Ja, poljska metal scena v 90-ih ni bila le Graveland, Northland, Vader in Behemoth. V njenih nedrih se je skrivalo še veliko več. Eden teh »veliko več« predstavlja tu recenzirani prvenec skupine iz Krakova, ki svojega glasbenega ustvarjanja ni podredila prevladujočim (death in black) trendom tistega časa, ampak se je lotila ustvarjanja nečesa svojega in lepega – mračnega death-doom metala[1].

Skozi enostavno prijetno zveneče igranje klaviatur ob zvokih trstenk ter pridušenih recitacijah v poljskem jeziku nas v prijetno blago mračno in žalostno atmosfero vpelje uvodni Prologue. 

Pri Melancholy nas zvoki igranja nedistorziranih kitar ter klaviatur kot plazenje kadila vodi naprej v mistično-mračno atmosfero pričakovanja, katero pretrga in zapolni počasno žagajoče igranje kitar pod zvočno-dirigentskim vodstvom klaviatur. Pesem dobi podobo melodično-ritmičnega (vendar ne pretežkega) trepetanja plamena sveče v popolni temi. Odmevajoče igranje lead kitare pesmi prilije čustvo bridkosti, medtem ko ji zelo razumljiv growl doda občutek grozljivosti. Skozi potek glasbe ter grizenje vokala pride v pesmi kot celoti do uprizoritve medsebojnega prelivanja bridkosti glasbe ter mračne strašljivosti vokala. 

Klaviaturski interludij (Interlude), ki zaradi kontinuiranega odmeva zveni kot tuljenje volkov, se iz valov zvokov preobrazi v igranje klavirja in nato (s pompozno-sunkovitimi intermezzi) v medij ustvarjanja živčne napetosti. Skladno s svojim imenom deluje kot igla, ki vodi poslušalčevo nit zbranosti do pesmi Dolor Ante Lucem. Ta se kot kontrapunkt predhodnici pokaže kot počasno in težko mletje električnih kitar v svinčeni duši glasbe jeznega death dooma. Tudi počasen in globok ter malenkost odmevajoči growl se lepo zliva v prelep prikaz tega, kako je nekoč (lepo) zvenel death-doom metal. Zaprite oči in uživajte v svobodi izraznih razsežnosti in nravi dramatičnosti death dooma.

Sledi Gods of Steel, ki – zanimivo – po ritmu z uporabo odtenka čistega vokala in načina petja močno spominja na glasbene koncepte, ki so jih kasneje začeli razvijati The Ghost. Z dvigovanjem napetosti skozi igranje klaviaturskih melodij se v pesem vrne growl, tako spet dobimo napet in solidno težak gothic death doom[2]. Koraki v smeri gothica znotraj dooma, ki ga krona cvileče zavijanje lead kitare, pesmi pridoda nove širine (že skoraj psihedelične) atmosferičnosti ter jo naredi še zanimivejšo. Sploh s takim zaključevanjem (do zadnje sekunde) se pesem razvije v enega od nespornih vsepomenskih vrhuncev plošče.    

And Just the Birds se začne z igranjem nedistorziranih instrumentov v dramatičnem valovanju klaviatur, ki ustvari občutek sicer neresnične, vendar zelo neugodno napete atmosfere, potencirane s pridušenim petjem čistega vokala. Ko zažagajo in zacvilijo kitare kot odziv na igranje bas kitare, se neugodna atmosfera spremeni v surovo in nasilno gotsko-strašljivo atmosfero. Prelepo – koliko raznolikosti gotskih občutkov zmore pesem ustvariti tako enostavno in v tako kratkem času. 

V Apocalyptic Visions (Part II) se strašljiv uvod ob zvokih zavijajočih kitar in tulečih klaviatur odpre v deklamacijo[3], ki zveni kot molitev zaradi na orgle spominjajočega igranja klaviatur. Glasbeno dogajanje v pesmi je intenzivno, sunkovito, ponekod vratolomno in vsebuje vse strukturne elemente grške tragedije. Brez distorzije, vendar do konca dramatično, do zadnjih tonov klaviatur. Je to molitev, vizija, prerokba ali prekletstvo? Pesem vprašanje pušča odprto in iskanje odgovora prepusti poslušalcu, sploh zadnja dva verza izpovedanega besedila.

Živčno »trmičkanje« po višjih tonih klaviatur ima vlogo ustrezno napetega uvoda za pesem z naslovom Anxiety. Z vključitvijo zamolklih bobnov se pesem spremeni v zanimiv (malenkost gotsko strašljiv) instrumentalni ep. Bobnanju se pridruži melodično in zateglo zveneče počasno mletje kitar. Iz lahkotnega gotskega letenja strmoglavimo v temnice death dooma, kjer nas v plazenje po tleh prisili surovi growl. Če naj bi tiho petje z moškim čistim vokalom delovalo kot blaženje ran ob občutku stisnjenosti, vključitev ženskega petja izpade štorasto, saj se ne zlije najbolje s pesmijo. Ali glasba upravičuje naslov pesni? Ne, sam bi pesmi (glede na glasbo) prej dal naslov Desperation in Depression. V kontekstu death dooma iz 90-ih vseeno ne izpade slaba.

Landscape of Sadness ne pozna milosti, saj z intenzivnih kitarskim žaganjem in globokim hrapavim growlom death doom skozi ušesa zapelje brez predigre. Vokalna komunikacija med growlom in čistim moškim vokalom pokaže na vpliv glasbenega dela prvih plošč mojstrov Tiamat, vendar je pesem v svoji atmosferičnosti in tehnični izvedbi vseh dimenzij občutkov, ki jih ustvarja igranje kitar, veliko več kot kopija švedskih mojstrov dooma iz 90-ih.

Lost Flowers zaradi načina rabe in odtenka petja s čistim vokalom spominja ponovno na stare dobre My Dying Bride (s klaviaturami namesto violine), vendar jo soliranje kitare potegne v čisto drugo sfero in ji da pošteno dozo rokerske (morda na trenutke mojstrsko psihedelične) moči. Tako pesem postane čisto nekaj drugega – verjetno res roža, kakršna se je v času in skozi prevladujoče trende v gothic-death doomu res izgubila.

Nov interludij, ki zaradi deklamacije tokrat spominja na prijeme Moonspell, nas popelje do Violent Fields of Extinction. Po naslovu pesmi bi lahko mislili, da bomo prejeli brco thrasha, vendar namesto tega dobimo pridušen in jokajoče kitarsko zamorjen doom metal, pomešan s sekvencami vršanja surovosti (čistega evropskega) death metala.

Srednjeveško zvenečemu klaviaturskem interludiju sledi Epilogue (Fragment of Leopold Staff’s Poem) z melodijo prve pesmi ob zvokih trstenk in čistim, z žalostjo pridušenim deklamiranjem s trpkim čistim vokalom. Čeravno ne razumem izpovedanega, lahko potrdim, da se tudi poljski jezik prelepo poda doomu. Res lepa pesem …

In za konec še The Shadow of Notre Dame Cathedral – počasen in pridušen doom kitarskih melodij »pogrize« petje z growlom in potem iz temin proti nebu dvigne igranje klaviatur. Čeravno pesem ostaja v okovih mastnega, na death metalu temelječega strašljivega in obupanega dooma, vsebuje tudi kanček inovativnosti. Namreč, v pesem oz. v doom se vključi sintetizirano in robotizirano zveneči vokal! Ho, ho, bravo! Česa takega v obravnavanem žanru ni slišati prav veliko!

Torej, plošča kot celota je prekrasen prikaz mojstrstva ustvarjanja v death doomu v času, ki žanru ni bil najbolj naklonjen, in v okolju, ki zaradi železne zavese dolgo ni bilo v neposrednem in močnem stiku z metalom (kaj šele z doomom). Plošča morda ni največ in najbolje, kar je svetu metala dal gothic-death doom, je pa zagotovo pomemben in lepo poslušljiv spomenik glasbeni smeri v določenem prostoru in času. Temu v sled je plošča danes namenjena predvsem doom zbiralcem in raziskovalcem.

[1] Kot vedno tudi tukaj pravim, da je za dojetje popolne lepote v Ropotarnici objavljenih recenzij recenzirane plošče treba poslušati ob upoštevanju časa (in trendov v metalu) v času nastanka glasbe na plošči.
[2] V pesmi se pojavi zanimivo (nestandardno) kombiniranje petja z ženskim in moškim glasom.
[3] Način z glasom samozatirajočega deklamiranja zelo spominja na prijeme Aarona Stainthorpa pri My Dying Bride.