
Iz ropotarnice: Darkthrone – Under a Funeral Moon
Iz ropotarnice: Darkthrone
Under a Funeral Moon
Peaceville Records, 1993
8. 5. 2026
Darkthrone, sveti Darkthrone!1 Darkthrone so in niso! So, ker so njihove plošče z nami že dobrih 45 (!) let, ter niso, ker so njihovi nastopi redkejši od nastopov finskih krščanskih black metal skupin v Severni Koreji.2 Bodi si že, kot si že bodi, Darkthrone so (vsaj) od srede 90-ih let prejšnjega stoletja v prejšnjem tisočletju brez neposredne vključenosti (baje so bili takrat za to še malo premladi) v družbeno angažirane aktivnosti odstranjevanja levantinsko monoteističnih arhitekturnih tujkov s tal avtentično-staroversko-nordijskega predstavljali stilski3 in glasbeni arhetip drugega vala norveškega black metala. Estetsko vizualno in glasbeno puristično surovi, osredotočeni na individualno, statično in hladno doživljanje vsega, so predstavljali upor proti opičnjaškemu poskakovanju in »širokohlačarstvu« ameriško komercialnemu duhu »groova« v metalu4 (od thrash do death metala in kasnejših izbljuvkov n*-metala, (vpiši izmišljeno besedno zvezo) – cora ipd.).
Dasiravno se Darkthrone povsem upravičeno najbolj enači s Transylvanian Hunger, pričujoče besedilo (iz spoštovanja do prve black metal plošče, ki sem jo kupil pri nas davno nazaj v Rock Hard trgovini v centru Ledina) posvečam njeni predhodnici. Gledano na ploščo kot na celoto, so njena sporočila pozno najstniško, satanistično-nihilistično osebnoizpovedna, brez otipljive promocije katere od specifičnih satanističnih smeri/dogem.
Zadušeno igranje kitar, komaj slišno zamolklo bobnanje, jasen grim vokal in pridušena produkcija … še danes se sprašujem, kako je bilo s tako malo uporabljene tehnične opreme mogoče ustvariti tako prekrasno čarobno črno atmosfero. Natassja in Eternal Sleep je strašljiva temačna žalostinka, kjer jedka bolečina kot 100-% kislina razjeda ušesa skozi odmevajoči grim vokal, medtem ko igranje kitar ustvarja in napolnjuje ozadje in atmosfero žalovanja. Bobnanje, kjer stopi iz dimenzije skoraj neslišnosti v dimenzijo polslišnosti (npr. pri kriku imena ali napovedi tistega, kar bo izpovedano v nadaljevanju), nastopa kot poudarek izpovedanemu … »So pure, so cold!« so besede sicer s prve pesmi na naslednji plošči skupine, vendar slednje najlepše opišejo popolnost krasote te blackmetalske glasbene lepote.
Summer of the Diabolical Holocaust je hitrejša in kot »divja jaga« vršeča pesem. Čeravno je bobnanje topo in komaj slišno, kot grmenje daje vtis, da gre za pesem za napad, slednja v resnici izpoveduje osebno sporočilo upora in osvoboditve ter združitve z »Bistvom« zla skozi samomor.5 Gre za kompozicijski triptih dveh divjih kitarsko-bobnarskih delov in enega počasnega, ustvarjanju usodnosti atmosfere posvečenega, sestavljenega iz zamolklega bobnanja ter zamazano zadavljenega cvilečega igranja kitarske solaže. Besedilo je neposredno in surovo, medtem ko glasba s svojim divjanjem spodbuja k dejanjem jeznega afekta.6 Surovo, zlo in zavito v prihuljeno blackmetalsko jezo.
The Dance of Eternal Shadows je mogoče opisati z besedno zvezo »Fist in the face of god«, ki je v death in black metalu pogosto uporabljena. Počasno in razštelano pošvedrano zaigrani kitarski akordi ustvarjajo strašljivo napeto atmosfero. S pospeševanjem tempa glasba občutek strašljivosti privede do točke dušečega in drevenečega strahu. V takem ambientu vokal skozi izraze gnusa in bogoskrunstva do sveta »božjega jagnjeta« izpove svojo prisego bogu podzemlja, počasi, ob odmevajočem bobnanju in kot volčje tuljenje zavijajočem grim vokalu. Krik vokala v zadnji kitici na magistralen način poudari zlovešče sporočilo pesmi: v hladu, v mraku in črnem plamenu prvovrstnega prvinskega black metala drugega vala.
Unholy Black Metal je po besedilu najbolj eksplicitno satanistična pesem, ki izraža gnus ter sovraštvo do izvora in vsebine v Evropi (zaenkrat še) dominantne levantinske monoteistične religije. Celotna kompozicija pesmi je v osnovi prvinsko primitivna; tako se vsak verz začne z besedo »When«, medtem ko je glasba prvinsko surova (take so tudi kratke cvileče solaže, ki zvenijo kot suha, pred hudo nevarnostjo opozarjajoča sirena) in pridušeno zveneča. Njeno glavno moč (na določenih mestih bolj kot na drugih) predstavlja odmevajoči grim vokal. Kot celota pesem v mojih zaznavah deluje kot manifest black metala.
Še ena pesem, ki zveni kot blackmetalski satanistični manifest, je To Walk the Infernal Fields. Gre za eno prepoznavnejših pesmi na plošči. Zaradi načina bobnanja7 in rabe vokala kljub naglašeni razštelanosti igranja kitar deluje zelo, no, ritmično melodično. Ritem se sicer skozi pesem ne spreminja kaj dosti, vendar tudi nima razloga, da bi se, saj morajo manifesti skozi vso svojo vsebino imeti neko nepretrgano rdečo nit, in v tem je pesem odlična. Petje da vse od sebe: od odmevanja do krikov. Pesem je zato mračna, strašljiva, satanistična in polnokrvno blackmetalsko zveneča. K občutku oglušujoče strašljivosti veliko prispeva počasnejši intermezzo v pesmi, ki sikne proti koncu pesmi.
Da je bila med člani ožje skupnosti norveškega black metala obče razširjena ideja žrtvenega samomora kot sredstva ter načina samorealizacije in reinkarnacije v satanistično bistvo, izkazuje/potrjuje Under a Funeral Moon. Prek melodij deluje igranje kitar živčno-tesnobno, medtem ko zadušeno (in komaj slišno) bobnanje daje občutek bitja srca. Spremembe ritma in tempa glasbe (v vsej vesoljni moči surovosti norveškega black metala, prebičanega z zategnjenimi solažami kitar) so filigransko povezane s spremembami fokusa sporočilnosti pesmi. Ta se najprej preko hitrosti razdivja do končnim meja besnenja in nato sunkovito ugasne kot pretrgano bitje srca, in s tem tudi glasbeno popolno ponazori konec prizadevanja in boja življenja, da obstane v boju s smrtjo. Slednja na koncu v sunku s tišino prevlada v žrtvenem samomoru.
Še najbolj enodimenzionalno na plošči zveni skladba Inn i de dype skogers favn, posvečena uničenju, ki ga je prebivalcem norveških dežel prinesla (znova z Vzhoda, podobno kot covid) črna smrt. Drugo sporočilo pesmi predstavlja ljudomrzno čaščenje naravnega okolja, odrešenega človeškega vpliva. Glasba v primerjavi z drugimi pesmimi zveni še bolj šumeče in »iz daljave«. Podobno odmevajoče iz daljave (vendar bolj slišno kot glasba) zveni tudi petje. Dušeče je beseda, ki najbolje opiše atmosfero v pesmi.
Hitrejše šumenje razštelanih kitar in bobnov odpre vrata v temo sanj ter mračnih fantazij v dojemanju satanističnega zla. To je Crossing the Triangle of Flames. Sanje zla divje vršijo in plahutajo skozi kitarske melodije ter kot ogorki žerjavice pekoče zvoke dotikov paličic z bobni. Petje je sicer slabše slišno, ampak ker gre za izpovedovanje sanj, je to povsem na mestu, saj sanje ne smejo biti čisto jasne, da omogočijo svobodo interpretacij. Pesem v svojem zaključku predstavlja dostojen zaključek monumentalnosti plošče. V zadnjem delu namreč strašljiva ter počasnejša interpretacija besedila z bolj razumljivim vokalom ob podpori bolj melodične glasbe in usodnih zvokih topega udarjanja zvonov razpre peruti strahu, mraku in zlu, ki bodo razsvetlili blackmetalsko nebo z naslednjo ploščo skupine, Transylvanian Hunger. To je to, odličen zaključek odlične plošče se rodi nenadoma in kradoma, kot je ta plošča nenadoma in kradoma iz dotedanjih tirnic precej premaknila porajajoči se in nastajajoči prelepi svet drugega vala plamena črne kovine.
Darkthrone nosijo upravičeno ime temnega prestola, saj si zaradi svojih izdaj zgodnjega in srednjega obdobja (kamor uvrščam tudi tu recenzirano ploščo) nedvomno zaslužijo vlogo nedotakljivosti položaja trona v kontekstu drugega vala norveškega black metala. Neposredno s to prelepo glasbo, njeno bajnostjo, opojnostjo, ostrino, mrakom, jezo in mogočnostjo, je lepote black metala vpijala prva generacija slovenskih black metalcev … in bilo je lepo. Brez poznavanja njihovih plošč A Blaze in the Northern Sky, Under a Funeral Moon in Transylvanian Hunger po mojem ni mogoče v popolnosti in v celosti uživati ne v glasbi Emperor ne Satyricon in niti ne Dimmu Borgir. Naj bo recenzija pričujoče plošče prvi generaciji black metalcev v spomin in njim sledečim generacijam v seznanitev kot obvezno domače branje.
[1] Prepričan sem, da bodo okoreli black metalci, ki jih je plamen črne kovine ožgal do kosti in black metala ne poslušajo zgolj rekreativno, razumeli zapisano aluzijo (meni je najljubša priredba tista, ki so jo izvedli Thorns).
[2] Sam sem imel edino življenjsko priložnost njihov nastop (skupaj s Satyricon) priliko spremljati enkrat davno na Wacknu. Nastop so posvetili Quorthonovi prerani smrti tistega leta.
[3] Iskreno upam, da tega zapisa nihče od članov skupine ne bo nikdar zasledil (tudi sam termin arhetip in Darkthrone težko pišem v istem stavku).
[4] Oh, se še spomnite, dragi black metalci, kampanje Deathlike Silence Productions (DSP) »Anti-mosh«? Če povzamem besede hrvaškega domoljubnega post-metal pevca: »Kad se sjetim suza krene /…/« oziroma v prevodu: »Ko spomnim se, se solza utrne (ali: oko se orosi) /…/«.
[5] Zanimivo je, da podobno kot njegov religijski antipod tu izpričani pro-satanizem posmrtno življenje tudi razumeva kot odrešitev.
[6] Kar je – torej besna osebna izpovednost – tudi ena od prekrasnih prvin drugega vala norveškega black metala.
[7] Tu prisotna način in zvok igranja bobnov (na začetku pesmi) je mogoče zaznati tudi v pesmi Wotan s plošče Frost skupine Enslaved.
Avtor:Marko Lemaić







