Odkar so pred natanko štirimi leti, 28. 6. 2022 (na dan koncerta, op. ur.), Mastodon nastopili v Zagrebu, se je band precej spremenil. Najprej je Mastodon iznenada zapustil ustanovni član in kitarist Brent Hinds, ki je nato nedolgo zatem izgubil življenje v tragični prometni nesreči. S tem se žal nadaljuje niz tragedij, ki že vrsto let spremljajo band in bližnje ljudi njegovih članov. Album Crack the Skye je posvečen Skye Dailor, mlajši sestri Branna Dailorja, saj je pri štirinajstih letih storila samomor. The Hunter je dobil naslov po lovski nesreči, ki je doletela Hindsovega brata. Emperor of Sand sta navdihnila predvsem Troy Sanders, čigar ženi so diagnosticirali (in k sreči tudi pozdravili) raka dojke, ter Bill Kelliher, čigar mati je izgubila življenje zaradi možganskega tumorja. Zadnji dolgometražec Hushed and Grim pa je posvečen preminulemu managerju skupine Nicku Johnu.

Band, ki ga žal zaznamujejo številne tragedije, kljub temu ostaja izjemno trdoživ. Ob izidu albuma Hushed and Grim so Mastodon dejali, da so svojo žalost preusmerili v dober album, tudi tokrat pa so preminulemu Brentu Hindsu posvetili skladbo Your Ghost Again, ki bo del prihajajočega devetega studijskega albuma. Hindsa je nadomestil kitarski virtuoz Nick Johnston, in čeprav prihaja predvsem iz instrumentalnega fusion/prog sveta, sam pravi, da Mastodon posluša že vse od albuma Leviathan. Z Brentom ga povezuje tudi nekaj skupnih tehničnih značilnosti, kot sta uporaba praznih strun in bluesovske fraze, istočasno pa izhaja iz bistveno bolj umirjenih in spevnih glasbenih vod. Z Brannom sta sčasoma postala dobra prijatelja, slednji pa mu je pred časom celo dejal, da bo v primeru, če se kar koli zgodi, prav on prvi prejel klic. Po številnih kriterijih, predvsem zaradi svoje dolge in uspešne kariere v progresivni glasbi, je bil Johnston logična izbira. Z Mastodon je že nastopil na poslovilnem koncertu, posvečenem velikemu Ozzyju Osbournu in skupini Black Sabbath, Back to the Beginning. Od leta 2021 z Mastodon nastopa tudi brazilski klaviaturist João »Rasta« Nogueira, ki je sodeloval že pri oblikovanju zvoka albuma Hushed and Grim, pri novejšem singlu Your Ghost Again pa je prvič uradno naveden tudi kot avtor in izvajalec. Njegova vloga se tako očitno širi tudi onkraj koncertnega člana, kar nakazuje na pomembnejše mesto v prihodnjem ustvarjanju skupine.

Dogodek, ki so ga organizirali Los Angeles Agency, je potekal v zagrebški Tvornici kulture. Že pred odprtjem vrat je pred vhodom stala manjša skupina ljudi, ki se je ob odprtju nemudoma podala v prijetno klimatizirano notranjost, saj je zunaj vladalo peklenskih 36 °C. Eni so takoj stekli v prve vrste – povsem po nepotrebnem, saj je bila dvorana še popolnoma prazna –, drugi so se podali v nakup uradnega merchandisea, tretji pa seveda naravnost v vrsto za pivo. Uro pred nastopom predskupine je bila dvorana še vedno skoraj prazna, zato sem čas izkoristil za čevape. Ob povratku sem z enim izmed varnostnikov povsem nepričakovano zašel v zanimiv pogovor o smučanju v Kranjski Gori. Morda je bila vročina že tako neznosna, da je pogovor povsem spontano zašel v nekoliko hladnejše kraje. Medtem se je Tvornica kulture začela postopoma, nato pa precej hitro polniti za nastop domače predskupine Stonebride. Do začetka njihovega koncerta je bila dvorana že lepo zapolnjena, obiskovalci so zasedli praktično ves prostor, nekoliko bolj zgoščeno pa je bilo pričakovano predvsem pred odrom.

Večer so torej odprli domači Stonebride s počasnim, težki jener m instrumentalom, ki je hitro nakazal, kam pes taco moli – ojačevalci Orange po celem odru, mastni riffi in izrazita stoner/sludge atmosfera. Ko se je uvod zaključil, je za mikrofon stopil kitarist, band pa je nadaljeval v preverjenem stoner metal slogu: počasni, groovy riffi, obilica fuzza in hipnotični ritmi brez pretiranega kompliciranja. K celotni izkušnji so svoje dodale še psihedelično obarvane luči v ozadju, ki so skupaj z glasbo ustvarjale zmeren, skoraj transu podoben občutek. Stonebride svoj zvok opisujejo kot mešanico stonerja, sludgea, psihedelije in progresivnega heavy rocka, v živo pa je prevladovala predvsem stoner doom komponenta. Preostale vplive je bilo iskreno težko zaznati, zato je nastop mestoma deloval nekoliko enolično. Za zaključek se jim je na odru pridružil še peti glasbenik, kar je sprva nakazovalo na veliki finale, vendar se s svojim surovim in drhtečim vokalom žal ni najbolje vključil v sicer soliden nastop. V občinstvu je bilo opaziti nekaj privržencev skupin, kot je Eyehategod, ki so se v nastop tudi najbolj vživeli. Sicer je bila publika lepo ogreta, Stonebride pa so ves čas delovali izredno uigrano in povsem predano svojemu nastopu. Šlo je za tipičen, pošten stoner koncert brez večjih presenečenj – skoraj malo premalo glede na to, kar je sledilo. Celoten nastop je trajal nekje dobre pol ure, zatem pa so tehniki pričeli takoj pripravljati oder za naslednji nastop.

Naenkrat se je iz zvočnikov zaslišal dobro znani Crazy Train Ozzyja Osbourna. Skladba je že zdavnaj prerasla status običajnega komada in postala prava himna, zato je dobršen del dvorane začel peti že s prvim verzom in vse do refrena. Nedolgo zatem, celo nekaj minut pred predvideno uro so na oder stopili Mastodon in brez odvečnega uvoda odprli večer s Tread Lightly in Motherload z albuma Once More ’Round the Sun. V ozadju so se čez celoten nastop na velikem platnu prelivale psihedelične animacije v prepoznavnem slogu Mastodon – nenavadne pošasti, groteskna bitja in živobarvni motivi, kot bi pobegnili naravnost iz kakšne epizode animirane serije Rick and Morty. Temu je sledila tudi osvetlitev, ki ni zgolj spremljala glasbe, temveč je skupaj z vizualizacijami ustvarjala skoraj hipnotično kuliso. Še bolj kot vizualna podoba je presenetila publika. Ta je eksplodirala že ob prvih tonih in velik del dvorane se je praktično takoj pridružil petju. Troy Sanders je občinstvo kmalu prvič nagovoril in bilo je očitno, da ga je odziv navdušil. Takoj je bilo jasno, da razočaranj ne bo.

Kar mi je takoj padlo v oko, je bil bobnar Brann Dailor – nemogoče, da ne bi. Mastodon so namreč eden redkih bandov, pri katerem bobni niso zgolj ritmična spremljava, temveč povsem samostojna glasbena linija. Dailorjevi kompleksni, pogosto nepravilni ritmi ne držijo zgolj tempa, ampak aktivno gradijo skladbe in jih večkrat celo potisnejo v ospredje. Kot da to še ne bi bilo dovolj, je Dailor hkrati zadolžen tudi za značilne visoke vokale, kar je pokazal že v uvodni pesmi Motherload. Skupina je nadaljevala z The Crux in novejšim singlom Your Ghost Again, ki ga je Sanders predstavil kot poklon preminulemu Brentu Hindsu. Trenutek je bil kratek, brez pretirane patetike, a ravno zato toliko bolj iskren. Po skladbi se je na velikem platnu v ozadju pojavila fotografija preminulega Brenta Hindsa, ustanovnega člana in enega najbolj prepoznavnih obrazov skupine. Preprosto in učinkovito smo se tako vsi poklonili legendarnemu kitaristu in vokalistu.

Sledil je meni osebno najmočnejši del koncerta. Crystal Skull, Black Tongue, Megalodon in I Am Ahab so si sledili brez predaha, očitno pa nisem bil edini, ki je komaj čakal ta del repertoarja. Publika je v teh dvajsetih minutah dobesedno podivjala. Med Black Tongue se je nad glavami občinstva že pojavil prvi crowd surfer, kmalu zatem pa se je odprl tudi mosh pit, ki se je med najhitrejšimi deli Megalodon samo še stopnjeval. Po skladbi je Troy Sanders predstavil člane skupine in nekaj več besed namenil tudi novima obrazoma. Brazilski klaviaturist João »Rasta« Nogueira sicer z Mastodon nastopa že od leta 2021, vendar za zdaj še ni povsem jasno, ali je polnopravni član ali koncertni oziroma studijski glasbenik. Povsem drugačna zgodba je Nick Johnston, ki je po Brentovi smrti prevzel mesto glavnega kitarista. Johnston je vokalno prispeval le nekaj spremljevalnih linij, je pa bilo že med prvimi skladbami jasno, da na odru nikakor ne deluje kot nekdo, ki bi še lovil korak s skupino. Njegov slog igranja je izredno sproščen in skoraj brez napora, čeprav Mastodon slovijo po tehnično zahtevnih riffih in kompleksnih aranžmajih. Tudi solaže, ki jih je po novem prevzel Johnston, so zvenele samozavestno in naravno, kot da je del skupine že vrsto let.

Po I Am Ahab je nastal krajši premor, ki pa ni bil posledica tehničnih priprav ali dogajanja na odru, temveč občinstva. To je z glasnim vzklikanjem »Mastodon! Mastodon!« za nekaj trenutkov povsem preglasilo skupino in pokazalo, kakšen odziv je zasedba uživala v Zagrebu. Razgreto vzdušje je nato nekoliko umirila More Than I Could Chew, predvsem s svojim atmosferičnim zaključkom, ki je za nekaj minut zamenjal surovo energijo z bolj introspektivnim razpoloženjem. Že naslednja All the Heavy Lifting je publiko znova predramila, nato pa se je intenziteta nastopa samo še stopnjevala skozi Crack the Skye in predvsem Spectrelight. Ravno med slednjo sta Bill Kelliher in Nick Johnston poskrbela za simpatičen trenutek. Med igranjem sta stopila drug proti drugemu in s prostima rokama odigrala še hitro partijo igre »papir, kamen, škarje«, kot da izvajanje tehnično zahtevnih riffov in solaž sploh ne zahteva posebne zbranosti. Bil je kratek, zabaven trenutek, ki je lepo pokazal, kako sproščeno trenutno deluje skupina na odru.

Za zaključek večera so Mastodon prihranili še Mother Puncher s prvenca, Steambreather in seveda nepogrešljivi Blood and Thunder, ob katerem je pela praktično celotna dvorana. Po zadnjih tonih so se glasbeniki poslovili še z obilico trzalic in bobnarskih palic, ki so jih razdelili med občinstvo, s čimer so sklenili večer, ki je minil skoraj brez enega samega trenutka padca energije. Mastodon v živo zvenijo natanko tako, kot zvenijo na albumih, le da studijski perfekcionizem zamenjajo pristnost koncerta, mogočna vizualna podoba in energija občinstva. Brez kakršnih koli trikov, brez pretiranega zanašanja na podlage – zgolj štirje oziroma danes pet glasbenikov, ki delujejo izjemno uigrano in natančno v vsakem trenutku. Čeprav je skupino skozi več kot petindvajsetletno kariero spremljalo presenetljivo veliko osebnih tragedij, je uspela ostati izjemno kompaktna. V vsej zgodovini je zamenjala zgolj dva člana, kar je danes že prava redkost, ko se v marsikaterem sodobnem bandu postave spreminjajo s skoraj vsako turnejo. Morda je najbolj fascinantno prav to, da Mastodon vseh teh izgub niso zgolj preživeli. Iz njih so ustvarili glasbo. Včasih eno skladbo, drugič kar cel album, v katerega so prelili žalost, jezo in vse, kar je sledilo. Prav zato njihov zvok nikoli ni deloval kot skupek tehnično zahtevnih riffov, disonanc in kaotičnih ritmov, temveč kot nekaj veliko bolj osebnega in iskrenega.

In če sodim po odzivu občinstva v Zagrebu in po samozavestnem nastopu Nicka Johnstona, se zdi, da se novo poglavje zgodbe Mastodon šele zares začenja.