Priznam, da sem letošnje leto recenzijsko oziroma reportažno zelo skop, čeprav se na mojem seznamu predvajanja nenehno pojavljajo nove stvari starih mačkov, nepoznani izdelki prekaljenih zasedb, ki so mi pot prekrižale šele nedavno, ter tudi novosti, ki bodo mogoče krojile metalsko srenjo, ko bo ugasnilo še katero ime iz prazgodovine metala. Za skoparjenje ni izgovorov, zato je pač krivo življenje in v metalu se dogaja tudi to. Zadnje čase je pač tako, da se »starešine« metala vse bolj soočamo s tem, da se nam ljubi glasbeniki upokojijo, zaradi vse bolj zahrbtnega tržišča prenehajo delovati ali preidejo v nedoločeno hibernacijo ali pa izgubijo krut boj z že tako krutim dejstvom, ki veleva, da je vsaka stvar minljiva in tako tudi življenje. Zadnji na seznamu, ki ga je doletela kruta nemilost življenja in se je podal v večna lovišča, je bil Cronos, ki je z legendarno zasedbo Venom tako ali drugače krojil ali bolje rečeno oral ledino nam vsem ljubega črnometalskega žanra.

Čeprav dejstvo minljivosti zadnje čase prepogosto udarja po mojih miselnih procesih in se vedno globlje ukoreninja v podzavest, pa veseli dejstvo, da nekatere »manjše« zasedbe vedno bolj prodirajo v ospredje ter si utirajo pot na črni vrh blackmetalskega Olimpa. Tako se na širši metalski sceni vedno pogosteje pojavljajo tudi Norvežani Mork (čeravno je band že lep čas stalnica na mojem seznamu predvajanja), ki so z zadnjima izdajama Dypet in Syv tudi začeli kukati iz prostranih hribovij hladne Norveške v širni svet. Še najbolj pa to velja za zadnjo izdajo Monolitt, ki bo tokratna tema miselnih tokov recenzenta. Osmi dolgometražni izdelek Mork je izšel sredi junija in izgovor, da plošča za procesiranje še ni dosegla učinka, bi bil tako preprosto preveč drzen. Thomas Eriksen je tokrat namreč že pred izidom s tremi singli poskrbel, da smo ljubitelji njihovega black metala prišli na svoj račun pred izdajo celotnega albuma. Tako smo se lažje pripravili na mogočnost plošče v celoti. Izgovor je mogoče lahko le ta, da se dobrim stvarem posvetiš bolj poglobljeno in je zato proces zajemanja vedno znova nekaj edinstvenega. 

Če so vse predhodne plošče Mork slovele po kratkem »uvodu«, ki je poslušalca vpeljal v spekter albuma, ki ga ima namen poslušati, se Monolitt tej tradiciji izogne in z Under vekten av verden neposredno preide v blackmetalsko riffovsko rešetanje. Brez olepšav, brez predpriprav ali olajševalnih okoliščin za slušne brbončice, le surov black metal, ki že ob prvem slišanju slušatelja povleče v čas polpretekle zgodovine in album Incipit Satan od Gorgoroth. In čeravno ne maram delati primerjav z drugimi veljaki žanra, pa tokrat drugače ne gre, saj je temeljni riff komada preprosto preveč nalezljiv in spominja na še eno, zgoraj omenjeno mojstrovino black metal zgodovine. Tudi če komad proti koncu izgubi na uvodni brezkompromisnosti in zajadra v »morkovsko melodičnost«, se lepo zlije z naslednjim komadom Ødelagt. Ta z uvodno disonanco ustvari nekoliko netipičen zvok, ki pa ravno v tej netipičnosti najde unikatnost in se do konca samo še stopnjuje – ne v intenziteti, temveč izpevu, ki s kontradikcijo, torej ne z eksplozijo, ampak z minimalizmom in doomovsko monotonostjo doseže učinek mogočnosti.


Podoben moment se zgodi tudi v naslednjem komadu Torden, kjer se Eriksen že začne vračati na preverjeno recepturo zadnjih dveh albumov, vendar ga sredi dogajanja preseka interlude, ki pa tokrat služi kot graditelj napetosti, kar mu tudi več kot uspe. S Skrømt se vrnitvi na stare poznane smernice še najbolj približa, čeprav v niansah pozorno uho lahko ujame, kako Eriksen iz albuma v album gradi na drugačnosti, ki je zasnovana na preverjenih graditeljih in prepoznavnem zvoku Mork, mimo katerega pa pri komadu Ferdamann preprosto več ne gre. In čeprav je komad strukturno preprostejši in tudi počasnejši od predhodnikov, pa z »elegantnostjo« kitarskih pasaž ustvari nalezljivo atmosfero, ki samodejno potegne poslušalca k premikanju glave naprej in nazaj.


Prelom nato album doživi z naslednjim komadom Inn i en annen saere, ki napetosti ne gradi z brezkompromisnostjo, temveč kot njegov predhodnik z riffi, ki ustvarjajo atmosfero. K temu svoje doda še počasen uvod, ki se skozi komad stopnjuje in razvije v pravo glasbeno poslastico. Temelj celotnega komada je kitarska melodija, ki mu narekuje ton, clean vokal v ozadju pa skoraj neslišno izoblikuje enega izmed vrhuncev albuma. Z Martyr pa se album vrne na agresivnejša ter bolj brezkompromisna pota. Mork niti z Monolitt ne išče prepoznavnosti v hitrih pasažah, temveč na mid tempu gradi zdaj že lastni značajski zvok, pri čemer ne zaostajata niti Martyr niti Jutul. Zadnja skladba Utryddelse kot epilog še enkrat zaobjame vse vidnejše graditelje albuma Monolitt in poskrbi, da se zgodba v devetih komadih in dobrih 47 minutah zaključi več kot spodobno.

Monolitt je album, ki je številne kritike prepričal o kakovosti Norvežanov Mork, ki pa že lep čas ni bila sporna. V mojih očeh je kakovost osmega dolgometražca iz hiše Mork v tem, da poslušalec tudi po številnih poslušanjih v komadih odkrije novo nianso, nov odtenek črnine, ki ga prej ni zaznal. Mork so me s svojimi izdajami navdušili že v preteklosti, tako da bo moja ocena verjetno pristranska, a o mogočnosti albuma v mojih očeh veliko pove že dejstvo, da ob vsakem novem poslušanju v ospredje prodre drug komad in zasede mesto novega ljubljenčka. Če vas moje besede o kakovosti novega albuma Monolitt niso prepričale, vas vabim, da se o tem prepričate 22. oktobra v novogoriškem klubu Mostovna, kjer bomo Mork lahko v živo ujeli skupaj z zasedbo Soulburn. Me prav zanima, kateri komad z nove plošče bo takrat napravil najboljši vtis. Pustimo se presenetiti.