas/vokal), Billy Graziadei (kitara/vokal), Danny Schuler (bobni) in Bobby Hambel (solo kitara) v sklopu turneje Divided We Fall.

Boogaloo v centru Zagreba je tako rekoč nekje v okolici, saj iz Ljubljane pridete tja v 90 minutah (avtocesta »Dolenjka« je običajno najbolj prevozna AC v Sloveniji), če pa bi šel iz rojstnega mesta, pa bi bil tam v pičlih 35 minutah. Zadeva stoji ob glavni cesti, ki gre skozi Zagreb, parking sredi tedna pa je tudi lahko dobiti v kar nekaj okoliških ulicah (priporočam Časmanovo, ki je od kluba 2 minuti stran in omogoča parking v višini 0,70 EUR na uro).

Pred vhodom v klub je ob napovedani uri odpiranja vrat (19.30) bilo malo število ljudi, a to se je kmalu spremenilo. Hitro smo se odpravili v prijetno ohlajeno prostorno notranjost kluba, v katerem so oder že zasedli Striking 13 iz Los Angelesa. Tole jim je bila prva evropska turneja, v 30 minutah pa so predstavili svojo vizijo metaliziranega hardcora, ki je spominjal na Merauder, Hatebreed ipd. Svoj set so kljub maloštevilni publiki (število se je ob prihodu naslednjega banda potrojilo) odigrali suvereno in energično. Možje častijo dober groove metal, ne bojijo pa se niti kakih bolj thrash metalskih prijemov. Zanimivo je, da back vokale poje bobnar, ritem sekcijo pa je odlično dopolnil basist, čigar »slapanje« po basu je bilo res dobro! Kitarske linije so bile malce nejasne, razločilo pa se je, da je zadeva res heavy. Glavni vokal se je gibal bolj v kričeči maniri, vmes pa niso porabljali časa za dolge govore, ki smo jih vajeni predvsem od hardcore bandov. Zelo dobro!

Sworn Enemy so legende scene, a sem jih v živo gledal šele prvič! Nastali so leta 1997, prvi dve leti nastopali pod imenom Mindset, nato pa leta 1999 postali Sworn Enemy. Do zdaj so posneli šest studijskih albumov, pri čemer je do zdaj zadnji album Gamechanger izšel pred dobrimi sedmimi leti. Če sem prav razumel, je njihova setlista v 30 minutah obsegala komade z vseh plat, nastop pa je bil ubijalski. Zanimivo je tudi to, da ima band poleg basa, bobnov in glavnega vokala še tri kitare, in to je v torek zvenelo rušilno! Energija z odra se je prenesla v publiko in kar kmalu se je pod odrom odprl masiven pit, v katerem so akrobacije izvajali najbolj »diehard« oboževalci, ki pa v svojem bojnem plesu začuda niso nikoli vžgali po kakšnem fotografu ali fotografinji, ki jih je bilo precej (foto pita ni bilo, saj Biohazard niso hoteli ograj pod odrom). Kitarski trio je torej rušil s svojimi metal in hardcore riffi, basovska podlaga je tresla drobovja, boben pa je tankovsko pomendral vse pred seboj. Dodajte k temu še karizmatično kričanje in voila! Sworn Enemy so vaš novi najljubši band! Vrhunsko! Treba je še poudariti, da se je pod odrom s pirčkom v roki in največjim nasmehom na obrazu na polovici njihovega nastopa znašel še Bobby, solo kitarist pri Biohazard, ki ne samo, da je norel in k norenju vabil še ostale v publiki, temveč se je poleg še brez težav pogovarjal, fotkal itd. Vsaka mu čast!

Kar kmalu se je Bobby pridružil svojim bratom v Biohazard, ki so po kakšnih 20 minutah zasedli oder Boogalooja in nam spet dali koncert, ki ga ne bo moč pozabiti!

Biohazard sem v življenju videl nekajkrat (Zagreb, Maribor, Nova Gorica, festival Brutal Assault) in niti enkrat niso imeli enakega nastopa, zaradi česar jih vedno rad grem gledat, če so le blizu in če mi to dovoljuje čas oz. denarnica. Koncert so odprli s totalno norišnico v obliki hita Wrong Side of the Tracks, ki se je sprva pojavil na njihovem prvencu, nato pa v bolje posneti obliki na kultnem (in po mnenju mnogih »the Biohazard« albumu Urban Discipline). Po začetku je Seinfeld hitro ustavil dogajanje in spodbudil folk, da naredi circle pit, kot se zagre. Norcem ni bilo treba dvakrat reči in Biohazard so pognali nor ples. Letela so telesa, leteli so piri, letel je švic!

Nadaljevali so s Shades of Grey, s katerim so leta 1997 odprli set. Takoj so me vrnili na tisti 12. marec, ko sem v Remetincu skakal kot zmešan, še vedno skeptičen, da sem dejansko na koncertu enega meni najljubših bandov (YouTube še hrani videoreportažo, ki jo je pripravila takrat popularna oddaja na hrvaški televiziji, Metal Mania). Nato je bil čas za Urban Discipline in norenje se je samo še stopnjevalo. Vokalno sta tako Billy kot tudi Evan odlično opravila svoje poslanstvo, za njima je Danny nabijal kot žival z največjim občutkom za groove, Bobby pa se je kljub svojim slabim šestim križem manifestiral povsod po odru kot vrtavka. Nadaljevali so s hitom Tales from the Hardside, potem pa je bil že čas za otvoritveni komad z albuma Divided We Fall, Fuck the System. Z njim so nam pokazali, da je nov material več kot dostojen konkurent železnim hitom.

Nato se je stvar spremenila s komadom Down for Life. Nekje na sredini komada se je ustavil boben. Band je pogledal, kaj se dogaja. Vidno vznemirjen Schuler je zapustil bobnarski tron in se usmeril proti zaodrju. Eden najbolj skuliranih ljudi na sceni, ki je znan po svoji skromnosti in prizemljenosti, je odšel z odra. »Koji kurac?« je bilo vprašanje, ki se je že kazalo na obrazih članov banda in pravzaprav na obrazih vseh prisotnih. Billy in Evan sta začela pojasnjevati, da je prišlo do tehničnih težav, kar se lahko zgodi vsem bandom, ki so »real«, kot pravijo, in ne uporabljajo »backing trackov« itd. Ko je bila pavza že daljša, vznemirjenje pa večje, so prvič v zgodovini odigrali bonus a cappella hit Ink z albuma State of the World Address. Nato je Bobby začel razlagati nekaj v mikrofon, Billy hvalil Zagreb in Hrvaško, Evan je živčno stal na robu odra, ekipa na odru pa delovala zmedeno.

Nekaj je narobe!

Izkazalo se je, da je Dannyja Schulerja zjebala vročina ali pa vlaga ali slab zrak na odru. Trajalo je skorajda 30 minut, da se je vrnil na oder, a folk ga je potrpežljivo čakal. Ko se je usedel na bobnarski stol in je band začel igrati hit, zaradi katerega sem sploh izvedel, da obstajajo Biohazard (gledajoč live video za pesem Black and White and Red All Over, ki so jo posneli leta 1992 ali 1993 na festivalu Dynamo in jo je MTV predvajal do onemoglosti, je bilo nervoze konec). Prevladal je KAOS, ki ga od Biohazard pričakujemo.

Band je žal izpustil še dve pesmi z novega albuma (Fight for Freedom in Eyes on Six), a nam je zato (ekskluzivno!) ponudil klasiki Five Blocks to the Subway ter Victory, ki so ju odigrali v celoti. 

Nato se je v intru komada Punishment z odra slišalo »Our stage is your stage!« in na oder so zvlekli malodane pol dvorane. Začeli so se prvi toni in do konca komada je bilo pol Zagreba na odru. Ekstaza je bila nepopisna! 

Nato je Seinfeld nagnal folk dol, zajebavajoč se, da »naj se živali vrnejo nazaj v svoje kletke«! Zadnji komad je bil seveda nujno Hold My Own, s katerim so zaključili norijo in se odpravili z odra, Danny pa na več kot nujen počitek (če ne celo zdravniško intervencijo).

Spet smo torej bili priča kaosu à la Biohazard in dogodku, o katerem se bo še dolgo govorilo. Morda si v prihodnje vseeno želim, da bi v setlisto vrinili tudi komade z albumov, na katerih ni igral Bobby in so tudi res super, vsekakor pa si želim, da spet pridejo blizu in da norenje pod odrom ali na njem ni bilo zadnje!

Down for life!