Vem, da nisem toliko kompatibilen, da bi z natančnim poznavanjem prog ali pa sludge scene recenziral ploščo Crack The Skye, ki so jo v večini razglasili za ploščo desetletja. Vem tudi, da nimam pojma o prog rocku ali pa o kakšnih bandih tipa Isis, Neurosis, Baroness itd. Bom pač podal recenzijo iz srca (torej, ko je racionalno nadomeščeno z emocionalnim).
Crack The Skye je fenomenalna plošča zasedbe, ki sem jo dodobra spoznal šele pred nekaj meseci s ploščo Leviathan in nato globoko začutil s ploščo Blood Mountain. Miks prog rocka 70-ih (Rush, King Crimson), alternative 80-ih (Fugazi) in 90-ih (Tool) in »relapsovskega kvazi metala devetdesetih« (Bongzilla, Neurosis itd.). Dve plošči, ki sta me impresionirali z barvami glasov, neverjetnim bobnanjem, izjemnimi melodijami in solažami, dominantnim basom in neprekosljivo grafiko Paula Romana sta bili svež vetrc, medtem ko je Crack The Skye ruknil kot neurje. Najprej je vse umiril (šok ob prvem poslušanju), nato postal »maelstrom« brez primere.
Troy Sanders, Bill Keliher, Brent Hinds in Brann Dailor so se z vsako ploščo premaknili naprej. Pika. Kljub preskoku na »veliko« založbo se niso nič spremenili v pogledu komercialnosti in vsak, ki bandu sledi od začetka, bo to začutil pri poslušanju albuma Crack The Skye, ki definitivno predstavlja glasbeni vrhunec kvarteta iz Atlante. Mastodon so imenu primerno in slovesu, ki so ga uspeli ustvariti s prejšnjimi ploščami, posneli progresivno in konceptualno ploščo, katere vrednost z opisom verjetno ne bom mogel niti približno zajeti. No, poskusimo. Plošča se odpre s pesmijo Oblivion, ki je daleč od kakšnega Blood & Thunder ali The Wolf Is Loose. Že tam se izkaže, da fantje pojejo – njihovi glasovi so izbrušeni kot diamant (tudi bobnarjev vokal). Petje ni moteče, ampak doda dimenzijo, ki band dvigne nad povprečje. Kompleksne, a zlahka poslušljive linije, neverjetne solaže in fenomenalni bobni so samo vrh ledene gore. In to vse samo v eni pesmi, na CD-ju pa jih je še šest.
Od druge pesmi dalje se vrača občutek »mastodonosti«, vendar s četrto pesmijo (The Tzar, ki vsebuje štiri dele in obsega deset minut) doseže vrhunec. Vrhunec številka 1. Ta pesem je tako fantastična, da bi se človek lahko razpisal samo o njej. Občutki, ki prevevajo to umetnijo, so podobni padanju čeljusti ob poslušanju Dark Side Of The Moon od Pink Floyd ali pa Brothers In Arms od Dire Straits. Temu dodajte še »homage« Rush, King Crimson, Opeth, Alice In Chains itd., pa veste, kje ste. Nadaljujemo z ostalimi pesmimi, ki so tako nepredvidljive, a tako poslušljive, da je neverjetno! Kako dobro se začne pesem številka pet, kako nenaravno fenomenalen je gostujoči vokal Scotta Kellyja iz Neurosis v pesmi Crack The Skye in kako plošča doseže vrhunec številka 2 v pesmi The Last Barron (ki obsega 13 minut). Fuck!
Vse skupaj je zavito v odlično zgodbo o bolnem fantu, ki doživi zunajtelesno izkušnjo, potovanje skozi čas, nato se zaplete v teorijo zarote, obišče skrito združbo, na koncu pa ga reši sam Rasputin. Se zdi nesmiselno? Berite besedila! Zgodba predstavlja vsakemu članu posebej nekaj izjemno osebnega, morda je najbolj pretresljiva bobnarju Brannu Dailorju, ki je s ploščo postavil spomenik sestri, ki je storila samomor pri štirinajstih. Besedila so občasno srce parajoča, pretresljiva, nato pa polna upanja in vzpodbudna. So kot orkan, ki ruši vse pred seboj, nato pa ljubeče objame s svojim očesom tiste, ki so preživeli (in jih nato spet pretrese). So blodnja iz lepih sanj v more, ki jih prekine samo oseba, ki vam je blizu in vas s prisotnostjo miri in v vas hkrati budi nemir.
Sproducirano s strani Brendana O'Briena (AC/DC, Bruce Springsteen in ostalih 100.000 legend) so Mastodon ustvarili neprekosljivo ploščo, a hkrati korak naprej, ki se zdi enostaven, naraven in logičen. Album Crack The Skye je umetnina brez primere, diamant, ki sveti daleč nad povprečjem in potovanje, katerega ne boste nikoli pozabili.