Opus velikanov britanskega gothic metala, skupine Anathema, predstavlja enega od zamolčanih in spregledanih diamantov gothicmetalskega ustvarjanja. Nenazadnje tudi Paranoidova knjižnica recenzij obsega le en naslov iz leta 2001, tj. iz kasnejšega obdobja, ko je skupina žal že krenila na pot brez povratka v bolj psihedelično-eksperimentalne vode. V srčni želji popraviti to zgodovinsko krivico bom že uvodoma povedal, da gre po moji oceni za daleč najboljšo ploščo skupine, katere posebnost in unikatnost se kažeta v prepletanju gothic (celo doom) teže in sile z energijami transcendenčnih meddimenzionalnih tokov prehajanja duše skozi raznovrstne čustvene sfere. Po tem se takratna glasbena smer skupine loči od ustvarjanja drugih dveh velikanov yorkshirske gothic/doom metal scene – Paradise Lost in My Dying Bride. Prvi so bili v istem obdobju ustvarjanja prepoznavni po upodabljanju baročne veličine in mogočnosti gothica, medtem ko so drugi potovali bolj po čustvenih temnicah in mračnih, skritih krajih erotike in trpljenja v katakombah katedrale gothic dooma, ki je nekje sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja minulega tisočletja dosegel svoj ustvarjalni zenit.

Restless Oblivion je prikaz glasbene poti, ki jo je skupina prehodila do tu. Gre za odličen in zgoščen surov gothic doom. Lahek val igranja nedistorzirane kitare, nošen s sapami klaviatur, nas počasi ponese v čvrst objem igranja ostro praskajočih žagajočih kitar. Na začetku čisti, a kot na natezalnici razpet trpeči vokal Vincenta Cavanagha¹ preide v hrapav in jezno oster, razumljiv growl, ki nas s stotonskimi betonskimi bloki teže dooma pritisne k tlom. Kitare začno cviliti in zavijati ob topih udarcih bobnov; tako se začne naš križev pot po trnovi poti dooma. Pesem vseeno zveni odlično mogočno, v nedistorziranih delih strašljivo temačno in v agresivnem delu, ki ga odpre iz daljave proti nam hrumeče  odmevanje in vršanje besede »my«, sadistično nasilno. Gre za stvaritev tiste vrste dooma, ki si še ni potrgal svojega prvega (surovega deathmetalskega) perja in kot tak predstavlja odličen uvod v vso popolnost, ki ji bomo še priča  v nadaljevanju.

Na prvo zunajtelesno popotovanje duše skozi dimenzije doživljanja žalosti, osamljenosti in tragičnosti ozaveščanja minljivosti nas ponese Shroud of Frost. Gre za  sedem minut in pol dolgo pesem, za katero se zdi, da zaradi svoje izpovednosti krika v praznino večnosti, traja tisočletja svetlobnih let. Ob težko in cvileče zategnjenem kitarskem atmosferičnem valovanju v topem odmevu grmenja bobnov in petju, spominjajočem na krik, poletimo v enega od vrhuncev že tako neponovljive plošče. Melodije kitar postanejo nemirno valovanje vesoljskega morja, v katerem v krikih hripavega vokala izbruhne trpljenje zavesti našega obstoja, ki utaplja in vleče proti neskončnemu dnu našo dušo, ki se želi dvigniti in poleteti. Popolno! Zavedanje, da naša duša ne bo mogla poleteti, potisne žalost naših občutenj v novo dimenzijo. »I am paralized!« je simbol krika te nemoči, v katero se pogrezamo in ki nas golta. Nato nastopi globoka tišina, ki jo surovo trga le iz daljave odmevajoči, ponavljajoči se surovi krik: »Why?« Sledi coup de grâce pesmi – deklamirana izpoved doživljanja minljivosti obstoja s pozicije pasivnega opazovalca. Iz tišine naenkrat požene in se najlepše razcveti roža glasbe, ki da predstavljeni izpovedi nadzemsko lepoto. Ta v svoji mračni neponovljivosti (in v tej lepoti celo nedojemljivosti) kulminira v zaključnem stavku/verzu:² »/…/ there is no song… just a delusion of silence«, s katerim pesem v valovanju mračno psihedeličnih, zategnjeno odmevajočih zvokov kitar in (ob spoznanju končne resnice v besedilu) usodno zvenečih klaviatur mine in nas pusti same … v praznini neskončnosti razmišljanja. Po najboljših močeh sem se trudil opisati neopisljivo; mi je uspelo? Nikakor ne, ker neopisljivega ni mogoče opisati.

…Alone kljub svoji tragični oziroma vsaj žalostni nravi na položaju tistega, kar naj bi sledilo zgoraj opisanemu neopisljivemu, deluje že kar odrešujoče v svoji glasbeni lahkotnosti, ki jo ustvarjajo igranje akustične kitare in zvoki klaviatur. K ustvarjanju slike osamljenega žalovanja tokrat močno prispeva zgolj žensko petje besedila … Psst, tišina! Skozi prizmo glasbe imate priliko opazovati žalovanje osamljene morske sirene, ki na skali sred' morja zre v praznino horizonta.

Sledi nov usodni sunek, nov vrhunec plošče – Sunset of Age. Na dihanju klaviatur nas na novo romanje duševnih doživljanj tisočih odtenkov žalosti ponese udarjajoče igranje žagajočih kitar in sunki nenadnega, a počasnega bobnanja. Pogovor oz. dvogovor med pasivno zvenečim in mlahavo odmevajočim petjem na eni ter kratkimi in jasnimi deklamiranimi odgovori na drugi strani krona glasbeno transcendenco z vsebinskim dogajanjem. Dogajanje se skozi glasbo, tj. skozi vstopanje in izstopanje (ter intenziviranje in usihanje vloge posameznih) glasbil v njeno valovanje, lomi, zvija, trga in prevrača v nekakšnem kaotičnem plesu vode in plamena, vzpenjanja in padanja večnosti človeške življenjske poti skozi različno intenzivne odtenke žalosti in, kot njene posledice, pasivnosti. Pesem ponovno, kot pri Shroud of Frost, dokončno zažari in se zaiskri v vsej svoji moči, lepoti in intenzivnosti v zadnjem, z agresivnim in dušeče zvenečim growlom zapetem verzu besedila. Prepletanje igranja kitar, klaviatur in bobnov besedilno sporočilo zadnjega verza do pike natančno prevede v jezik glasbe. Temu vsled gre pri pesmi za popolno transcendentalnost in istočasno za transcendentalno popolnost.

Popoln prelom z dimenzijo popotovanja duše skozi svetove čustvenih doživljanj predstavlja Nocturnal Emission. Gre za glasbeno-vokalno napeto grozljivko, ki širino, breztežnost in breztelesnost našega potovanja na silo stisne v premajhen kozarec zadrževanja strasti, iz katerega slednja tu in tam izbruhne ven skozi jezo in nasilje. Zgodba se začne z igranjem kitar in bobnov lepo doomersko upodobljene nalagajoče se žalosti, ki se prav skozi igranje kitar prelevi v kot srh spreletavajočo napetost. Pol šepetajoče petje z  globoko zvenečim vokalom ob pulziranju igranja bobnov napetost dviguje do trenutka, ko vokal izbruhne v kriku in intenzivnem globokem dihanju. S čim imamo opravka? Z napadom nekontroliranega besnila? Vincentov vokal začne dobivati svojo naravno barvo, vendar besedilo postaja vse bolj nasilno, in ko njegov recital ponovno izbruhne v kriku, mu sledi krik ženske. Je mar na delu Jack Razparač? Brrr, odlično doživeto, vendar prav nič prijetno.

Čustveno napeto gledališko igro izražanja in valovanja intenzivnosti čustev predstavlja Cerulean Twilight. Kitarsko napet, intenziven in v širjave odmevajoč uvod ter polslišen Vincentov glas opozarjata, da se bo zgodilo nekaj strašnega ali dramatičnega. Pred kitarsko eksplozijo v čakajoči tišini čustvenega vesolja zažarijo še zvoki klaviatur ter zategnjeno razvlečeni zvoki kitare. Vincentov glas se prelevi v krik growla. Čakamo in čakamo, kdaj bo sledila čustvena detonacija, vendar jo v trenutku, ko pričakujemo, da se bo zgodila, zadušijo kot moč višje sile zveneče besede, večglasno zapete z globljim čistim vokalom: »A soul will die.« Bes v Vincentovem vokalu je s tem pogašen in se skozi počasno petje začne spreminjati v prikaz popolne čustvene izčrpanosti. Vendar pozor, iz daljave se mu kot odmev približuje pravi blackerski krik, ki čustveno utrujenost ponovno polni s strašljivim besnilom. Zategnjeno igranje kitar vokalnemu dogajanju doda močno naelektreno, mračno širino, zaradi katere začne v sunkih in valovih napetost dogajanja skozi glasbo ponovno naraščati. Spet čakamo in čakamo … in na koncu? Zgodi se konec pesmi in ta poči v velik nič! Tako šele takrat pridemo do spoznanja, da smo s tem, ko smo čakali na dogajanje, pravzaprav spregledali bistvo pesmi –  da je njeno bistvo resnici na ljubo v mojstrskem prikazovanju čustvene napetosti. Nepričakovano in lucidno perfektno izpeljan salto mortale prikaza bistva pesmi.

Skladba The Silent Enigma je počasi plazeča se doom mojstrovina, ki preko počasnega drobljenja kitar in polzenja čistega vokala (še posebej močno skozi odtenke slednjega) slika podobo od otopelosti v žalosti do popolne pasivnosti. Lead kitara zatuli in vokal »zajoka« v odmevu bridkosti; tako žalost postane močnejša in se otopelost vsaj za trenutek pomakne v ozadje mletja igranja kitar. Trenutek tišine prekine igranje nedistorzirane kitare in notranje čustveno dogajanje preide v novo dimenzijo, ko odmevajoče igranje bobnov odpre vrata na obupu gradečem grleno renčečem kriku z growlanjem. Most čustvene pasivnosti ne zdrži več in človek ob growlih pade nekam v novo globino, vendar duševno ne umre. Ostane le še globlje v notranji temi, zato pa se skozi petje s čistim vokalom okrepi silnost koprnenja po odrešitvi, ki (ko Vincent odpoje zadnji verz) v enem stavku združi sanje in enigmo ter se konča z besedo »silent«. Slednja ostane kot zadnje sporočilo in vprašanje pesmi: Kaj je tiho? Vse izpovedano oziroma ali je vse izpovedano zgolj v tišini in ali morda tišina izpoveduje vse povedano?

Ko se zdi, da smo slišali že vse največje in najboljše na plošči, udari še A Dying Wish – vrh popolnosti izražanja goreče razžirajoče boleče žalosti v gothic doomu. Kar se začne kot uvodno nedistorzirano igranje kitare, ki nas že s svojo dinamiko (ob valovanju klaviatur) in toni najprej dviga proti nebu, nas z vključitvijo teže distorzije s silo prostega pada z vso silo zabije v tla. Iz lahkotnega leta proti razsvetljenju pademo v tek skozi črn špalir, pri čemer nas nevidne roke od povsod pretepajo s palicami. Ko se v pesem vključi petje z growlom, to fizično občutenje prejemanja sunkov bolečine od zunaj dobi še dopolnitev od znotraj, v obliki razžirajočega žgočega vrenja duševne kisline, ki se kot refluks iz pekočega želodca širi in gomazi po grlu in skozi usta ven. Način prikaza padca tik pred razsvetljenjem in občutenja biti priča rušenju nečesa vzvišenega v pesmi omogoča popolno prvoosebno doživetje, kar kaže na dodatno in zelo redko vidno mojstrstvo v doom metalu. Raba počasnega in z zvijajočo bolečino prepojenega čistega vokala kot kontrasta rabi growla le še stopnjuje tragičnost čustvenega dogajanja ob spremljanju propada veličastnosti v pesmi. Stopnjuje jo do točke, ko napetost dogajanja ponovno eksplodira v kriku growla in sočasnem sozvočnem novem intervalu tepeža s palicami bobnanja in kitarskega žaganja po duši v zadnjih izdihljajih. Igranje bas kitare v valovih klaviatur, pospeških bobnanja in bliskanju igranja kitar nepozabno napove zadnjo točko (kot hudo uro zveneče igranje glasbe) doživljanja propada zlate dobe v nič, ki se konča s trgajočimi, kot krikom blaznosti zvenečimi in z growlom zapetimi zadnjimi verzi: »Fulfilment lost in a lifetime of regret, ornate peace would cover me, as I would die now... for one last wish!«    

Ali instrumentalna pesem Black Orchid kot zadnja na plošči pomeni tudi konec? Konec česa, v večnosti? Je le privid v tišini (»…just a delusion of silence«) in neskončnosti poti po mraku čustvenih atmosfer, do katerih so nam s to edinstveno gothic ploščo odprli vrata Anathema. Atmosfere poslušanja klaviatur in igranja nedistorziranih kitar ter basa našo (s prejšnjo pesmijo) dokončno pobito dušo oziroma njeno dušo dvignejo nad ubito telo prejšnje duše in jo poneso na potovanje v nove dimenzije, ki jih umrla duša zaradi svoje 'materialnosti' ne bi mogla doseči. A kot do tu tudi pot dušine duše ni lahkotna; glasba je kljub manku distorzije kitar sunkovita, mračna in napeta. Tako se pot duše nadaljuje naprej in naprej, v neskončnost skozi večnost. Od poslušanja plošče naprej nič več ni isto kot prej: ni več konca in ne bo več konca našim popotovanjem po temačnih duševnih samoizpraševanjih in mračnem samozavedanju spoznanj s teh popotovanj.

Glede na povedano recenzija plošče ne potrebuje dodatnega posebnega zaključka. Je to, kar je v tem, kar je: edinstvena, popolna in neponovljiva³ (tudi s tem, da naslovnica popolno vizualno odraža njena sporočila).


[1] Podobno kot glas Nicka Holmesa pri Paradise Lost in glas Aarona Stainthorpa pri My Dying Bride tudi glas Vincenta Cavanagha predstavlja zaščitni znak glasbenega ustvarjanja skupine.
[2] Priporočam branje cele kitice, saj kot celota pove in predstavlja veliko več od zgoraj omenjenega zgolj »usodnega« stavka.
[3] Čisto na koncu konca vabim še k poslušanju težke predhodnice (Serenades) albuma The Silent Enigma in njene naslednice – (b)lažje, a še vedno več kot odlične Eternity.