Nedolgo nazaj je ameriška zasedba Mastodon povila deveti studijski celovečerec, naslovljen Marrow Deep. Gre za prvi album po odhodu in smrti kitarista Brenta Hindsa, prav tako pa gre za prvi album, na katerem se predstavljata še dva nova člana, in sicer kitarist Nick Johnston ter klaviaturist João Nogueira.

Vemo, da ni prav umetnike potisniti v težak položaj zato, zato da bi ti potem ustvarili vrhunska dela. Takšno razmišljanje je, malodane, sprevrženo. A izhaja iz enega ne tako za las privlečenega razmišljanja. Če pogledamo marsikatero umetniško delo, je to nastalo kot posledica neke krize, težkih razmer ipd. Zdi se mi, da je irska zasedba Therapy? v neki svoji pesmi pela, da srečni ljudje nimajo zgodb, metalska zasedba Decapitated pa je po težki tragediji sprožila novo, svet osvajajoče poglavje pod sloganom Iz bolečine do moči. 

In kaj imajo s tem Mastodon? 

Pravzaprav veliko. Pogledavši njihovo obsežno diskografijo se da opaziti, da kar nekaj plošč – sploh tistih najbolj uspešnih – temelji na težkih izkušnjah: Crack the Skye temelji na smrti bobnarjeve sestre, The Hunter na smrti brata nekdanjega kitarista, Emperor of Sand temelji na trpljenju kitaristove matere, predhodnik današnje plošče, Hushed and Grim, pa na smrti dolgoletnega managerja banda. In čeprav se plošča Marrow Deep ukvarja tudi z izgubljenim bojem s težko boleznijo, ki ga je do zadnjega trenutka bíla bobnarjeva mati, je njena osrednja točka težka izguba dolgoletnega kitarista Brenta Hindsa, ki je preminil lani, a v času, ko so ga že vrgli ven iz banda, pri čemer pa žal ni prišlo do pomiritve.

Album Marrow Deep je krajši od predhodnega, a je še vedno precej dolg, saj preseže mejo ene ure, pa čeprav le za pet minut. Ponuja kar 12 pesmi, ki so se zvokovno (čeprav ne vse) kar oddaljile od progresivnega rocka in metala, ki je začel v njihovem zvoku prevladovati z zdaj kultno ploščo Crack the Skye. Marrow Deep je mešanica novejšega, progresivnega zvoka, a hkrati starega, predvsem kaotičnega in ritmično neobičajnega zvoka, ki smo ga vajeni na ploščah Remission in Leviathan. Ob poslušanju se vendarle zdi, da album nima tiste kohezije in koherence, ki smo ju vajeni s prejšnjih plošč, a to je logično – po več kot 20 letih so izgubili enega ključnih ustvarjalcev, hkrati pa se še preizkušajo v novi vlogi kvinteta. Album dejansko deluje, kot da ima dva tematska dela, v obeh pa se čuti manko Brenta Hindsa.

Ta manko ni nujno slab – nasprotno. Po več kot 10 letih Mastodon, čeprav oziraje se v preteklost, zvenijo sveže, energično, agresivno, hkrati pa še vedno eklektično, lepo in zasanjano. Kitarski riffi Billa Kelliherja spominjajo na njegove druge projekte, predvsem na kultne Today is the Day. Laičnim ušesom bodo delovali enostavni, lažji kot prej, čeprav zelo energični in metalizirani. To je evidentno sploh v prvih dveh pesmih. Če pa pogledamo cel album, se opazi Hindsova odsotnost, saj je delež zvočnega eksperimentiranja, sploh pa različnih kitarskih izrazov v obliki njegovih solaž, zelo majhen. Odsotnost Hindsa se kaže tudi v vokalni sliki – basist/vokalist Troy Sanders in bobnar Brann Dailor odlično opravljata svoje vokalne dolžnosti, pri čemer je Sanders gotovo bolj drzen in eksperimentalen, medtem ko je Dailorjeva vloga, čeprav emotivno močna in sploh učinkovita, predvidljivo reducirana na večinoma nežne refrene. Zato je band vključil malo morje gostov – Randy iz Lamb of God, Joe iz Gojire, Josh iz Queens of the Stone Age, Neil iz Clutch in še kdo popestrijo dogajanje, a vokalna vrzel, ki se čuti po spremembi vokalnega tria v duo, je še kako zevajoča.

Dragi bralec in draga bralka, naj pa le povem, da je plošča Marrow Deep kljub očitnim spremembam in novitetam zelo dobra mastodonovska zvočna poslastica. Je zanimiva kot že dolgo ne, je hkrati znana in neznana. Po prvih dveh pesmih tudi nova člana, nori kitarist iz Kanade, Nick Johnston, ki je igral z vsemi živimi, ter brazilski klaviaturist João Nogueira, ki je med drugim v živo nastopal tudi z Lesom Claypoolom, vse bolj prihajata v ospredje, kar se kaže recimo sploh že v pesmi Snakes for Dinner, kaj šele v drugi polovici albuma. Če je prva polovica albuma malo bolj »varna«, je druga polovica tista drzna in kaotična, sploh v zadnjih dveh pesmih, ki sta tudi najdaljši na albumu. Na eni od teh nastopa v uvodu tudi legendarni basist Black Sabbath – Geezer Butler res dobro odpre uvod v pesem, ki deluje kot mastodonovski poklon kultni sabbathovki Planet Caravan.

Zanimivo je, da so za producentsko mizo posedli Kurta Ballouja iz Converge, ki mu je uspelo najti dobro ravnovesje med hrupom in tišino. Če ste vajeni zelo udarnih zvočnih pejsažev, ki krasijo večino albumov, posnetih v Balloujevem hramu Godcity Studios, boste tukaj presenečeni nad tem, kako jasno in pravzaprav nič kar umazano zveni novi album od Mastodon. Poskušajte po njem poslušati Crack the Skye ali pa Leviathan, pa boste hitro vedeli, o čem govorim.

Napadalnost in vrnitev h koreninam torej ponujata prvi dve pesmi, Barbarians Blood ter Poisonous Weapons. Nato gredo malo bolj v varne, predvidljive vode s prvim singlom, s katerim so napovedali ploščo, Your Ghost Again. Snakes for Dinner je emocionalno močna doza miksa mastodontske moči in progresivnega rocka, ki se lepo prevesi v pesem Out Like a Lamb, s katero se spet močno poklonijo progresivnemu rocku. Če se prestavim k zadnji tretjini albuma, A Vampire's Demeanor definitivno zveni kot njihove zgodnje stvari, zadnji dve epopeji, The Vanishing in The Three Fates, pa sta izjemno emocionalno nabiti. Vse, kar ste do sedaj slišali pri Mastodon, torej poskočne bobnarske ritme in sploh sinkopiranje, kitarske vragolije, pomešane z monolitnimi riffi, težko basovsko podlago in večvokalni izraz, je še vedno tu. Vsemu temu dodajte še ščepec precej bolj drznih klaviatur in miks kitarskih žanrov, pa vam bo jasno, kam gredo Mastodon v svoji novi etapi.

Čeprav je emocionalni temelj albuma Marrow Deep težak, pa band, kot je zapisal na spletu, upa, da bo poslušalcem vseeno dal občutek trdnosti in upanja, kot ga je dal njim. Je lep poklon preteklosti in hkrati svež pogled v prihodnost.