Arckanum je eden tistih bandov oziroma projektov, ki polarizira skupnost ekstremnega metala: na eni strani skoraj fanatični privrženci in na drugi tisti, ki ustvarjalcu Shamaataeju (Johanu) ne priznavajo pravega statusa med velikimi. Priznam, da se z Arckanum pred tem sploh še nisem srečal, in ko sem delal domačo nalogo in poslušal star material, sem nekako tudi razumel, zakaj ne. Na Paranoidu smo recenzirali Sviga læ leta 2010, Arckanum je nato izdal še tri cele albume in nato nekje v letu 2018 domnevno zaključil svojo ustvarjalno pot. Morda je prav zato nepričakovani EP Motestandarin (no, zdaj pravzaprav zaradi moje omahljivosti z njegovo recenzijo pričakujemo že ploščo konec oktobra) ponovno razburil duhove in po internetnih komentarjih sodeč zbudil tleči žar fanatizma pravih fanov.

Ob uverturi v EP, primerljivi Hvite Krists død od Satyricon, se mi naježijo dlake. Hkrati me v uvodnem instrumentalu nemudoma zmotijo na prvi vtis z UI programirani bobni (čeprav je avtor sicer izurjen bobnar) in njihova repetitivnost. A slaba volja ne traja dolgo; po minuti in pol me preobrat enostavno odnese v podzavestno brezlasno čupanje. Riffi so tako nalezljivi, da komad v tem delu preposlušam tisočkrat. Upočasnjen, a nasilen baterijski napad na vse čute, ritualistična vokal in vajb, prvotno navidezno monotonost razbijajo NWOBHM riffi, pick scrapi pa prebijajo konstanten BM tremolo, ki je pravzaprav tudi glavna stalnica. V tandemu ga spremlja lepo slišen bas, zopet nekaj avtorsko atipičnega. Drugi komad se drži bolj »by the book« formule ere modernih Darkthrone z nekaj presenečenji v drugi polovici ter s fenomenalnim in spevnim zaključkom, ki kar kliče po koncertnem skandiranju (vem, ne bo se zgodilo). Zdaj, ko vemo, da EP ni zrasel v izolaciji, temveč kot napovednik cele plošče, deluje kot dobro premišljen napovednik in reklama. 

Motestandarin je konkreten odmik od bolj zgodnjega, surovejšega materiala, čistejši in z boljšo produkcijo, hkrati tudi žanrsko predrugačen do te mere, da bo verjetno kakšnega dolgoletnega fana tudi razočaral. Kot nekomu, ki fanatičnega »fandoma« originalnega Arckanum niti ne šteka, kolaboracija z viking metalom neverjetno dobro špila, zlasti v luči arhaičnega skandinavskega jezika, ki ga uporablja tekstopisec, in tematike, ki jo v teh tekstih raziskuje. Nova plata Beswærilsin se je tako nepričakovano znašla na mojem radarju in odštevam dni, ko jo bom lahko poslušal v celoti.