No, pa je minilo skoraj eno leto od njegovega odhoda v metalski svet večnosti (nesmrtnost si je s tem ali onim zagotovil že za časa življenja) in šestnajst let od izida tu recenzirane knjige. V tem času, ki ga knjiga ne opisuje, se je v njegovem življenju nedvomno zgodilo marsikaj pomembnega, primeroma njegov zadnji nastop na koncertu 5. julija 2025 z Black Sabbath, skupino, s katero je krčil prve poti glasbe, ki nam številnim toliko pomeni. Zakaj knjigo recenziram toliko let po njeni izdaji? Preprosto zato, ker sem jo dobil za rojstnodnevno darilo po njegovi smrti.

Že kar takoj lahko povem, da knjiga je tisto, kar piše, da je, in ni tisto, kar sem upal, da bo. Naj pojasnim zapis, da knjiga je tisto, kar piše, da je; to je knjiga o Johnu Michaelu »Ozzyju« Osbournu, o njegovem življenju v rani mladosti, njegovem odraščanju, njegovem vstopu v svet glasbe, njegovem udejstvovanju v Black Sabbath, njegovih odvisnostih in življenju rock zvezdnika/upornika, njegovem usodnem srečanju z (drugo) ženo Sharon (in dinamiki njunega odnosa), njegovih družbenih ekscesih (in res, v knjigi so opisani zares številni in raznovrstni), njegovem družinskem življenju, njegovem vstopu v svet svetovne est**de,¹ zdravstvenih težavah njega in njegove družine, njegovih prizadevanjih, da bi se rešil odvisnosti in ne nazadnje o njegovi restrospektivi na svoje življenje in pogledu naprej. V tem vidiku je knjiga napisana odlično, lucidno in zanimivo. Konkretno sem zaradi branja knjige nekoliko spremenil svoje mnenje do njegove žene Sharon. Še več, glede na zgoraj povzeto, bi jo priporočil kot priročnik za življenje vsem prihodnjim rodovom pretendentov za življenje rock zvezdnika (in kaj vse to pomeni).

Z zapisom, da knjiga »ni tisto, kar sem upal, da bo«, želim povedati, da knjiga v glavnem ni memoar o metalskem delu in življenju za razvoj in obstoj metala tako pomembne osebnosti, kot je Ozzy. Razen nekaj kratkih in ne ravno poglobljenih zapisov o nastajanju glasbe z Black Sabbath v celoti umanjka kakršenkoli vpogled oziroma retrospektiva v nastajanje njegovih plošč potem, ko je nadaljeval samostojno glasbeno kariero. Tu nameni nekaj besed preživljanju časa z Mötley Crüe, tam predstavi veselje sodelovanja z Randyjem Rhoadsom (in njegovo nesrečno smrt), poimensko omeni Lemmyja ter Zakka Wylda, zehne skozi sodelovanje z Lito Ford ter pojasni nastanek Ozzfesta – in to je bolj ali manj celoten vpogled v svet njegovega metalskega udejstvovanja.² Tako, zanimivo, niso predstavljeni niti stiki z drugimi zaslužnimi institucijami razvoja (heavy) metala (vsaj) iz Velike Britanije, npr. Judas Priest, Motörhead, Saxon, Iron Maiden idr., če ne tudi iz drugih delov sveta.

Zavedam se, da ločevanje osebnega življenja od glasbenega dela, sploh v primeru persone, kot je Ozzy, ni ne mogoče ne smiselno, vendar mi, kot metalcu, v knjigi močno umanjka beseda o nastajanju glasbe in plošč, ki so tako močno zaznamovale naš metalski svet. Ker je tega toliko premalo, mi knjiga žal ostane (skoraj) na nivoju biografije katerekoli druge prepoznavne osebnosti, ki sem jo prebral (R. Amundsen, M. Tuhačevski idr.).

No, na koncu lahko za nazaj rečemo, da Ozzy ni umrl, kot si je v knjigi predstavljal, da bo (glede na vse, kar je v življenju doživel in preživel), oziroma kot se je sam izrazil: »Na kak neumen način«. Njegova smrt je bila posledica kombinacije (za Evropejca njegove starosti in načina življenja) kar normalnih razlogov/vzrokov; ni mu skat med potapljanjem s svojo obrambno bodico predrl srca, ni ga poteptala čreda kafrskih bivolov, ni ga na pol preklal kos plošče,³ ki je odpadla od letala, ni ga pokosil kak virus s Kitajske. Njegova dediščina živi naprej, vendar ne (le) zaradi njegovega načina življenja in osebnosti (zaradi katere bi v vsakem primeru prej ali slej postal vsaj malo slaven), marveč (vsaj v svetu metalcev) tudi zaradi njegovega dela, in to najbolj šteje.


[1] V svojih recenzijah se izogibam grdemu govorjenju in uporabi grdih besed.
[2] Priznam, da sem se po zaključku branja knjige zelo spraševal, čemu je tako. Če gre za posledico izgube kratkoročnega in srednjeročnega spomina zaradi prekomerne in dolgotrajne zlorabe prepovedanih in dovoljenih drog – dobro, razumem. Po drugi strani se sprašujem, ali ne gre morda za namerno odločitev, da (skladno z nekim pozitivnim duhom, ki vseskozi preveva knjigo) slabih izkušenj oziroma konfliktov z drugimi skupinami (Iron Maiden?) ne pogreva oziroma jim (modro) ne daje nepotrebne dodatne medijske pozornosti.
[3] No, konkretno temu je bil v svojem življenju kar blizu.