»Konec neke dobe«

Ozzy Osbourne. Kontroverzen, nerazsoden, zmešan, genialen, zadet. Vse to (in številni drugi) so pridevniki, s katerimi lahko povsem upravičeno opišemo Johna Michaela Osbourna, ki se je rodil 3. decembra 1948, otroštvo preživel v soseski Aston v delavskem Birminghamu, nato pa leta 1968 v lokalni prodajalni glasbil pustil oglas »Ozzy Zig needs gig – has own PA«. Oglas, ki je spremenil svet glasbe za vedno. Nastali so Black Sabbath in izkristaliziral se je heavy metal. V sledečih 57 letih so sledile milijonsko prodajane plošče, nepozabni hiti, gigantske turneje, industrijske količine drog, prepiri, pretepi, poroke in ločitve … življenje pač. Divje, turbulentno, večkrat na videz neresnično, a življenje banda in življenje Ozzyja. In 5. julija se je glasbeno življenje teh dveh entitet končalo tam, kjer se je začelo. Na Villa Parku, stadionu nogometnega kluba Aston Villa, za katerega stiskajo pesti Tony Iommi, Bill Ward, Geezer Butler in seveda Ozzy Osbourne.


Ko je svet glasbe 5. februarja presekala novica, da se bo natančno pet mesecev na, za razmere precej majhnem, stadionu Villa Park odvil ta spektakel, se je začel verjetno najbolj divji lov za vstopnicami v metal zgodovini. Kljub cenam, ki so bile med 120 in 500 evri za klasične pozicije, in več tisoč evri, kolikor so stali posebni zlati in platinasti paketi, je namreč 40.000 kart pošlo v kakih dveh minutah, čeprav sem sveto prepričan, da bi z lahkoto prodali vsaj petkrat toliko vstopnic. Stotisoči so torej izviseli, tisti, ki pa nam je uspelo tako ali drugače priti do dragocene digitalije, pa smo lahko samo čakali in se čudili seznamu nastopajočih, ki je bil čisti »kdo-je-kdo« metal glasbe. Sabbathi, Ozzy, Metallica, Slayer, Pantera, GN'R, Anthrax in še gore drugih na enem odru – a me lahko nekdo uščipne?


Na tem mestu moram narediti osebni ovinek, ki za sam report niti ni bistven, postavlja pa okvir razmeroma čustveno obarvanemu pisanju sledečih vrstic. Kot še ne sedemletni mulc sem 20. aprila 1992 v prenosu TV Slovenija gledal koncert, posvečen Freddieju Mercuryju. Na enem najboljših rock žurov vseh časov, v čast najboljšemu rock frontmanu vseh časov, so nastopili Metallica, Guns N' Roses, Extreme, Def Leppard, Tony Iommi in številni drugi, izkupiček dogodka pa je bil namenjen lajšanju težav obolelih za aidsom. Isti koncert je spremenil moje življenje, trdi rock v vseh oblikah pa je od tedaj zvočna podlaga mojega življenja. VHS (mlajši od letnika 2000, zguglajte, kaj to je) tega koncerta imam še danes, še vedno dela, kljub neštetim prevrtavanjem. In ob vsakem ogledu si želim, da bi zadevi prisostvoval v živo, tako da je bila odločitev za obisk nekakšne reprize zadeve pravzaprav čisto logična in po potrditvi lastništva kart smo samo odštevali do dneva, ko se bo stvar zgodila, in vmes tiho upali, da vmes ne poseže še kakšna zdravstvena nevšečnost.

Ni je bilo in 4. julija sva bila z Dominiko na letalu za London. Zakaj za London, ne za Birmingham? Ker so v krasni maniri ožemanja sobodajalci v jeklarskem mestu cene navili do te mere, da je bil zelo soliden hotel v Londonu za štiri nočitve cenejši kot ena nočitev (po ocenah sodeč) v smrdljivi luknji v Birminghamu. Pa, roko na srce, par dni raziskovanja Londona vedno paše, hehe. Ena nočitev v otoškem Babilonu, druženje s starimi prijatelji in že je tukaj dolgo pričakovani 5. julij. Že postaja v Eustonu je polna metalcev, vsi s kakšno pločevinko pod pazduho čakamo samo en vlak in ga tudi do dobra zasedemo. Pogledi se srečujejo, destinacija je jasna, brez besedne komunikacije. Dobra ura udobnega vlaka v dobri družbi mine kot bi mignil in že se znajdemo na glavni postaji v Birminghamu, kjer nas najprej pozdravi velikanski, iz raznih delov kovine zvarjeni bik, ki mu je seveda ime Ozzy. Še en kratek skok z vlakom do predela, imenovanega Aston, in nato sprehod do stadiona, kjer sicer igrajo sedemkratni angleški prvaki Aston Villa. Ljudje se zlivajo z vseh koncev in krajev, kar nekaj je oponašalcev Ozzyja in Tonyja Iommija, drug drugemu hvalimo majice (tudi moja, čisto frišna Savatage je dobila kar nekaj pohval) in nato že šok – vrsta za oblačila in spominke je dolga več deset, da ne rečem sto metrov. Huh, kdo bo to čakal, saj se koncert začne že ob 13.00? No, britanska ljubezen do razvrščanja v kolone brez premisleka je tu trčila ob balkansko miselnost in iznajdljivost, majice (45 funtov!) pa so bile v naših rokah že po nekaj minutah.


Nato še iskanje vhoda in polurno novo čakanje v vrsti na pregled in sredi prvega komada Mastodon smo se znašli tik pred odrom. Dobesedno, kajti naše karte so bile v tako imenovanem zlatem krogu, kjer si se lahko hitro postavil zgolj nekaj metrov od izvajalcev. A pozor, na tokratnem dogodku ima vsak band samo nekaj minut in če zgolj malce dlje pomežikneš, je že vsega konec. Mastodon smo tako zares ujeli zgolj z njihovo počastitvijo slavljencev dneva z udarno verzijo klasike Supernaut, kjer so se jim na odru ob klasičnem bobnarskem podaljšku pesmi pridružili še Eloy Casagrande (ex-Sepultura, Slipknot), Danny Carey (Tool) in Mario Duplantier (Gojira). S to skladbo se je set Mastodon tudi zaključil in že čez nekaj minut je bil oder pripravljen za ameriške hard rockerje Rival Sons. Ti so imeli morda še najtežje delo med nastopajočimi, saj je šlo, glede na ostale nastopajoče, za najmanj znan in tudi najmanj metal band, vendar jim je uspelo publiko vsaj nekoliko dobiti na svojo stran z energičnim nastopom bosonogega pevca Jaya Buchanana in priredbo skladbe Electric Funeral Sabbathov, ki so jo vrinili med svoji skladbi Do Your Worst in Secerts.

Med nastopi skupin oziroma pripravo odra so na ekranih ob strani vrteli videopozdrave izvajalcev, ki jim iz takšnih in drugačnih razlogov ni uspelo v živo sodelovati na koncertu, med njimi Def Leppard, Judas Priest, AC/DC in tudi Cyndi Lauper, Dolly Parton ter Elton John, še najbolj pa nas je zabaval komik Ricky Gervais, ki je Ozzyja pozdravil z videonagovorom iz domače kopalne kadi in z občinstvom delil zgodbo, kako sta enkrat z Ozzyjem prekinila neko snemanje, ker je oba tiščalo na stran, ob tem pa Ozzyju v svojem slogu svetoval, naj tokrat za to poskrbi ob pravem času.

No, po Rival Sons so na oder stopili Anthrax in množico takoj navdušili s klasiko Indians. Belladona, Ian in Bello so vidno uživali v svojem, sicer močno prekratkem setu, saj so kot edini odigrali le dve skladbi, Indians je namreč sledila precej podaljšana Into the Void, nato pa so oder zapustili še celo nekaj minut pred najavljenim koncem. Škoda, vsaj kak Antisocial bi vsekakor bil prijeten, bomo pa tri petine skupine še srečali v nadaljevanju programa.


Po Anthrax nov napad iz ZDA, Halestorm z udarno vokalistko Lzzy Hale, ki je bila na odru tokrat edina udarna predstavnica nežnejšega spola. Halestrom so sicer ameriška heavy metal zasedba, katere zvok se giblje med power popom in thrasherskimi vložki, tokrat pa so se predstavili z udarnima Love Bites (and so do I) ter Rain Your Blood on Me, svoj set pa zaključili s priredbo Ozzyjeve klasike Perry Mason.

Časa za počitek v Birminghamu tokrat praktično ni bilo, saj so bile pavze med zasedbami izjemno kratke, vrste za kar koli pa neskončno dolge. Za solidno točeno pivo, ki je stalo 8 funtov, si tako čakal med 30 in 45 minutami, za ceneno iz plastenke, ki pa s šestimi funti in pol sploh ni bil poceni (pa niti mrzlo), pa slabe pol ure. Vrste za hrano, ki jo je sicer redno zmanjkovalo, so bile podobno dolge, zato je bilo treba tovrstna okrepčila natančno načrtovati. Žrtev prve pavze so tako postali Lamb Of God, katerih nastop smo zaradi stanja v vrsti skoraj v celoti zamudili, ujel sem le delček njihove priredbe Children of the Grave. Je pa Randyju Blythu tudi v nekaj minutah, ki so mu bile dane, energijo dotlej pretežno zaspane publike uspelo precej dvigniti.


Božjemu jagnju pa je sledila prva verzija »superskupin«, torej prvi nastop raznih zvezdnikov, ki so povečini igrali priredbe Ozzyjevih ali klasik Black Sabbath. Kdo bo igral s kom in katero skladbo, je bila seveda do nastopa strogo varovana skrivnost, vedelo se je samo, da je »režiser« dogajanja Tom Morello, kitarist skupin Rage Against The Machine in Audioslave. V prvi postavi so tako na oder stopili legendarni Ozzyjev kitarist Jake E. Lee ter klaviaturist Adam Wakeman, na bobnih je bil Mike Brodin (Faith No More, Ozzy), na basu kar David Ellefson (ex-Megadeth), na drugi kitari izjemni Nuno Bettencourt (Extreme), za mikrofon pa je v prvi izvedeni klasiki Ultimate Sin poprijela tokrat v rdeče odeta Lzzy Hale. Super izvedba, ki pa so jo skalile tehnične motnje, predvsem Jake je izgledal, kot da ima nekaj težav s kitaro in njeno uglasitvijo. Kljub temu se je publika dodobra razvnela, sledil pa je morda najbolj kontroverzen moment dogodka. Lzzy je namreč za mikrofonom zamenjal Dan Drainman, pevec zasedbe Disturbed, ki ga je del publike glasno izžvižgal, verjetno zaradi njegove zelo glasne podpore Izraelu v napadih na Gazo. Pa pustimo politiko ob strani, Drainman je, razmeroma neposrečeno, odpel Ozzyjevo solo klasiko Shot in the Dark, precej bolj posrečeno pa je izpadla Sweet Leaf, pri kateri je Jaka na kitari zamenjal Scott Ian iz Anthrax. Sledila je rotacija zasedbe, Brodina je zamenjal Sleep Token II, Ellefsona Frank Bello, za mikrofon pa je za izvedbo skladbe Believer (Ozzy, plošča Diary of a Madman) stopil Whitfield Crane iz Ugly Kid Joe in s svojo energijo odlično začinil nekoliko pozabljen dragulj iz Ozzyjevega zlatega obdobja. Zadnja skladba prvega dela superskupin pa je bila eden od absolutnih vrhuncev koncerta. Scott Ian in Crane sta odšla z odra, nanj pa je stopil mlajši britanski pevec Yungblud in vse prisotne osupnil z izvedbo Changes skupine Black Sabbath. Tokrat moram spet vleči vzporednice s koncertom v spomin Freddieja Mercurya iz leta 1992; takrat je s svojo izvedbo Somebody to Love vse odpihnil George Michael, tokrat pa je to uspelo Yungbludu. Verjamem, da marsikdo, tudi sam sem med njimi, za fanta še ni slišal, ampak tokrat mu je treba dati kapo dol. Vokalna perfekcija, kombinirana z odrskimi gibi, pobranimi iz repertoarja Davida Bowieja, je namreč delovala izjemno in seveda je klasično žalostinko slavljencev večera v en glas pel cel stadion.

Sledilo je novo presenečenje – na ekranu se je pojavil igralec in glasbenik Jack Black, ki je v repliki klasičnega Ozzyjevega kostima z resicami posnel video skladbe Mr. Crowley, pri čemer so mu v maniri filma School of Rock pomagali rosno mladi glasbeniki, med drugim sinova Scotta Iana in Toma Morella, Revel Ian in Roman Morello. Luštkano, za najbolj nostalgičen moment pa je poskrbel kader, ko je Jack dvignil solirajočega Romana, ta pa igral na črno kitaro Flying V z belimi pikami – šlo je seveda za ponazoritev legendarnega posnetka, ko je Ozzy na ta način dvignil Randya Rhoadsa, pokojnega kitarista, ki smo se ga tega dne večkrat spomnili. Med tem so pripravili oder za nastop Alice In Chains. Skupina, ki je med velikani grungea vedno delovala precej metalsko, je publiko takoj zakurila s klasiko Man in the Box, sledila pa je še nesmrtna Would?. Norišnica, poslušalci so klasike 90-ih sprejeli z velikim navdušenjem, ki je vidno presenetilo celo band z vokalistom Williamom DiVallom na čelu, ta pa je zares dostojno nadomeščal žal prezgodaj umrlega Layna Staleyja. Za zaključek svojega kratkega nastopa so Alice In Chains odigrali še »odo« britanskim obritoglavcem Fairies Wear Boots. Še en odličen nastop v dnevu, kjer razočaranj praktično ni bilo.


Nekoliko mlajši obiskovalci koncerta in tisti z okusom za tršo glasbo so na svoj račun prišli v naslednjih minutah, ko so oder zasedli francozi Gojira. Prva skupina, ki je odigrala več kot tri pesmi, kot ponavadi ni razočarala, po skladbah Silvera in Stranded pa se jim je pri Mea Culpa pridružila še mezzosopranistka Marina Viotti. Nastop so Gojira zaključili s priredbo Under the Sun s četrte studijske plošče Black Sabbath, pesem pa so pri tem dodobra ukrojili po svoji meri.

Po Gojiri je sledila bobnarska bitka med Travisom Barkerjem (Blink 182), Chadom Smithom (Red Hot Chilli Peppers) in Dannyjem Careyjem (Tool), ki je morda obetala predah, a so bili fantje dovolj zabavni, dovolj inovativni in konec koncev dovolj »tekmovalni«, da je bilo njihovo razbijanje zelo zabavno, predvsem ne predolgo, na koncu pa se je razvilo v še eno klasiko Sabbath, Symptom of the Universe, kjer so na oder pristopili še Nuno Bettencourt, Tom Morello in odlični basist Rudy Sarzo (Quet Riot, ex-Ozzy Osbourne, ex-Whitesnake, ex-Dio …). Zadeva se je tako iz bobnarske bitke razvila v nastop druge superskupine, ki je vsekakor pomenila nov vrhunec enkratnega dne. Najprej je na oder v polni svetleči bojni opravi stopil domačin iz Birminghama, K. K. Downing (ex-Judas Priest), ki je skupaj s Careyjem, Morellom, Sarzom in Adamom Jonesom (Tool) izvedel Breaking the Law, klasiko Judas Priest, pri čemer je vokale prispeval še en legendarni grunger, dežurna zoprnija Billy Corgan (Smashing Pumpkins), ki se je tokrat na odru vidno zabaval. Stadion se je do konca razživel, ko je skoraj identična postava (brez Downinga) odigrala še eno klasiko Sabbath, Snowblind. Nato je prišlo do skoraj popolne rotacije, na oder so se vrnili Adam Wakeman, Chad Smith in Nuno Bettencourt, ob Sarzu pa sta nanj stopila še Vernon Reid (Living colour) in neuničljivi, 78-letni Sammy Hagar (ex-Montrose, ex-Van Halen) in skupaj so odžgali Flying High Again, pri čemer se je z zares neverjetno interpretacijo originalne solaže Randyja Rhoadsa izkazal Nuno. Kakšen bum energije, kakšna bomba! Trenutek, ko se začneš zares spraševati, če dovolj ceniš tisto, čemur prisostvuješ. Reida je nato znova zamenjal Morello in odigrali so še klasiko z zgodnjega obdobja Hagarjeve kariere, Rock Candy; še nekaj, česar v živo skorajda ne moreš več slišati, pri čemer je treba poudariti, da Hagarjev vokal še vedno deluje kot dobro naoljen stroj. Spet »leteča menjava«, za bobne se je znova usedel Travis Barker (ki je ob igranju vidno očitno izjemno užival), Morella je spet zamenjal Reid, za mikrofon pa je poprijel Tobias Forge aka Papa V Perpetua iz Ghost in skupaj so odžgali eksplozivno verzijo Bark at the Moon, kjer se je poleg Forgeja znova močno izkazal neuničljivi Nuno Bettencourt.


Potem pa trenutek za rock zgodovino. Na oder so namreč ob Barkerju, Sarzu in Bettencourtu stopili Andrew Watt (producent zadnjih Ozzyjevih solo dosežkov) ter legendarna Ronnie Wood (The Rolling Stones) in Steven Tyler (Aerosmith), skupaj pa so se spustili v izvedbo udarne blues klasike Train Kept-a-Rollin'. Kakšna energija, kakšna izvedba, kakšna zasedba! To je bil hard rock v najčistejši obliki. 78-letni Tyler tako vokalno kot z nastopom pomete s premnogimi vokalisti, ki premorejo morda četrtino njegovih let, hkrati pa s svojo neukročenostjo dviguje nivo vseh, ki so z njim na odru. Glede na izvedbo skladbe sem potihem upal, da se jim bo na odru pridružil še Slash (s Tylerjem sta to skladbo izvedla na koncertu Guns N' Roses v Parizu maja 1992), a se to ni zgodilo (Gunsi so na dogodek prišli šele nekaj ur pred začetkom in so baje do zadnjega pilili svoj repertoar). Rock ekstaza pa se je nadaljevala z Walk This Way, klasiko Aerosmith, ki jo z radijskih valov prepoznamo predvsem v remiksani izdaji z Run DMC, v tokrat odigrani originalni verziji pa gre za čistokrvni hard rock cukrček, ki so ga izvedli v skoraj nespremenjeni zasedbi, le Wood je zapustil oder, Barkerja pa je zamenjal Chad Smith. In če je kdo slučajno še dvomil v vokalne sposobnosti Stevena Tylerja, je ta vse dvome razblinil z neverjetno interpretacijo klasike Zeppelin, Whole Lotta Love, kjer so se pravzaprav vsi glasbeniki popolnoma spustili s ketne. Noro! Ljudje norijo, bandi žurajo, rokenrol je morda malce v letih, a nikakor mrtev. Tyler je baje upokojen zaradi stanja svojih glasilk, a je dokazal, da mu vsaj v »petju na kratke proge« še vedno ni para. Eden od neverjetnih vrhuncev koncerta, za katerega je marsikdo menil, da ga ne bo mogoče preseči. A večer je bil še dolg.


Avtorica fotografij je Dominika Torkar.