Shamaatae, ki stoji za black metal bandom/projektom Arckanum, je z Beswærilsin ustvaril odlično torto in jo nato pokvaril z glazuro. Predstavljajte si, da izdelate čudovito naravno sadno torto, ki je prepojena s sokovi različnih sadežev. Biskvit je torej povsem mehak in »moker«, tako da se na jeziku ne stopi, temveč že kar razpade. Ves duh in okus po naravi, ki pri jedcu spontano izzoveta tople spomine na babico in njeno domačo kuhinjo izpred xy let, nato pokvari debela, grenka in trda čokoladna glazura, ki spominja na dedkov prisrčen, a hudo spodleteli zažgani poskus kuhanja.

Kdaj ste pomotoma kliknili na kuharski portal, se sprašujete? Niste, še vedno berete svoj najljubši spletni metal časopis, še vedno berete recenzijo aktualnega albuma švedske enočlanske zasedbe Arckanum. Povsem v nasprotju s tem, kar je napovedal junijski EP Motestandarin oziroma njegova dva komada Skaepna Aer Krigh in Anskoti, je Beswærilsin vse kaj drugega kot hiter, kompakten ali dinamičen. Vse to sicer je, ampak ne pod črto, kajti tradicionalno blackmetalsko izkušnjo »pokvarijo« atmosferični izseki in/ali dodatki, ki album povsem po nepotrebnem razvlečejo.

Prvi tak nevšečen intermezzo se zgodi med drugim komadom Utgarþzeþer, ki je naenkrat prekinjen z instrumentalnim vložkom, ki z igranjem akustične kitare, lahnega bobnanja in recitala v stari švedščini spominja na dogajanje ob tabornem ognju kakšnega domorodnega ljudstva. Naslednji rez se nato zgodi s celim komadom; Gyghra Hirþi v glavnem temelji na počasni nedistorzirani kitari in krakanjem vrane. Zadnji rez ali reza sledita na koncu, kjer srečamo komada Trulmoþir (folklorno-ritualistični vložek) in Twæþursaspa (skoraj 9-minutni recital, katerega vsebina bo večini zaradi nepoznavanja (stare) švedščine ostala zavita v tančico skrivnosti). Sicer je njuno pozicioniranje na koncu – v vlogi zaključnih komadov – povsem na mestu, saj pač zaključita album, a kaj ko kot takšna za avtorja tega besedila nimata neke prave dodane vrednosti, saj načeloma ne povesta ali ponudita kar koli novega in/ali bistvenega.

Če torej vse opisano odštejemo, dobimo dobrih 40 minut všečnega melodičnega black metala, ki v marsičem spominja na to, kar smo od Arckanum že vajeni, in ki potrdi vse, kar je Matej napisal v recenziji povezanega EP-ja. Glede na dolgi premor med predhodnikom Den förstfödde (2017) je Beswærilsin še vedno dober album, ki nadaljuje tradicijo banda, le da ne poteši želje po hitrem srečanju na kavici, temveč predstavlja srečanje s študijskim kolegom, s katerim se človek po dolgih letih prekinjenega stika ponovno odloči za druženje ob kozarcu ali dveh dobrega viskija in poglobljeni debati.