Pri Paranoidu smo se na malo drugačen način poslovili od enega in edinega Ozzyja, in sicer z ločenimi mislimi treh naših sodelavcev.

Hja, no, pač, zgodilo se je neizogibno, telo je odpovedalo tudi njemu – Ozzyju Osbournu. Prerano, prepozno? Kdo sem jaz in kdo smo mi, da bi o tem sodili kot tisti, ki nismo vešči poznavanja dinamike in spremenljivk v dinamikah delovanja posameznih delov človeškega organizma in slednjega kot celote? Zatorej ne berite spodnjih vrstic nekrologa v kontekstu tragedije in žalosti, saj slednje temu nikakor niso namenjene. Gre za besede, napisane v spomin – za nazaj in za naprej – in v spoštovanje Ozzyju. Da sestavek naslavljam z besedo nekrolog, je razlog zgolj dogodek, ko ga pišem. Ob drugi priliki bi zapisane besede mirno uporabil kot voščilo ali napitnico ob kakem jubileju.

Ozzy, ne bom te imenoval za princa teme, ker se v naših političnih prostorih s tem izrazom označuje dve osebi, ki si takega poimenovanja ne zaslužita; ne v obliki slabšalnice, ne v obliki hvalnice. Še najmanj pa si ti s svojimi dosežki tektonskega premikanja glasbeno-kulturnih meja v zahodni hemisferi zaslužiš stati v njuni družbi. Zato te bom naslavljal, podobno kot Lemmyja, kot enega in edinega, Ozzyja na tem svetu in v človeški zgodovini – zgolj z imenom.

Svoje razmerje do tvojega glasbenega dela in tebe najlažje strnem v izraz »nekje iz ozadja«. Naj pojasnim. Dasiravno nisem bil nikoli v vrstah tvojih največjih fanov, sem bil vedno fan tvojega glasbenega opusa »nekje iz ozadja«. Po drugi strani je tvoje glasbeno ustvarjanje »nekje iz ozadja« spremljalo moj celotni glasbeni razvoj, od časa, ko sem se identificiral s kritiko vojno industrijsko političnih struktur, do časa, ko sem se naslajal na metalskih baladah in se samoodkrival v mračnih stratosferah dooma. Tvoj glas je kot hobotnica – popolnoma se prilagodi vsem oblikam in barvam metalskih reliefov in sporočil, ki si jih ustvarjal. Naj naštejem zgolj nekatere, ki sem jih imel sam priliko zaznati v tvojih pesmih: obup, histerijo, blaznost, žalost, ljubezen in tudi pristen ter nedolžen sram. Očitno boš tako zraven, tam »nekje iz ozadja«, ves čas, dokler mi bo dano blaženstvo koračiti po svetovih in planetih heavy metala.

Pred leti sem imel priliko prvikrat, zadnjikrat in edinkrat spremljati tvoj nastop na Wacknu. Pošteno povedano, nisi bil v formi, saj si deloval zmedeno in tudi glas te je hitro izdal. Vseeno mi je ostal koncert v spominu, saj sem bil tam, ko si bil ti tam. Videl in slišal sem te, prav tam, kjer sem pred tem imel prvikrat, zadnjikrat in edinkrat slišati in videti nastop Ronnieja Jamesa Dia.

In če že pričujoči sestavek ob priliki tvoje smrti nekako moram imenovati nekrolog, kaj pravzaprav pomeni tvoja smrt? Tragedijo, konec sveta, kot ga poznamo, ali nov začetek v krogu reinkarnacije? (Čeravno me res zanima, v kaj bi se reinkarniral? Netopirja, petelina, kuščarja ovratničarja, ali kaj drugega?) Po mojem v  resnici nič od tega. Tvoja smrt pomeni le to, da je delček žive zgodovine prestopil v prostor (nesnovne) kulturne dediščine. Temu vsled bom nekrolog zaključil tako, da bom z na široko odprtimi očmi pogledal skozi prostor in čas, dvignil roki s prsti, stisnjenimi v rogove in v parafrazirani verziji vzkliknil tisto ponarodelo iz 70-ih oziroma 80-ih: »Druže Ozzy, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta heavy metala ne skrenemo!«

If I Close My Eyes Forever? Ozzy, you will never close your eyes forever! (Marko)

---------------------------------------------

Poslednji verz pesmi Paranoid od Black Sabbath gre tako: »I tell you to enjoy life I wish I could but it's too late«. Čeprav je verz vzet iz konteksta, je od zdaj dobil nov, globlji pomen. Ob pisanju teh besed mineva okoli dvanajst ur, odkar sem izvedel vest, da se je Ozzy vkrcal na nori vlak in je na poti do bogsigavedi katere postaje. Ne bom dramatiziral, da mi čustva niso dala spati, a sem res pred spanjem dosti reflektiral o vsem, kar so Black Sabbath in Ozzy storili dobrega v mojem življenju.

Najprej sem stopil na hodnik, kjer imam uokvirjene vse koncertne vstopnice koncertov in festivalov, ki sem jih obiskal. Na steni so izstopale tri vstopnice, ki so dokaz tega, da sem imel privilegij in čast videti in slišati Black Sabbath in Ozzyja v živo: prvič Ozzyja z njegovim bandom na Wacknu 2011, nato Black Sabbath leta 2014 s podporo Soundgarden ter nazadnje leta 2016 na Dunaju na njihovi poslednji turneji z imenom The End. Kar me je pri Ozzyu na vseh teh koncertih pritegnilo, ni bila njegova tehničnost in profesionalnost (že takrat mu je glas pešal in je med komadom Iron Man taktično obrnil mikrofon publiki, da je pela melodijo in besede namesto njega), ampak njegove avtentičnost, srčnost in predvsem človečnost. Na vseh koncertih je deloval iskren in naredil vse, da je stekla kemija z njim in publiko. Glasba in strast do nje mu je pomenila vedno več od scene in statusa. Dokaz? Glejte poslovilni koncert izpred nekaj tednov. Kljub Parkinsonovi bolezni in ostalim zdravstvenim tegobam mu je s svojim bandom kot tudi z Black Sabbath uspelo zapeti železni repertoar. Dal je vse od sebe in še več.

Splošnega laičnega pisanja o Ozzyju in Black Sabbath na tem mestu ne bom ponujal, ker sem glede na to, da smo na Paranoidu in ne na mainstream medijih, trdno prepričan, da vse bralke in bralci dobro vedo, kje je Ozzyju mesto in kaj je doprinesel v svet metala. Ne le, da je bil skupaj s tremi prijatelji iz otroštva, Tonyjem, Geezerjem in Billom, eden izmed pionirjev obče zvrsti metala in mimogrede tudi izumil doom metal, ampak je tudi vplival in navdihnil mlajše generacije metal kot tudi nemetal glasbenikov, ki so vodili evolucijo metala na naslednje stopnje in izumljali nove podzvrsti. Praktično ne poznam banda, ki kot navdih ni navajal Black Sabbath (tudi, če njihova glasba ne vsebuje doom metal elementov). Iskreno ne vem niti približno, pri katerih bandih sploh začeti, nastopajoči na Back to the Beginning so le kaplja v morje. Temu dodajmo vse velike štiri vseh podzvrsti in morje manjših podcenjenih bandov kot tudi vse generične klone. In še več. Poznam toliko ljudi, ki trdijo, da jim je glasba rešila življenje in pomagala v težkih časih ter vseh neprijetnih življenjskih preizkušnjah. Vse to ne bi bilo mogoče brez ledine, ki jo je zoral Ozzy z Black Sabbath. Na tem mestu bom končal svoj poklon in se ti poslednjič zahvalil, dragi Ozzy, za vse, kar si meni, ki ponosno nosim tvoje ime kot vzdevek, kot tudi celemu svetu dal. Zapustil si svet boljši, kot si ga dobil. Obljubim, da bom(o) uživali življenje še naprej, da ne bo prepozno. (Ožbej)

---------------------------------------------

Huh … Ozzy. Večkrat smo se šalili, da je Lemmyju spodrsnilo, ampak Keith (Richards, Rollingi) in Oz sta pa večna, vsaj dokler bo Sharon slednjemu menjala baterije. A že v Birminghamu, pred komaj slabimi tremi tedni je bilo jasno, da baterije nimajo več moči, da se zgodba bliža koncu. Toda kak konec je to bil, takšnega je bil sposoben samo Ozzman. Danes gledam, da je do tega koncerta prišel s čisto jebeno trmo, medicinsko baje skoraj ni pojasnila, kako je Ozzyju to uspelo. Ampak medicina itak že od sredine 70-ih nima ustreznega pojasnila za Ozzyjev obstoj. Pa ni samo medicina tista, ki ji ni bilo nič jasno, tudi glasbeni teoretiki in glasbeni kritiki so zmajevali z glavo, ko so se zatresle Ozzyjeve glasilke. Njegov stil petja je bil namreč povsem unikaten, linije, ki jih je ubiral v komadih, pa pogosto povsem nepričakovane in predvsem često zunaj ustaljenih okvirjev.

Večkrat sem se kar naježil, ko mi je kdo nonšalantno navrgel »Pa sej Ozzy ni bohvedkva pevec«. Eh, sveta preproščina. Ozzy je bil povsod samosvoj, povsod unikaten, nikoli popoln, a vedno je šel raje čez neznano šumo, kot pa po uhojeni poti. Ne verjamete? Poslušajte krike na koncu Symptom of the Universe, globino the Wizard ali ranljivost v Mama, I'm Coming Home in vdanost v neizogibno v fantastičnem duetu Ordinary Man, kjer sta z Eltonom Johnom pokazala, kdo zmore pokazat človeka v glasbi. Tip je bil fantastičen. Predvsem pa je bil vedno brezpogojno on, v nobeni točki ni jebal nič drugega kot to, kar je hotel sam, in po mojem je to lekcija, ki si jo bom zvel iz njegove zgodbe. Ko imaš, kar hočeš, piči, miško. Pa naj si gre za leto jemanja acida, furanje polidiotskega resničnostnega šova ali iz čiste trme izsilit še poslednji nastop na odru pred oboževalci. Ozzy, hvala. Če ne drugega, vem, da lahko vsakič fašem solzne oči, ko si spet zarolam Mamo iz nedavnega Birminghama. 

Ne vem, če ima tole moje pisanje prav hud smisel, pravzaprav je tekst bolj bruhnil iz mene. Ampak po eni strani je to verjetno primerno, saj pišemo o enem najbolj nepredvidljivih virov izbruhov glasbe dvajsetega stoletja. Ozzyja ni več, njegova zapuščina pa je za časa nas in naših neposrednih zanamcev neizbrisna. Negujte jo. (Šujo)